Ali se bojite smrti?

[MilkyWay]

Khm...Nimam lih želje umret tko mlada, ampak če se kaj takega zgodi, hočem, da se me ljudje spominjajo...Da jim bom ostala v dobrem spominu...
Nimam pa niti želje umret pri 70. letih, ko bom že nesposobna sama skrbet zase (prvič zaradi napol invalidnosti, drugič zaradi majhne penzije). Raje umrem prej, kot pa da morajo drugi skrbet zame.

[marypa]

ej stara si 18 oz. 19

je pa res, da 'če bo vse po sreči' bomo tudi starejši

Js ko gledam vse te stare ljudi.. se mi zdi starost tako neresnična in oddaljena.. beda vgl. Raje bi videla, da bi bili mladi do smrti.. žur do konca

Me pa moti, da je smrt neka posebna, tabu tema, o kateri nočemo razmišljati.. o kateri ne govorimo toliko.
Če bi se bolj zavedali končnosti, mogoče ne bi tko zaje** npr. našega soseda ali kaj podobnega, bi bli bolj strpni itd.

[MilkyWay]

Ja mlada punca ja Pa sej js to ne razmišljam na tko pesimističen način ...
Js pravim tko...življenje je treba zaživet na puhno, ne se nervirat zarad malenkosti, žurat, naredit kar ti pride na pamet... Tko da če se karkol zgodi, si zapolnu življenje Taka je moja logika...

[UTRINEK]

mene pa je bolj strah smrti bljižnjih...kdaj začnem razmišljat o tem (sploh ne vem zakaj o tem razmišljam) in potem me kr neka tesnoba in žalost prevzame!men je pa najhuje ko pomislim kolk mladih umre.

[tmalaa]

MilkyWay.. Se čist strinjam s tabo.. Treba je izkoristit vse priložnosti, ki so ti ponujene, uživat v preprostih vsakdanjih stvareh in za tisto piko na i si dobit enga partnerja + otroka (tako življenje bi mela jst)..
Ni me strah smrti.. Včasih me je bolj strah tega, da ne bom izkoristila vseh priložnosti in da bom obtičala v rojstnem kraju..

[Marcela123]

sej ni nč narobe, če "obtičiš" v rojstnem kraju...no razen da ti tam niti pod razno ni všeč...drugače pa ni važno kje si, to nima velikega pomena na to kaj boš ti storila iz sebe. Kar si si, in če si človek iz pravih korenin, lahko tudi v domačem kraju narediš iz sebe ogromno. Npr..sam poglej si rebeko dremelj..v domačem kraju pa je tako vsestranska in uspešna..malo razmisli, lahko pa tudi deliš z nami tvoje nadaljne misli, in napiši zakaj razmišljaš, tako kot si zgoraj napisala..lp

[moi T]

Khm...Nimam lih želje umret tko mlada, ampak če se kaj takega zgodi, hočem, da se me ljudje spominjajo...Da jim bom ostala v dobrem spominu...
Nimam pa niti želje umret pri 70. letih, ko bom že nesposobna sama skrbet zase (prvič zaradi napol invalidnosti, drugič zaradi majhne penzije). Raje umrem prej, kot pa da morajo drugi skrbet zame.

No, no, sej ni nujno, da boš pr 70-ih onemogla. Moja stara mama je čist kul pr teh letih in zna sama zase poskrbet . Eni dosežejo ful lepo starost in so zadnji dan življenja še zdravi, drug dan pa se ne zbudijo... Jez si želim doseč visoko starost, seveda v upanju, da bom sama lahko zase skrbela. Vedno pa upam tudi, da bodo izumli kko tabletko, ki bo še podaljšala življenje .

[Josephina]

^^ js pa prov upam, da je ne bodo, ker pol sploh ne bo vec pointa v zivljenju.

[tmalaa]

sej ni nč narobe, če "obtičiš" v rojstnem kraju...no razen da ti tam niti pod razno ni všeč...drugače pa ni važno kje si, to nima velikega pomena na to kaj boš ti storila iz sebe. Kar si si, in če si človek iz pravih korenin, lahko tudi v domačem kraju narediš iz sebe ogromno...

