Ali se bojite smrti?

[~NIA~]

[*spela*]

Ne morem pa rečt da me je strah smrti bližnjih. Temu ne morem rečt strah, je pa vsekakor tesnoba, žalost,... BOjim se zanje, sam smrti se mi zdi da se ne morš bat.

ej te čist štekam, ker sem enakega mnenja. za bližnje mi je čudn, k se bojim d jih enkrat kr ne bo več, zase se ne. čeprou se mi pa zdi d je najbrž bl grozno, če ne veš kaj se je tvojim bližnjim zgodil (npr:vojne, ugrabitve, izginotja,...) - tega me je pa groza.

[*kristyna*]

Jah, če si pokopan v celoti (da ni žara), pol počasi truplo zgnije v zemlji. A to si mislala al kej druga

ja to vem, sam tko, a človk pol res ni nč več od njega al gre 'skos tunel...'
kaj dejansko od teh teorij je res

za tunel nevem...
Men je en pravu da k je skor umru da je vidu svetlobo (močno) ampak da se je ''dobr počutu''. pa da je biu jezn k je biu spet živ.

[Tamala_mrha]

O smrti načeloma sploh ne razmišljam, redkokdaj. Ponavadi edino ob smrtih bližnjih oz. nekoga, ki ga občudujem (kakšna bolj prepoznavna osebnost). Drugače pa nimam straha pred smrtjo, bojim se edino tega, da bi čakala na smrt in ne bi mogla nič ukreniti - da bi trpela in doživljala bolečine. Ne želim umreti nasilne smrti ali kaj podobnega. Najlepše bi bilo preprosto zaspati in se ne več zbuditi.

[bolhica]

sm bl take vraževerne sorte, tok da kr se tiče smrti mam vse razčiščen - k bo treba, da me ni več med živimi, ne bom več in to je to..pa sej mi na svetu ni hudo, mi je lepo, sam smrt jemlem kot nekej samoumevnega, je pa res da nočem dožvet kkšne grozne smrti, bolečin. ne bo mi hudo, zarad sebe, k pomislm, kako bi blo če me ne bi blo več tukej. Hujš mi je k pomislm, kako bi blo hudo drugm, k bi žalval za mano (bližni, prjatli...).

[Mahagonij]

Sm ze hotu napisat, da se ne bojim smrti. Potem pa sem se vprasal, zakaj se potem rahlo bojim staranja in s tem povezane minljivosti. Zaradi smrti. Tko da mislim, da je folk, ki pravi, da se ne boji smrti, poln sranja.

[Zvoncica]

Jaz se bojim načina, kako umreš, ne samega dejstva, da te ni več

[g00fy_qa]

Sm ze hotu napisat, da se ne bojim smrti. Potem pa sem se vprasal, zakaj se potem rahlo bojim staranja in s tem povezane minljivosti. Zaradi smrti. Tko da mislim, da je folk, ki pravi, da se ne boji smrti, poln sranja.

Ni nujno, da se bojiš staranja. In če se, ni nujno, da se ga bojiš zaradi (lastne) minljivosti. Torej tvoja teorija ne drži, dejansko lahko obstajajo ljudje, ki se ne bojijo smrti. To so predvsem tisti, ki vedo (mogoče bolje rečeno verjamejo), da smrt ni konec in da je le del življenja oz. karkoli podobnega.

[bolhica]

se strinjam z g00fy_qo .. in dodajam, da obstajajo(mo) ljudje, kateri živijo in pustijo živeti stvarem, ki so take kot so in se sprijaznjo s splošnimi pojavi v življenju. Tudi s smrtjo.

[slivica]

Mene pa je smrti na nek nacin strah, ampak si ne znam odgovoriti na kak nacin. Seveda, da si zelim, da ne bi umrla nasilno ali v trpljenju, ampak nasploh si ne zelim umreti. In niti pomisliti ne morem, da me pac enkrat vec ne bo. Vseeno pa mi je huja misel na smrt bliznjih.

[*hox*]

Mene je strah nasilne smrti in smrti bližnjih. Me kar zvijat začne če si predstavljam da bi umrla ker bi se utopila / zgorela / v prometni nesreči.

[Shannon]

pa zelo me zanima kaj je po smrti s človekom..

Odvisno v kaj verjameš.

neglede na to v kaj kdo verjame in kakšna so prepričanja, ampak kaj se dejansko zgodi zakomplicirano, vem

Nič ni komplicirano, prav preprosto je. Ko človek (ali katerokoli drugo živo bitje) umre, se telo razkroji. Po določenem času se molekule, ki so prej sestavljale telo, "razpršijo" po svetu oz vesolju in naprej sestavljajo druge objekte. Prav možno, da so v nas zdajle molekule Julija Cezarja ali pa ene zvezde, ki je pred 5 milijoni let eksplodirala kot supernova. Materija je neuničljiva, to so osnove fizike.

Dušo in podobne zablode so si pač izmislile religije zato, da bi dali našemu obstoju nek smisel. Ljudem kot egocentričnim bitjem enostavno ni dovolj, da se samo rodimo, jemo, spimo, seksamo, se razmnožimo, shiramo in umremo in to je to.

[g00fy_qa]

^^ Ne posplošuj lastne teorije na celotno populacijo kot edino pravilno.

[Tamala_mrha]

Sm ze hotu napisat, da se ne bojim smrti. Potem pa sem se vprasal, zakaj se potem rahlo bojim staranja in s tem povezane minljivosti. Zaradi smrti. Tko da mislim, da je folk, ki pravi, da se ne boji smrti, poln sranja.

Po mojem pa ne. Nekateri se pač enostavno ne ukvarjajo s tem kdaj in kako bodo umrli, ampak živijo v pravem pomenu besede (kar pa ne pomeni, da drugi ne). Tudi jaz sem ena od tistih, ki o tem skorajda ne razmišlja. Včasih se edino zamislim nad tem, da je mladost in s tem tudi lepota oz. svežina minljiva, kar me navdaja s tesnobo, ampak takšno je pač življenje in jaz se ne sekiram že vnaprej kaj in kako bo, ker čas pač s sabo prinese tudi gube in sive lase - temu se ne da izogniti. In četudi občasno razmišljam o staranju (in ne smrti), še ne pomeni, da se tudi sekiram glede tega, niti to ne pomeni, da me je strah smrti, ker med staranjem in smrtjo ne vidim nobene povezave - vsaj ne v tem smislu, o katerem sem govorila jaz (glede lepote, ki je minljiva).

[Shannon]

^^ Ne posplošuj lastne teorije na celotno populacijo kot edino pravilno.

Ne maraš fizike, kaj
Vsakemu svoje ...