Ali se bojite smrti?

[jemina]

Pač se vse enkrat konča. Tko je.

[*arabic_girl*]

mene pa je strah smrti ampak ne razmišljam stalno o tem...strah me je tega da bodo ljudje ki jih imam rada umrli prej kot jaz in bom izgubo bližnjega občutila na lastni koži ...nasploh me je strah dejstva da bom izgubila bližnjega in zaradi tega zelo trpela ...in bojim se okoliščin v katerih umreš...bolezen, dlje trajajoče umiranje,...

[Boris]

Tole vprašanje je zanimive narave, ampak ob ponujenih odgovorih v anketi sem se pa prav narežal. Ali vas je strah smrti - da/ne. Ta trenutek me ni strah smrti, ker me nihče življenjsko ne ogroža (oz. tega ne vem... razen nenehnih težkih onesnaževalcev okolja, katerih dejanja imajo lahko zelo grenke posledice), to pa še ne pomeni, da me v nobenem primeru ne bi bilo strah smrti.

Vsak živ organizem ima v sebi mehanizem, ki ga vzdržuje pri življenju in se na smrt izogiba smrti, razen nekaterih res pretirano duševo bolnih ali tem podobnih, ki izgubijo ves smisel do življenja. In pa tistih zelo redkih, ki so presegli svoj osebnostni ego.

Strah je mehanizem za preživetje. Včasih je strah nesmiseln, včasih pa smiseln, vsekakor pa je smiselno, da se bojiš smrti, saj vendar želiš preživeti. Pretirano zna biti le, ko vidiš pretnjo za smrt na vsakem koraku, tudi če je ni. Takrat to že diši po patologiji, sicer pa je osnovni strah pred smrtjo nekaj naravnega, normalnega in nujnega.

Stráh = neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti. Kdor se ne počuti ogroženega, ko mu strežejo po življenju, mu je z veliko verjetnostjo odpovedala pamet. Seveda pa ni nujno, da smo v trenutku ogroženosti vznemirjeni, lahko se namesto strahu poslužujemo tudi drugih prijemov, npr. jeze. Tu pa se spet pojavi vprašanje, ali ni do jeze prišlo na podlagi strahu.

Torej, sigurno bi me bilo strah smrti v določenem primeru. Ni me strah smrti kar tako, ko se ne čutim ogroženega, verjetno pa bi me bilo strah v ekstremnih primerih. Ni me strah razmišljati o smrti, ni me strah pokopališč, ni me strah gledati, kako nekdo umira, ni me strah tega, da je življenje minljivo, ampak ob ekstremnih primerih ogroženosti pa bi še vedno precej verjetno reagiral v afektu, bilo bi me strah.

Kdor resnično premaga strah pred smrtjo, mora doseči neizmerno nenavezanost na življenje, transcendirati sebične želje in aspiracije, transcendirati svoj um, čustva in telo, ali pa imeti zelo močno vero v to, da je smrt le iluzija, oziroma da njihova duša ne umre. Mislim, da dokler se človek boji biločesa v tem življenju, tako dolgo se bo z veliko verjetnostjo bal tudi smrti. Razen v primeru, ko se morda zares ne boji lastne smrti, boji pa se, da njegovi potomci ne bodo živeli lepo, torej se boji kaj bo z drugimi, ne pa kaj bo z njim. Torej, dokler te je npr. nečesa sram iz iracionalnih razlogov, te je z veliko verjetnostjo strah tudi smrti. Dokler te nekaj prizadane iz iracionalnoh razlogov, te je z veliko verjetnostjo strah tudi smrti. Itd.

Kdor verjame v dušo, se lahko znebi strahu pred smrtjo tudi takole - ko ugotovite, da je strah pred smrtjo le utvara, smrt pa le bežen dogodek v razvoju duše, potem vam postane jasno, da vam življenje ni nikoli zares vzeto. Torej je strah pred smrtjo odveč. Ta ideja je opisana tule. No ja, ampak močno dvomim, da je toliko vernikov, kolikor je odgovorov ne, še bolj pa dvomim, da jih je toliko preseglo osebnostni ego.