Gre za to, da komaj čakam, da grem stran iz Postojne. Tega kraja res ne maram. Nič nimamo - ne kina, ne enega normalnega placa za it vn zvečer in niti enega normalnega bara, kjer bi znali narest dobro kavo + bit prijazni (natakarji)..
Nekak sm si vedno želela, da bi šla živet v tujino - al v kako večje mesto al pa nekam na obalo.. In it vsako leto s partnerjem v kako drugo državo, kjer še nisva bla.. Skratka čez leto mal šparat, pol pa tud uživat..
Vsekakor pa ne bi rada živela pri npr. svojih 28 letih še vedno pri starših.. In bi mi mama kuhala, prala..
Bomo vidl, kako bo z mojimi željami čez cca 10 let

[MilkyWay]

No, no, sej ni nujno, da boš pr 70-ih onemogla. Moja stara mama je čist kul pr teh letih in zna sama zase poskrbet . Eni dosežejo ful lepo starost in so zadnji dan življenja še zdravi, drug dan pa se ne zbudijo... Jez si želim doseč visoko starost, seveda v upanju, da bom sama lahko zase skrbela. Vedno pa upam tudi, da bodo izumli kko tabletko, ki bo še podaljšala življenje .

V moji bližnji okolici ne poznam nobenega starejšega, ki bi bil zadovoljen s svojim zdravjem... Vsi se pritožujejo, in js življenja, v katerem se bom pritoževala, kako me vse boli, nočem
Ojej Bog ne daj take tabletke... Samo te ne prosim...Samo poglej tiste 110.letnice (ajde pretiravam), ki jih hvalijo na TV-ju, koliko let že praznujejo... A se ti zdi katera od teh še sposobna skrbet sama zase? Bolj ne a? In js takega življenja res nočem...
Sej ne rečem zdej, da so vsi stari onemogli... Lahko so eni še vedno fit, ampak teh lahko po moje naštejem na prste ene roke...

[kr.ena]

Saj ne gre samo zato, da te kaj boli ... verjetno je normalno, da pri 90-ih vsakega kaj boli in se ne počuti fit.
Bolj bistveno je meni, da bi bila čimdlje duševno in intelektualno "fit". Če bom lahko v takih letih brala knjige, se ukvarjala s tem, kar me veseli (to tudi zdaj ni šport, tako da ne pričakujem tega pri 90-ih), se družila s prijatelji ... mi je pravzaprav vseeno, tudi če bom na invalidskem vozičku in mi bodo iz doma upokojencev vozili hrano, ker si ne bom sposobna kuhat.
Dokler imam razum in srce, sem živa in srečna. Telo je šele na tretjem mestu.

[×××CarTiKa×××]

No, no, sej ni nujno, da boš pr 70-ih onemogla. Moja stara mama je čist kul pr teh letih in zna sama zase poskrbet . Eni dosežejo ful lepo starost in so zadnji dan življenja še zdravi, drug dan pa se ne zbudijo... Jez si želim doseč visoko starost, seveda v upanju, da bom sama lahko zase skrbela. Vedno pa upam tudi, da bodo izumli kko tabletko, ki bo še podaljšala življenje .

Moja prababica je do 95 leta kopala na vrtu, kuhala kosilo....Včeraj je zaradi pljučnice+starosti (96) umrla.

[porcelain]

Moje smrti me ni strah. Sam mi je ful hudo,, za vsemi tismi, ki bodo za mano ostali. Hudo bi mi blo če bi umrla pred svojmi strašmi, ker vem d bi oni ful trpeli.

podpišem.

[Sharona05]

uf, sicer se mi ni dalo brati vsega, tako da se opravičujem, če bo kaj dvojno ali trojno spet napisano
ja, strah me je smrti kot hudič križa. strah me je tega, kaj se zgodi potem. te ni? je bo trenutku smrti res, da zapustiš telo in si pomahaš v slovo? rada bi verjela v reinkarnacijo. ampak, sej ne more biti večna. nekje se mora končat...te je vsepovsod nekaj? v travi, zemlji, roži, drevesu, živali? se "čutiš"? živiš na zemlji z drugimi ljudmi? ali pa si res v nebesih in peklu? in sovražim misel, da nam je bila dana samo ena priložnost..

preveč je vprašanj. ko razmišljam o tem, bi najraje spakirala in odpotovala na drugi konec sveta, na otok, pod palme in na pesek in se ne obremenjevala s življenjem, s skrbmi, stresom, glavobolom, pomanjkanjem časa in ostalim sranjem, ki nas obdaja v "modernem" svetu.... na koncu ni pomembno, kaj si v življenju ustvaril, ampak kako se v tistem trenutku življenja spominjaš, koliko ljudi si imel rad, in koliko ljudi je imelo rado tebe, preden...

[*erciika*]

Jaz se tudi bojim smrti. Včasih ko npr.kaj premišljujem pa misli nanesejo na temo kako je ko si mrtev. MIslim...ni te več! Nič ne čutiš itd. Hjao,tega me je grozno strah

isto pri meni