Ali se bojite smrti?

[miikena]

Smrti niti ne. Mogoče dolgotrajnega umiranja v bolečinah. Najbolj pa me straši nebogljenost v starih letih - una faza, ko si že čist nepokreten, te morjo skoz čuvat, nimaš nič več dost od življenja, zgolj še tarnaš nad vsem in ubistvu lih da ne čakaš, da se stvar konča.

[bunncy]

Ja strah me je svoje smrti in smrti bližnjih..
Strah me je de bi smrt prekmalu prišla da nebom mogla uresničiti tistih ciljev ki si jih zelim.

[donna.]

Niti ne, po eni strani me prav zanima kako bo takrat ko bom mrtva. Strah me je edino tega,da bo prišla prehitro in da nebi mogla izživeti svojih sanj in življenja. Zelo me je strah tudi smrti bližnjih

[Jela]

Ni me strah smrti, saj vsi enkrat umremo. Strah me je le na kakšen način bom umrla.

[1sneguljčica]

vedno bolj (da pride prezgodaj ali na preveč krut način)

[femme.]

Pa nevem velikokrat me prime da se vprašam zakaj sem sploh na tem svetu.Resnično...velikokrat sem dobesedno želela umreti pa sem potem začela razmišljati kako bi s tem razočarala ogromno ljudi ki jih imam okoli sebe.Smrti me ni strah saj vrjamem da je življenje po smrti, bolj me je strah bolečine ob smrti in tega da če bi si recimo vzela življenja pa bi se nasredi premislila in bi potem vseeno umrla.

[1sneguljčica]

Ampak res, tudi jaz se včasih vprašam kakšen smisel ima tole življenje. Mar ni to en sam pregon človeka? Ampak umreti si pa ne želim, ker vem da bi ti prizadelo druge.

[Tamarra*]

Ne bojim se ravno svoje smrti, bolj trpljenja pred njo in skrbi me za moje bližnje, ker vem, kakšna muka je, ko izgubiš koga, ki ti je blizu. Sicer pa niti ne razmišljam toliko o svoji smrti, bolj o tem, če bi se komu od bližnjih kaj zgodilo (zadnje čase to razmišljam kar pogosto, sploh ker je bila pred kratkim smrt v sorodstvu). Priznam, da tega se pa bojim, bolj kot vsega drugega..

[1sneguljčica]

^^ Ja ena takšna izkušnja ti lahko precej spremeni življenje. Življenje začneš drugače vrednotit in ga cenit.

[Tamarra*]

^^ Se strinjam. In sem sama opazla, da imam zdaj čisto drugačen odnos do vsega. Včasih sva se recimo s fantom skregala pa sem se mulila tja v tri dni, ko je šel, sem mu komajkaj adijo rekla.. Zdaj pa vedno, vsaj preden gre, se pogovoriva, ker čisto vedno je pred mano tisto vprašanje: Kaj če se mu kaj zgodi, preden se naslednjič vidiva, potem pa več ne bo priložnosti, da bi mu lupčka dala, da bi mu rekla da ga imam rada in mi bo žal, ker sem bla tak trmasta? In sem zdaj glede takih stvari čist bolj pozitivna, predvsem pa se manj 'mulim' zaradi bedarij

[she-devil]

Same smrti se ne bojim saj me prav zanima kako izgleda 'onostranstvo' in če le to obstaja sploh. Bolj me skrbi čas in način smrti. Prezgodnja smrt, kjer v bistvu nisi imel priložnosti zaživet pa tudi smrt v zelo starih letih, kjer si odvisen od drugih in morda tudi osamljen - ne eno, ne drugo ni vredu. Glede načina pa si tako ali tako vsi želimo smrt brez bolečin.

[foxy.lady]

če bi umrla, si želim smrti v obliki utopitve. eno tako izkušnjo sem že imela, ko me je pri športu držalo pod vodo minuto in pol, meni pa se niti ni zdelo tako dolgo, videla sem samo mehurčke in flashback svojega življenja. potem so me potegnili iz vode.

[sirova štručka]

...

[Tamarra*]

če bi umrla, si želim smrti v obliki utopitve. eno tako izkušnjo sem že imela, ko me je pri športu držalo pod vodo minuto in pol, meni pa se niti ni zdelo tako dolgo, videla sem samo mehurčke in flashback svojega življenja. potem so me potegnili iz vode.

okej, to je (skoraj) edin način smrti, ki si ga jaz ne želim že tako me je zelo strah biti pod vodo, da pa bi to trajalo tako dolgo, da se utopiš.. a-a.. groza kar težko diham zdaj..

[..Evelyn..]

Se totalno strinjam. Sam utopitve ne, fak! Česarkoli povezanega s trpljenjem, ko ti zmanjkuje zraka..