Denimo, da imamo človeka, ki pravi, da se smrti ne boji, ampak umreti pa kljub temu ne želi, ker ima neke cilje v življenju, nekaj bi rad dosegel. Sicer se lahko sliši malo butasto in bodo ponujeni odgovori neresni (celo kruti), ampak - kako preveriti, ali je tega človeka strah smrti? (glede na to, da jih je toliko odgovorilo na anketno vprašanje, da se ne bojijo smrti)
-dajmo ga plavati med morske pse, pa mu povejmo zgolj to, da ga bomo ščitili od zunaj
-dajmo mu šibrovko, pa ga samega pošljimo v mračen gozd poln medvedov, risov in volkov
-ker ima neke želje v svojem življenju, ogrozimo to, česar si želi (npr. njegovega otroka), potem pa ogrozimo še njegovo življenje... ker je navezan na otroka, se bo z veliko verjetnostjo v njem pojavil strah pred smrtjo zato, ker bo želel rešiti otroka
-pošljimo ga v situacijo, kjer se bo soočil z izjemno agresivnim človekom, ki je zelo razdražljiv, hud, močan, pretepač... mu bo poglal strah v žile ali ne?


No, se zdaj bojite smrti ali ne?

[Leelee]

k umreš je pač konc...te pač ni več ...posledice občutijo itak samo ljudje ki si jih poznal, so te imeli radi itd...tko da ne smrti se ne bojim...razn če gledaš na to tko k je to borut upisu to je pa pol druga zgodba

[Boris]

Za tiste, ki vas zanima, ali vas je strah smrti ali ne in ne ponujate le iracionalnih odgovorov.

Malo lažji primer... ste sredi gozda, noč je in spite zunaj v spalni vreči. Ogenj ugasne. Vse je tiho. Naenkrat zaslišite neke čudne zvokove, čedalje glasnejši so. Blizu vas v grmovju začne nekaj očno pihati, kot volk s steklino. Se vaše dihanje pospeši? Ali se vaš srčni utrip poveča? Se vaše mišice napnejo? Sekundo zatem opazite iz grmovja prihajati malega ježa. No, sedaj pa pomislite, ali ste se bali smrti ali ne.

Pa še en primer... noč je, sami ste doma. V hiši je tiho in edini zvok prihaja iz televizije. Naenkrat zaslišite ropot, vrata se zaloputejo.
Se vaše dihanje pospeši? Vam srce zače hitreje biti? Se vam mišice napnejo? No, če se vam, se verjetno bojite smrti. Sekundo kasneje pa ugotovite, da je vrata zaloputnil veter.

Kaj pa ko vas nekdo izza vogala močno prestraši, zakaj poskočite, če pravite, da se ne bojite smrti? Očitno se je, kaj...

Več koristnih informacij o strahu si lahko preberete na tejle strani - How fear works.

[g00fy_qa]

-dajmo ga plavati med morske pse, pa mu povejmo zgolj to, da ga bomo ščitili od zunaj
-dajmo mu šibrovko, pa ga samega pošljimo v mračen gozd poln medvedov, risov in volkov
-pošljimo ga v situacijo, kjer se bo soočil z izjemno agresivnim človekom, ki je zelo razdražljiv, hud, močan, pretepač... mu bo poglal strah v žile ali ne?

To ni strah pred smrtjo, to je strah pred bolečo smrtjo. Seveda da nočem umirati počasi in v neznosnih bolečinah, medtem ko me trgajo medvedi in ni v bližini nikogar, ki ga imam rada ali nikogar, ki bi mi pomagal.
Sicer pa mi je tvoje razmišljanje zelo všeč.

Ne bi znala povedati, če me je strah smrti. Strah me je telesne minljivosti in strah me je zapustiti okolje, v katerem sem in osebe, ki me obkrožajo. Hkrati pa se zavedam (oz. verjamem), da duša ne umre in da bom živela dalje, čeprav kot druga oseba.

Nasploh ne razmišljam preveč o tej temi. Ne gojim posebnega strahu in se zavedam, da je smrt del življenja. Najboljše je živeti za danes in se ne obremenjevati s koncem.

[Boris]

To ni strah pred smrtjo, to je strah pred bolečo smrtjo. Seveda da nočem umirati počasi in v neznosnih bolečinah, medtem ko me trgajo medvedi in ni v bližini nikogar, ki ga imam rada ali nikogar, ki bi mi pomagal.
Sicer pa mi je tvoje razmišljanje zelo všeč.

Saj v tem je point... anketa nikjer ne navaja, za kakšne oblike umiranje gre, torej sprašuje, ali te je strah smrti v kakršnikoli obliki.

