Ali se bojite smrti?

[Smejkica]

Ja jst se bojim smrti. Sej vem, da ne bi smela o tem razmišljat, sam včasih mam preveč temne misli. Sploh, ko vidim, da umre kakšen mlad človek, ki še ni imel priložnosti na polno zaživeti.
Bojim se, da bi umrla mlada, da si ne bi mogla ustvarit družine ... Samo sej, ko me enkrat ne bo več, se tega ne bom zavedla. Bolj kot moje smrti me je strah smrti najbližjih. Da bi zgubila osebe, ki jih imam neskončno rada. Da ne bi mogla več deliti trenutkov z njimi ... Tega me je pa prekleto strah ...

[Ange|ina]

heh.. jst se pa bol bojim da bom žvela predolg.. da bojo vsi ljudje okol mene umrl, da bom v nadlogo svojim otrokom, da bom vsa bolna in se mi ne bo dal pomagat.. raj umrem mal mlajša pa do takrt res živim, kot pa da životarim pr stotih, z miljon tabletami za vzet vsak dan, v breme vsem okoli sebe ipd.

sicer pa.. strah me ni umret.. to je edina stvar v življenju k jo moraš narest in nimaš izbire.. pač se je potrebno sprijaznt z minljivostjo..

Angie

[rinca]

o tem pa res ne razmišljem, preveč morbidna tema. enkrat bomo pač vsi umrli in če bom začela razmišljat kje se mi lahko kaj zgodi, bom ratala paranoik. drugač se pa strinjam z Angelino.

[smotkA]

Men je pa zdele k sm mal začela razmišljat o tem TOTALNo zabediral in totaln šok, panika ... Ne morm se sprjaznt z dejstvom, da me enkrat ne bo več, da se zdej vsi neki trudmo in si prizadevamo za stvari, ki so itak nepomembne v primerjavi z življenjem samim. Ok, ne bom več o tem razmišljala
Same smrti se pa ne bojim, ker upam, da bom umrla v spanju ... Moja prababica je med pletenjem v gugalniku zaspala - pa rečte če ni to lepa smrt. Tud ne razmišljam nikoli o tem, ker so to preveč žalostne stvari, čeprav nas čisto vse to enkrat čaka.

[pikka]

jst se pa ne bojim svoje smrti, niti tega da bi umrla v bolečinah. sj če tko pomisleš, en čas te boli, pa te lh ful boli, ampak k te pa že preveč boli, da bi še živel, pa umreš. itak te lohk še bolj boli, pa se enkrat neha.
pa tud k bom umrla, nočem da bi kdo joku za mano, pa nočem da mi na pogrebu vrtijo Tišino (uno s trobento), ampak rajš nvem, kkšne pink floyde al pa kej takga.

toj glede mene; me pa včasih prov presune, ko (iz različnih razlogov) pomislem kk bi blo, če bi umrla mami, ati, bratca, lubi, kkšna frendica ... pa to samo za osebe k jih mam najrajš! ne pač enkrat v starosti, ampak če bi ZDEJLE. baaad!! pa ne zato da bi sama ostala al pa kej, ne zarad mene. men bi blo hudo pa vse ... ampak zarad drugih, pa zarad vsega kar so ti ljudje dobrga nardil na svetu, ker jih je škoda.

edin ja no ... bad bi mi pa blo, če bi umrla kr tko, k vem da bi blo nekaterim hudo za mano. npr. ne bi se mogla sama ubit, ker jim tega enostavno ne morm nardit. najboljši prijateljci se je brat obesu pr 21 letih, pa vem da ji je še zdej ful bad. če bi se jst ubila me pa najbolj skrbi za oba brata pa lubija. no če bi se mela namen ubit bi ga itak pustila prej.
...

ok zdj sem že off topic.

[Elven Lied]

ni me strah smrti, ker menim, da je smrt le nov začetek

[**TaMaLaa**]

mene je pa strah smrti..kr nevem kk bom umrla pa to ..to me je ful strah če bo fejst hudo..drgač me je pa še bol strah smrti bližnjih..

[*purple*]

jah vprašanje vredno razmisleka
smrti se bojim ja, ampak samo v tistih trenutkih ki mi grozi.tko na lepem se niti ne spomnem kej tazga razmišljat in se poglabljat v to, ker bolj kot se bom poglabljala dlje bom od zaključka....
smrt je itaq en tak neizogibni dogodek vsem živim bitjem, tko da prekomerno sikiranje kaj bo in kaj ne bo, se mi zdi precej odveč.ko bo pač prišel dan bo a ne...me je pa predvsem strah smrti koga druzga-bližnjega, kot pa moje....bolj me skomina misel na to, kaj če se komu od mojih kej zgodi.no ubistvu nočem niti pomislt....

[~NIA~]

....

[*purple*]

če je prejšnjo življenje, se prav da je tud tisto blo posmrtno a ne......

[~NIA~]

...

[||MuCkAa]

Bojim se ja. Pa ne smrti kot trenutka, ko bi umrla ampak zdaj, ko se zavem da vec nikoli ne bi/bom cutila, videla, slisala, ljubila vsega kar me zdaj obdaja. Da ne bom znala kako bo 2080.. ali se prej.
Se bolj me je pa strah smrti bliznjih, ne toliko svoje.
Vedno me je zanimalo kako bi bilo na dan ko bi umrla. Kako bi potekal pogreb, kaj bi povedali, po cem bi se me spominjali, ce bi bili zelo zalostni...

[*purple*]

jst tega niti nočem vedet

[MiSs AnGeL]

Jst se pa smrti ful bojim ampak res ful .Sam ne zato k bi blo moje življenje ne vem kok lepo sam tko to mi je čist nerazumljiv.Če kdo umre tega sploh ne morm razumet in že od mejhnga rajš ne razmišlam o tem ker mi tok bed rata da me nč več ne potolaži.Skos k kdo umre k sm ga poznala si govorim da to ne more bit res pa use čeprov me ful prizadane in ne bom nikol pozabla takih trenutkov k sm kej tok groznga zvedla.Še bolj pa se bojim smrti bližnjih ker dvomim da bi prenesla če bi kdo od njih umru

[~NIA~]

....