Ali se bojite smrti?

[McLarnovc]

Jaz pa se smrti prav nič ne bojim. Sem bil že večkrat soočen s smrtjo bližnjih, tako da mi to ni nič kaj posebnega.... Pač zdaj si, zdaj te ni več...

Odkar mi je pred dobrim letom umrla stara mama katero sem imel res rad, večkrat ob mraku odidem na pokopališče h grobu, še posebej ko mi je hudo in tam kakih 5min meditiram in potem odidem...vem, morda je to čudno ampak....tako pač je...nekega dne bom tudi jaz tam...če mi je namenjeno da umrem mlad, pač bom...jebiga...upam le, da ne bom umiral v mukah, in da se moji bližnji ne bodo mučili z mano zaradi zaradi hude bolezni ali česa podobnega....nočem umirat tako kot en moj sorodnik, ki je imel hudo bolezen in je na smrtni postelj rekel "veste -xyz osebe-, tako trpim, da če bi zdaj imel revolver, bi sam sebe rešu..."

[gaby_]

Odkar mi je pred dobrim letom umrla stara mama katero sem imel res rad, večkrat ob mraku odidem na pokopališče h grobu, še posebej ko mi je hudo in tam kakih 5min meditiram in potem odidem...vem, morda je to čudno ampak....tako pač je...nekega dne bom tudi jaz tam...

meni se ne zdi prav nič čudno. še več, zdi se mi lepo in tega se ne rabiš sramovat.

sicer pa jaz o smrti ne premišljujem. včasih se edino bojim za fanta, da bi imel nesrečo in si predstavljam, kako bi bilo brez njega. ali pa ostalih bližnjih (starši, sestra). o svoji smrti še nisem nikoli razmišljala.

[kajira]

bolj se 'bojim', odkar živim bolj aktivno življenje in mi je na splošno lepše kot zadnjih nekaj let.

[Miss M.]

Se bojim, ja... In mi je grozn poslusat vse novice o naprimer nesrecah s smrtnim izidom.. Ampak podnevi, ko se zaposlim in ukvarjam z drugimi recmi, cisto pozabim na to. Najbolj grozno mi je ponoci oz. zvecer, ko se odpravim spat in se kdaj spomnim na to. Kar naenkrat zacnem mislit na smrt, na to, kako je (oziroma ni) takrat in mi zacne srce tako mocno bit, zmanjkuje mi sape, strah me je, kot kaksn napad panike. Misel mi je naravnost.. grozna... Priznam, da se zdaj grem vcasih se stisnt ponoc h ktermu od starsev ce sem doma, in tako me mine.. In sem opazila, da je ljubezen bliznjih oz. kaksen objem, pogovor, itd. edino, kar me resi teh groznih misli..

[Jess°]

Kar naenkrat zacnem mislit na smrt, na to, kako je (oziroma ni) takrat in mi zacne srce tako mocno bit, zmanjkuje mi sape, strah me je, kot kaksn napad panike. Misel mi je naravnost.. grozna...

same here..

Meni ne da dihat, ko sam pomislim da bo enkrat konec, da bomo za vedno v trugi pod zemljo.. Zdej ko to pišem mi je grozno.. Kar pritisk v glavi mi naraste... Vgl. nemorem več o tem ..

[[She.]]

Mene je pa smrti FUUUL strah in dostikrat razmišljam o tem, kaj se bo potem zgodilo z mano in tega me je groza.. da bodo čez čas pozabli name. . kašn krat mam celo to domišljijo da bom pač mela možnost do novega življenja ampak kot druga oseba - s tem se samo tolažim. .

[*sanja*]

Mene same smrti ni strah, me je pa strah, da bi umrla v hudih bolečinah in da ne bi bilo nikogar ob meni. Sicer pa o smrti ne razmišljam dosti. Verjamem, da s smrtjo življenja ni konec.

