Blokade v meni

[JA1982]

Kje naj začnem. Stara sem 38 let. Imam dva otroka. Sina in hčerko. Imam partnerja s katerim živimo skupaj 10 let. Živimo povprečno življenje. Partner ni biološki oče najinih otrok. Imava težave običajne, kot so v vsaki zvezi. Nič nerešljivega.
Leta 2002 sem spoznala enega fanta. Poimenovala ga bom g. X. Bila sem v kaosu. Služba, Policija, Stanovanjski problem. X se je pojavil kar iz neba. Poprej ga nisem poznala. Pomagal mi je, da se spravim k sebi, da sem prišla do službe, da mi niso vzeli sina in da sem prebrodila krizo… V glavnem poskrbel je zame in za mojega sina. Spomnim se, da se je zmeraj pojavil, ko sem imela problem. Ne razumem kako? Na začetku, ko sem dobila službo sem morala delati tudi v nočni izmeni. Rekla sem da ne moram, ker imam sina in da sem mati samohranilka. Delodajalec tega ni hotel razumeti. Spet se je pojavil X. »Bom jaz z njem« je rekel. Strah me je bilo, toda sem vedela, da mu lahko zaupam. Zaupala sem mu svojega sina. Celi teden, 2x na mesec je prihajal v moje stanovanje 5 min pred mojim odhodom, ko pa sem prišla domov sem ju pa občudovala iz vrat kako sta spala. Včasih tudi po pol ure. Nisem se ju mogla nagledati. Komaj sem čakala da končam nočno izmeno in upala da še spita ko pridem domov. Nekaj prečudovitega. Celo sposodila sem si fotoaparat, da sem ju lahko slikala kako sta spala. Ko je X zaslišal da se nekaj premika se je vstal, me pozdravil in odšel. Večkrat sem mu ponudila kavo, zajtrk a zaman. Kasneje sem ga videla v bližnjem lokalu na kavi. Nisem vedela, kako naj mu vse to poplačam in sem storila največjo neumnost na svetu. Eno jutro ko sta spala, sem se potihoma ulegla poleg njiju. Objela sem X in tisto, kaj sem čutila nikoli poprej nisem in tudi do dan danes več ne. Občutek je bil fenomenalen. Nekaj neverjetnega. Počutila sem se varno, spoštovano, skratka lepo. Zbudil se je in rekel »Kaj počneš?«. Ustal se kot raketa me pogledal v oči in odšel. Ko več ni prišel sem ga začela iskati in o njem poizvedovati. Mislim da sem se takrat zaljubila vanj. Napisala sem mu tisoč sms-ov, a nobenega uspela poslati. Upala, da ga bom kje srečala, toda zaman. En večer, mesece dni kasneje, smo šle s prijateljicami ven in sem si malo popila. Verjetno so zavore popustile in sem ga kar poklicala. Javil se je. Začela sem se jokati v telefon in se mu opravičevati, on pa me je miril. Vprašala sem ga, če nisem dosti dobra zanj. Odgovoril mi je, da lepšega srca od mojega še ni videl in da me ima rad. Tisti dan sem ga videla. Prišel je. Skupaj sva popila pijačo in se odkrito pogovarjala. Pogovori z njem so nekaj tako enostavnega. Objel me je mi dal poljub na čelo in rekel »Javi se kaj, seveda če ti je do mene«. Naslednji dan sem spet zamrznila in mi je bilo nerodno. Pisala sms-e a jih nikoli poslala. Kasneje sem izvedela od drugih, da njegovo življenje tudi ni bilo lahko. Upala sem da me bo poklical. Čakala njegov klic. Nič. Trapa neumna! Leta so šla mimo in kasneje zvem da se ima novo punco in z njo otroka. Ni mi bilo vseeno, čeprav sem mu privoščila najbolje. Umaknila sem se. Pred 3 leti sem ga spet srečala. Bil je v eni od lokalnih restavracij s svojo partnerko in sinom. Takoj me je opazil. Pozdravil me je, svojo roko položil na mojo ramo in me vprašal kako sem. Spet sem zmrznila in ko je videl, da z mene nič nebo je dodal. »Vidim ,da si dobro« . Zakaj nisem mogla spregovoriti? Kaj je narobe z mano! Res sem čudna. Opazovala sem ga in mi ni deloval srečno. Parkrat sva se celo s pogledi srečala. Dobila sem občutek, da mi hoče nekaj povedati. V glavi se mi je odvijal scenarij, da grem do mize, porinem njegovo stran in ga objamem in ne izpustim nikoli. Žal mi je bilo za vse ne poslane SMS-e, neizvršene klice. Morala sem se umakniti na samo, kjer sem jokala. To bi moralo biti moje, sem si rekla. Na tistem stolu bi morala sedeti jaz in ne ta koza. Rabila sem par dni, da pridem k sebi. Kakšen grozen občutek je to, ko veš da si imel vse v svojih rokah in ker si strahopetec in nisi poslal SMS-a vse vrgel stran. Grem k bistvu.
Včeraj sem zvedela, da je samski že par mesecev. Da ima težave z zdravjem, kar me sploh ne čudi. Da potrebuje pomoč in da mu nekateri bližnji obračajo hrbet. Sprašujem se? Je to moja zadnja priložnost? Je lahko nekaj po čemur hrepenim in mi pripada končno moje? Je končno prišel moj čas? Dolžna sem mu pomagati! Pridobila sem njegovo mobilno številko. Potrdil je tudi prijateljstvo na FB danes zjutraj. Kaj naj naredim? Srce mi razbija, želodec me boli, ne morem jesti. Z njem se hočem postarati in umreti. Pripravljena sem se odpovedati vsemu kar imam. Vem, da če nebom ukrepala takoj bo prišla druga in si bom to očitala do konca svojega življenja. Delam podobno kot poprej. Napišem, nato zbrišem. Spet napišem, zbrišem. Kaj če me zavrne? Kaj če se bo vrnil nazaj k svoji? Kaj če že ima koga drugega? Sto vprašanj in samo ena želja. Moja življenjska želja. Kot bi čakala na ta trenutek, sedaj pa ne vem kako naprej? Kako ga naj kontaktiram, da se ne osmešim? Vem, da se zna zapreti vase. Prosim, da se ne posmehujete in upam da mi boste pomagali. Vem, da se bo našel nekdo ki bo rekel če sem prepričana glede na to da imam družino. Ja sem, ker vem da je on tisti. Kaj naj storim?

Hvala vam

[mayaeb]

Si ga kontaktirala?

Najbrž ti moj odgovor ne bo všeč ampak se mi zdi, da bi bilo do tvojega trenutnega partnerja fer, da končas takšno agonijo. Če praviš, da tako čutiš do tistega...zakaj si potem s tem? Zato, da niste sami?
Ni pošteno, morda on do tebe čusti enako kot ti do tistega.

Ni druge kot da enostavno zbereš pogum, še prej pa doma zadeve razčisti. Tudi, če te zavrne, boš vsaj z mirno vestjo živela dalje in ne bo tega bremena več na tebi.