Ali skrivate zunanjemu svetu težave "v raju" ?

[~NIA~]

sti.

[kikyca]

...

[PIKApolonica15]

Včas ko sem jezna vse povem in skritiziram...

Če gre za resne stvari ostanem tih..
Je pa tud res da se ne hvalim da je vse kul če ni; in nisem tip človeka da vsem povprek razlagam kako je blo fino na zevsovi kopeli pa kje sva nazadnje seksala, kolk dlačic ma moj po rit itd...

Predvsem pazim da težav NE razlagam tercialkam itd... Ker potem se vse napihne in naslednji dan pride trojna porcija ven...

[moi T]

Ful dobra tema! Jez sm tudi ugotovila, da se najdejo taki osebki, ki se delajo srečne, tudi če niso. Pa to ne sam glede svojega tipa. Ena kolegica je vedno lepo govorila o starših, pol pa zvem, da oba pijesta in me je ful šokiralo! Mi je žal, da nam ni to zaupala, ker bi ji blo lažje kot pa da use to drži u sebi . Sam jez ji nč ne rečm, ker kao ne vem.

Glede mojga odnosa s tipom, mislm, da sami preberete use na forumu, ker vedno napišm tko kot je. Zato pa sm parkrat že doživela, da so mi določene forumašice hotele solit pamet in mi bit svetovalke, brez da sm uprašala za to! Ja kaj čmo, eni majo popolne veze, lajf, use, eni pač tega nimamo in tako tudi povemo. Jez bližnjim kolegicam vedno povem, ko sva skregana. Ker mi je lažje potem, ker dobim kk nasvet in tako. Zato pa jih imenujem kolegice! Midva če se skregava, se ne moreva delat, da sva ok in me boli kaj si ljudje okrog mislijo. Sva šla že čez mesto brez da sva se za roke držala in to je pr nama očitn znak, da nisva bla lih ok .

[jullia_]

Ena kolegica je vedno lepo govorila o starših, pol pa zvem, da oba pijesta in me je ful šokiralo! Mi je žal, da nam ni to zaupala, ker bi ji blo lažje kot pa da use to drži u sebi . Sam jez ji nč ne rečm, ker kao ne vem.

Take stvari pa tudi jst ne bi govorila.

[Kika]

jaz pa priznam, da je bla, kar se tega tiče, z bivšim katastrofa. kregala sva se kadarkoli in kjerkoli je prišlo: pred celo žlahto so padale kšne bl nizke opazke (podjebavanje, ne dretje), sva se znala pa pred njegovo sestro spičit tut tko, da ji ni blo za živet zraven. tut v družbi sva se kdaj.

zdaj mi je ful žal za to in upam, da ne bom več nikoli ponavljala teh napak. dejstvo je, da sm ful impulzivna in ko mi gre kaj v nos, morm to zatret v kali je pa ta odnos že takrat kazal na popolno pomanjkanje spoštovanja drug do drugega in na najino nezrelost. ta zgodba je zdaj zaključena, na srečo. in iz nje sem odnesla marsikatero dragoceno izkušnjo.

z zdejšnjim je pa zaenkrat še vse kot v raju

[PeggySue*]

Ne skrivam.Nikoli pa v družbi ne rešujem težav.oz.sporčkov,ki jih imava.
V ženski družbi lahko brez zadržkov povem,kake napakice ima moj,največkrat se celo nasmejimo ob tem.

[Gost]

Zelo dobra tema, *purple*, čeprav nimam pojma, kako jasno izraziti svoj pogled na to.

Mogoče bo najbolje, če preprosto priznam, da je meni igranje srečnega para (in srečne osebe na splošno) super. Zakaj? Ker v splošnem sem/sva dejansko srečna. Ni popolno, se kregava (celo preveč), ampak ker svojih občutkov do potankosti ne delim z nikomer, tudi nimam namena, želje ali potrebe po tem, da bi na vprašanje: ''Kako pa sta vidva?'', odgovorila z: ''Dobro, ampak to in to ni ok, to in to ne štima ipd.''. Raje se ustavim pri: ''Sva dobro.'' Ker dejansko sva. V splošnem gledano. Če bi gledala z mikroskopom ali povečevalnim steklom, bi seveda videla kup nekompatibilnosti, kup simptomov, da tale sreča le ni neomadeževana, ampak komu na čast? A ni najbolj pomembno, da sama vem, da nisva popolna, sva pa to, kar si sama želim/va? Zakaj naj še drugim nakladam o najinih padcih, če jih že midva vedno znova obešava na velik klin? Zakaj bi z ljudmi, ki me niti približno ne poznajo dovolj dobro, da bi sodili o naju, debatirala o najinih najintimnejših tegobah?

