Ali se bojite smrti?

[Velouria]

Smrti kot same smrti me ni strah. Strah pa me je mogoce nacina kako bi umrla ( da bi recimo umirala pocasi, v hudih bolecinah, zelo bolana). Tega se pa zelo bojim. In prav zavidam tistim, ki samo zaspijo in se vec ne zbudijo.

Svoje smrti se ne bojim, bolj se bojim smrti ljudi, ki jih mam rada.

Oboje je točno to, kar sem hotla sama povedat.

[classy]

Ni me strah, sam nočm, k mi je čist lepo zdej. Mi je pa 'bed', k ne vem, kaj bo po tem k me ne bo več, me pa ful zanima =D Pa še ena stvar k mi ni ušeč k bom umrla je, da bi bla pokopana. Bi raj rastros. K mi je ful grozn k vidm na pokopališčih une zapuščene grobove, ker po neki časa itak noben več ne ve, da si obstaju in kdo si in ne hodjo na grob in pol tm sameva =/

[SumAm]

ni me strah smrti... bolj me boli misel kaj bo s tistimi za mano...

[Nency]

Mogoce malo. Zakaj? Ker sem dozivela nenormalno lepe stavri v zivljenju in jih se dozivljam imam starse, ki so najvecji carji , sestro ki je najvecja carica, sorodnike, prijatelje, ki so zakon. Moje zivljenje je ze 22 let NORO LEPO VEDNO POLNO POZITIVNE ENERGIJE in ce umrem zdaj ( bog ne daj), bom prikrajsana se za naslednji nekaj let, ki pa niti ne vem kaksna bodo, vem pa da do danes je moje zivljenje tocno tako, kot si ga zelim popolnoma nic nebi spremnila in zato ljubim svoje zivljenje.

Bojim pa se smrti bljiznjih tega pa ja, ker mi je ze marsikdo od tistih, ki sem jih in jih se imam v srcu rada umrli . Vsakega caka to in mislim ,da manj razmislajs o smti boljse je. Nikoli ne ves kdaj pride...

[NigHtWishyKa†]

niti ne vrjamem d vse kar se zgodi se zgodi z razlogom. Pač usoda pa to. In če mi je namenjeno da ju3 al pa čez sto let umrem pač tak bo ane Prej me je strah starosti ko pa smrti. In če smo že pri tem raj umrem mal prej pa tko bol tragične smrti ko pa da dočakam ne wm 80 let pa me kap pobere. Pa tud vrjamem v to d ko bom umrla bom lahko bla spet s svojim bratom...

[Sunshine]

Ne, ker ne razmišljam kaj o tem. Tut to enkrat...

[inchy84]

Sploh ne razmišljam o temu...ne vem zakaj bi se pri mojih mladih letih s tem obremenjevala...se bom pol k bom stara pa zgubana

[skinny]

Sploh ne razmišljam o temu...ne vem zakaj bi se pri mojih mladih letih s tem obremenjevala...se bom pol k bom stara pa zgubana

se strinjam. smo še premladi za take stvari

[Sugar_baby]

Smrti kot same smrti me ni strah. Strah pa me je mogoce nacina kako bi umrla ( da bi recimo umirala pocasi, v hudih bolecinah, zelo bolana). Tega se pa zelo bojim. In prav zavidam tistim, ki samo zaspijo in se vec ne zbudijo.

Svoje smrti se ne bojim, bolj se bojim smrti ljudi, ki jih mam rada.

Oboje je točno to, kar sem hotla sama povedat.

isto tud jst..k da bi me citiral

[Bulma]

Jaz se tudi bojim smrti. Včasih ko npr.kaj premišljujem pa misli nanesejo na temo kako je ko si mrtev. MIslim...ni te več! Nič ne čutiš itd. Hjao,tega me je grozno strah

[allessya]

Včasih se mi pletejo po glavi kakšne misli o smrti, vendar ne bi rekla, da me je smrti strah. Strah me je tega, da bi morala umreti mlada ali v hudih bolečinah (bolečin namreč že zdaj ne prenašam dobro). Najbolj pa me je strah smrti ljudi, ki jih imam najraje - res ne vem kako bi to prenesla...

Po drugi strani pa se večkrat sprašujem kaj se zgodi z nami po smrti. Ali res ostane samo truplo, ki ga zakopljejo ali obstaja še kaj več? Posmrtno življenje, reinkarnacija in podobno... prebrala sem veliko knjig, ki opisujejo takšne parapsihološke pojave in veliko zgodb o duhovih in njihovem prikazovanju (tudi pripovedovanja resničnih zgodb ljudi, ki jih poznam) in mogoče je smešno, ampak na nek način verjamem, da nekaj res mora biti za tem... očitno pa ne bom vedela dokler dejansko ne pride moj čas... Kaj vi mislite o takšnih stvareh?

Recimo - ko je umrl oče od mamine sodelavke (bil je krojač), se je ponoči sam od sebe večkrat vklopil šivalni stroj in ropotal podobno kot, če bi kdo šival... Več zaporednih naključij? I don't think so...

[Tr|n|ty]

Mene je pa zelo strah smrti. ne morem si predstavljati, da danes sem, jutri oz. cez tolko in tolko let me pa ne bo vec. Ne morem si predstavljati, kako je potem, a kakor, da bi spal, al kako. Joj, groza me je, res. Zato se mi zdi, da bi res vsi morali uživati življenje, ki nam je dano, ker je že tako prekratko. Pa tudi sama sem malo egoista, ker bi dejansko želela, da bi umrla pred vsemi, ki jih imam rada, pa čeprav vem, da bo potem njim hudo. Ampak preprosto ne bi mogla prenesti smrti bližnjih (me zaenkrat še ni doletela, TOK TOK TOK )

[češpla]

Jst se tut bolj bojim da bi kdo od mojih umrl...

Sem bla pa enkrat že zelo blizu smrti...ko se ti kej tazga zgodi začneš življenje bol cent

[Mimi_M]

ne bojim se smrti, ker mislim, da se od takrat naprej itak ne zavedaš ničesar in pač ne veš, da si umrl...

[levcek]

Jz se bojim,da bi umrla mlada...da ne bi se nic naredila u zivljenju in me ze ne bi blo vec mors si usaj druzino prej ustavri,predvsem pa it zivet na svoje, pol pa se vnuke docakas in gres lahko na drug svet
v starosti pa itak to pride