Kaj pa praviš na zgornje tri primere? Tam nič ne veš, kako boš umrla. Poleg tega, kdo pa je rekel, da moraš umirati počasi? "Vedno" imaš možnost, da s šibrovko počiš sebe, da v bližini pograbiš izvijač in si ga zarineš skozi oči v center možganov, da si prerežeš aorto na vratu in lepo prav po hitrem postopku omedliš, in kajkmalu umreš. Smrt bo v teh primerih takojšnja... Kruto, ampak hočem povedati le to, da se verjetno ne bojiš le boleče smrti, ampak tudi neboleče, saj imaš ponavadi izbiro - smrt/življenje... borba za življenje in tveganje bolečine, ali hitra prepustitev neboleči smrti.

Če tvegaš in se boriš, ti očitno življenje nekaj pomeni. Precej verjetno v času velike ogroženosti ne misliš na bolečino, pravzaprav navadno celo možgani sami poskrbijo za to, da se občutek za bolečino precej zmanjša ali celo izgine, tako da se vsa energija porabi ali za samoobrambo ali za beg. Seveda pa ni nujno, da se to zgodi podzavestno in da za tem stoji strah. Lahko se ti boriš tudi povsem zavestno, razumsko. Je pa vprašanje, če bo boj toliko učinkovit, saj strah aktivira posebne obrambne mehanizme in imamo tako včasih večjo verjetnost za preživetje, kot če strah odpišemo.

V Bhagavad Giti je npr. opisano, kako so se par tisoč let nazaj borili tisti bolj duhovno usmerjeni in pa tisti bolj materialistično usmerjeni. Med njimi je bil tudi vojščak Arjuna, ki pa se je sprva bal tako smrti, kot uboja lastnih sorodnikov. Potem pa mu je Krsna menda razložil na bojnem polju neko dolgo teorijo o življenju in ga osvobodil navezanosti in strahu pred smrtjo. Arjuna se je potem boril za višje cilje, ni ga več gnal strah, temveč neznanska želja po uresničitvi in zadovoljitvi zapovedi Krsne, katerega je priznaval za Vsevišnjega boga.

BTW. sem agnostik

[g00fy_qa]

@Boris: Bi izbrala borbo za življenje in s tem tvegala bolečine, torej me je po tej teoriji res strah smrti. Kar je seveda normalen odziv, ljudje 'moramo' težiti k preživetju, k samoohranjanju sebe in s tem svoje vrste.

Me pa ne bi bilo strah umreti kot starega človeka, v postelji, obkrožena z ljudmi, ki jih imam rada in ko bi vedela, da je to pač konec mojega življenja v taki obliki. Smrt sprejemam kot del življenja, vendar pa dajem prednost 'živeti' in šele ko končam svoje poslanstvo, 'umreti'.

[Boris]

aha pa sem te
moj odgovor na moje vprašanje bi bil enak

P.S.: v prejšnjem komentarju en dodatek

[Damyanchyka]

Mene je strah smrti.U kakršnikoli povezavi..Al da bom sama..al kdo od bližnjih..Zadnje čase sam to poslušam,kdo je zbolu,kdo je umru,kdo se je ponesreču..al se pa tega mogoče bl zavedam..Smrti sm se nekak ful zavedat začela k je umrla prijateljičina mami...in mam od takrt naprej take strahove čudne..da me učas prou skrbi..ne znam si predstavlat življenja brez določenih oseb..učas pomislm da bi rada jst nekje enkat nahitr umrla..sam je sebično do drugih Upam sam,da soočenje s smrtjo ne zgleda tko kukr si jst predstavlam..Mogoče je pa u tistem trenutku k si na "prehodu" prepustit se toku čist normalno..oz sproščujoče(tko k so eni opisal k so bli blizu nje..)Bedna tema..ne maram preveč o njej govort..

[*kayka*]

Ja me je...svoje niti ne tolk, bolj me je strah smrti bližnjih, tega si sploh ne predstavljam...

[jemina]

O Boris je nazaj Nekdo mora zakompicirat temo an.

[missy*]

Jst pa sploh ne razmisljam o tem...

[tejchaaa]

niti se ne bojim tok svoje smrti (ker itak nam vedla an) kot pa smrti mojih bližnjih.... oh sploh nočm razmišlat o tem

[Alexeya]

Glede na to, da sem 2x kmal umrla ( iz zdravstvenega vidika ), se je ne bojim.... Tud če me zdej prime, edin mi je bad zarad ljudi ki me obkrožajo in tega kako bi trpeli...