In ja, že velikokrat sem s strani prijateljic bila deležna čudnih pogledov, ko sem ob naštevanju moških napak ostala tiho. Zakaj bi o napakah svojega moškega obveščala svoje kolegice? Kaj mi bo koristilo, če jim povem, da je neverjetno trmast in bi ga v navalu jeze lahko izpraskala do krvi? A ni bolj pomembno, da to predelam sama v sebi ali z njim? Meni javno priznanje ne prinaša pretiranega očiščenja. Me samo ogabno razgali ...

Spomnim se nekega dneva, ko sem prijateljici v res hudi partnerski krizi ali razpotju vso zgodbo prinesla na pladnju in kaj je nastalo iz tega javnega priznavanja 'ne, nisva (več) srečen par'? Moja prazna glava, moja zmedena glava, ko je ona naštevala rešitve in mi trosila nasvete, ki niso imeli nobene povezave z nama, počutila sem se povsem razgaljeno, zdelo se mi je, da naju izdajam, da na plan prinašam stvari, ki so najine (četudi slabe) in ki jih naj ne bi delila naokoli. In od takrat (na koncu koncev sva težavo vseeno morala rešiti sama) sem tiho. Sva dobro. Čeprav vem, da kdaj nisva. In če si kdo na podlagi tega predstavlja, da igrava srečen par, potem je to povsem njegov problem. Včasih igrava, včasih pa to dejansko sva. Ampak to veva midva. In z njim sem, ker mi pogosto srečnega para ni treba igrati. Zaigram zavoljo lastnega miru. Ljudje čustvujemo na različne načine - in če moj ni v obliki javnega metanja po tleh, še ne pomeni, da v sebi kdaj močno ne trpim. Trpim, ampak po tleh se mečem v svoji sobi

[Yazmeen]

Jst sm taka, da težko skrivam svoja čustva, pol pa kar kol že je to, veselje, jeza, žalost...tko da se mi hitr vid, da neki ni u redu in tud povem svojim bližnjim (unim, kerim pač zaupam te stvari), da npr. nisva ok, pa kaj me muč, kaj me mot itd, ker mi je lažje o tem predebatirat z nekom, ki ni čustveno vpleten, pa videt, kašne ma pa on/a poglede na to zadevo. Ne razlagam pa zdj lih vsakmu ta drugmu znancu, kašne probleme mam jst s tipom, sam da bi pa glumila en srečn parček, če/kadar nisva, pa tud ne.

[AnjaL]

jah u bistvu drugim ne predstavljam "raja" ampak.. o teh stvareh razlagam bl če kdo praša.. Pa itak se drugih ne tičejo najini prepiri

[black]

Probleme, ki se tičejo samo mene in partnerke, ne razlagam okoli. Če je možno, rešiva težave med sabo, privat. Ne vem zakaj bi rabil komurkoli razlagat osebne težave, sploh če se ljudi ne tiče in ne morejo pomagat.

[Trouble]

Jst sm taka, da težko skrivam svoja čustva, pol pa kar kol že je to, veselje, jeza, žalost...tko da se mi hitr vid, da neki ni u redu in tud povem svojim bližnjim (unim, kerim pač zaupam te stvari), da npr. nisva ok, pa kaj me muč, kaj me mot itd, ker mi je lažje o tem predebatirat z nekom, ki ni čustveno vpleten, pa videt, kašne ma pa on/a poglede na to zadevo. Ne razlagam pa zdj lih vsakmu ta drugmu znancu, kašne probleme mam jst s tipom, sam da bi pa glumila en srečn parček, če/kadar nisva, pa tud ne.

podpis..