Me je pa strah smrti bližnjih; veliko bolj kot svoje smrti. Če na primer koga od staršev dolgo ni domov (čeprav bi že morala priti), razmišljam samo še o tem, kje sta, kaj se jima je zgodilo in po glavi mi grejo najhujši možni scenariji... Tudi če slišim za kakšno nesrečo v bližini ali pa slišim gasilce ali rešilca, najprej prosim boga, da se ni kaj zgodilo mojim bližnjim... Ironično pa je, da vedno pomislim na najhujše, a ko sem izvedela, da je moj dedek padel, niti pomislila nisem, da bi lahko umrl, pa je

[dp22]

Ce te pobere te pobere. Slej ali prej te tak al tak bo.
Tisti ki se boji smrti si potem v zivljenju nic ne upa narediti.
Naprimer: uni poster ko majhen pes rece velikemu FUCK YOU

[p!ka]

Jz se ful bojim tega, da bi umrla sploh zdej k sm mlada. Strah me je zrd tega, ker ne bi sledila več stvarem na zemlji, ne bi bla v kontaktih z ljubljenimi osebami, ne bi čutila. . .
Ampak useeno hočem umreti pred mojim možem ( seveda v visoki ( ! ) starosti ), ker ne bi rada doživela občutenj ob izgubi ljubezni življenja. Sebično, vem.

[me_myself_and_I]

mene je blo pa neki časa ful groza, pa sm ful dost razmišljala o tem, kako je to možn, da te kr ni in, da postaneš nič.. sm ugotovila, da bl k sm razmišlala o tem, lažje mi je postajalo.. globok sm o tem razmišlala, analizirala in se tko tud nekak soočala.. tko da sm zdj v 'fazi', ko sm sprejela dejstvo, da bom umrla in sm s tem nekak pomirjena, ni me več strah (ja, način, kako umreš- tega se pa bojim.. bojim se telesne bolečine..), še vseeno pa čustveno še dost stvari v zvezi s smrtjo nism čist dojela.. smrt je podobna stanju pred rojstvom.. tko kot nas takrt kr ni blo, nas tud pol enkrat ne bo..

[T|gr|cA]

mene je tut strah smrti...sploh če se mi kej zgodi kr bi se lohk končalo s smrtjo..drgač ne razmišlam o tem sam če je pa situacija taka pa ful. al pa npr te nesreče k so...razmišlam kok bi blo če bi bla jst ta in kaj bi blo pol, kje bi bla, mislm ne predstavlam si.

[LoveLy*]

Ni me strah, ker imam o posmrtnem življenju neko določeno trdno prepričanje. Imam občutek, da mi tut tam ne bo nič manjkalo, ker pa verjamem v reinkarnacijo, bom verjetno kmalu po prihodu na ono stran spet končala tu.
Hkrati pa ne verjamem v usodo...

hehe tudi jaz sem nekako prepričana da se bom po smrti vrnila...vendar ne kot jaz...ampak nekje neka druga oseba na drugem koncu sveta...in včasih mam občutek da smo ljudje pač taki da ko umremo se nekako spet pojavimo..vendar za to nič ne vemo...ne znam razložiti...amapak jaz verjamem da tvoja duša naprej živi le telo se menja..ehh

[Lillu]

Naravne smrti me ni strah.. me je pa ful naprimer bolj to da bom v kakih mukah umirala al pa bolečinah, da bi se kdaj sama ubila zarad težav itd..

[*Lilli*]

Hm..same smrti se ne bojim...strah me je le..da bi umrla v kaki nesreči v hudih mukah oz. bolečinah..strah me je tudi da bi umrla zelo mlada, ker vem kako hudo bi bilo staršem prijateljem, sorodnikom..skratka ljudem ki me imajo radi in jih imam rada tudi sama.

Sicer sem že nekajkrat premišljevala..kaj se pravzaprav z nami sploh zgodi po smrti... ta verzija, da gremo v nebesa pekel ali kamor koli že.. je mislim, da res za lase privlečena...verjamem v ponovno rojstvo, verjetno se kje na popolnoma drugem mestu v drugačnem okolju ponovno rodimo, kot nek popolno drug človek...in živimo življenje ki je popolno drugačno od tega sedaj...
..kdo bi vedel, kje bomo končali...sicer pa kako bi poznali smrt, ko pa še življenja ne poznamo

[jasmine]

Ne, sam mam pa plan dolgo živet