[bejbika]

glede na to, da imam res peščico tesnih prijateljic, katere me poznajo v nulo, in ne morem pred nobeno skriti žalosti ali veselja. So stvari, ki jih prijateljice enostavno vedo. In za vsako, ki je bila v vezi, ko je začela neki mutit, se čudno obnašat, si takoj vedel, da je raj postal pekel.
In niti niso potrebne besede, ker dejanja povedo vse.
In lagati svojim nadražjim, da sta s fantom ok in da vse štima, je absurd. ker me pozna in bo videl, da lažem.
Na forumu, na blogu sem pisala o naju, pisala sem o sreči. In ne lažem, ko rečem, da sva bila srečna. Ampak ene stvari enostavno niso meant to be ... ni važno od sreče in nekreganja ... in zato razumem punce, ki govorijo o svojih vezah, da so popolne, potem je pa kar naenkrat samska. Ker obstajajo ovire, ki jih niti ljubezen ali sreča ne premagata.

[kr.ena]

Če se ne motim, je bila tema odprta zaradi uporabnic, ki na določene probleme delijo nasvete: Zaupajta si, pogovorita se, ...
Nekaj nas je - vključno z mano - ki smo v temah o brskanju po mobitelu, računalniku, položnicah, izpiskih, predalih, ... napisale, da tega ne počnemo, ker partnerju zaupamo.
In tam je prišla replika, da blefiramo, da imamo kao idealne zveze.

Zame je zaupanje predpogoj za zvezo. In zaupanje vključuje tudi to, da o najinih problemih ne on ne jaz ne razpravljava z drugimi. Čeprav glede tega razumem tudi tiste, ki radi stvari predebatirajo z zaupnimi prijatelji ali kao anonimno na forumu.
Najbolj pomembno je, da dva ne skrivata težav drug pred drugim. Ali jih priznata prijateljem ali ne, je pa drugotnega pomena. In če kakšno punco dajejo sumi, da jo tip vara, je bolje, da ta dvom zaupa svojemu tipu kot pa da se igra detektivko. Če pa ob tem svoje dvome zaupa tudi prijateljicam, pa ni bistveno.

Zato bi bilo po moje pametno vprašati: Ali skrivata drug pred drugim težave in nezaupanje v zvezi? Lažete svojemu partnerju, da je vse krasno in super, medtem pa prijateljicam jamrate?

[Gost]

Lažete svojemu partnerju, da je vse krasno in super, medtem pa prijateljicam jamrate?

Ja, tudi to je eden izmed simptomov tega foruma in znank, ki mi tu in tam pripovedujejo o svojih težavah. Najprej jamra, ga označi za ne vem koga, pove, da ni srečna, da jo moti to in to (in našteje točno kaj), potem pa vprašam, ali on to ve - in ona debelo pogleda, kot da bi bilo nadvse naravno in logično, da ne. In vprašam, zakaj mu tega ne pove - pa reče, da ne zna ubesediti in ga noče vznemirjati. Halo, kako ne znaš ubesediti, če si povedala kot po spisku? Vsega pa seveda niso krive samo punce - tudi o moških ob njihovi strani se je vredno vprašati, kajti kakšen je partner, če ne opazi ali vsaj minimalno posumi, da se z drugim partnerjem dogaja nekaj nenavadnega, da ima pomisleke glede zveze, da ni srečen ipd.? A se take stvari med dvema ne opazijo in razčistijo?

In še ena stvar je izjemno pomembna, ko govorimo o priznanju pekla svojim prijateljicam. Starost namreč. Ko sem bila stara 16 let, ni bilo stvari, ki je moj krog ne bi vedel, niti koraka nisem naredila mimo njih. Takrat se je moje bivanje vezalo zgolj in samo na skupino prijateljic, danes je povsem drugače in mislim, da bo čez leta še bolj drastično. Danes pač ne čutim potrebe, da svojo intimo delim z ostalimi - lahko govorimo o vsem drugem, o zvezi pa debatiram s fantom. In si niti malo ne predstavljam, da se skregava in potem hitim na telefon ali kavo h kolegici, kjer se zjočem in ga pošiljam v pm. Bilo bi me konec od razgaljenosti, če bi za kaj takega izvedel še on, pa bi verjetno ostala kar sama - s svojimi prijateljicami