ali naj ga pustim kljub temu da ga imam še vedno rada?

[neenchy]

rabla bi vaš nasvet..moj problem pa je sledeč...s fantom sva skupi mal več kot dve leti, od tega večino časa živiva skupi(imava svoje stanovanje). poznala sva se že prej (sva bila v isti družbi) in ko sva se začela zapletat so bili večinoma vsi proti. kljub temu sva prišla skupi, postala sva zaveznika, ampak zdaj po vsem tem času, sva včeraj ugotovila, da sva se očitno premalo posvečala en drugemu in se je med nama ustvaril nek prepad. najbolj se to pozna pri seksu, kjer se nikoli nisva ujela, pa čeprav sva se še tako trudila. nazadnje sva seksala pred slabima dvema mesecema(če odštejem tist ponesrečen poskus sinoči ko nisva speljala zadeve do konca). ugotovila sva da kar se sexa tiče ni problem v tem da se nebi več privlačila, to mi je zatrdil tud on, ampak kolikor zdej razmišlajm, sva čist pod pritiskom da mora bit popolno da pol vmes zaserjema celotno zadevo. včeri sva se šla kopat v ene toplice in sva se imela perfektno, vse je blo tolk spontano in ko sem že mislila da se lahko kaj razvije v tej smeri iz tega me je odrinil od sebe(vsaj tako se je men zdelo), čeprav je on rekel da je želel sam da bi šla do garderobe,ker v nabito polnem bazenu nisma mogla.. ampak mene je to tolk prizadelo da sem bla celi dve uri vožnje domov tiho. doma sva se pa skregala in to tako zelo da sem mu rekla da bom spakirala in šla nazaj k svojim staršem živet. to je sam en primer...ampak takih stvari je ogromno..ful sma si podobna...oba sva totalno trmasta, in nepopustljiva (oba sva tipična kozoroga), vedno mora imeti vsak pravin enostavno ne znama več sklepat kompromisov. no včeri pa se je odvilo tako da sem mu rekla, da nočem da grema narazen skregana in da če je zato bi rada še zadnji večer preživela v njegovi družbi...pa sem priskrbela pijačo, pa prav romantično vzdušje, on ni rekel nič sam gledal je kaj počnem...potem sem pa hotela nazdravit pa je rekel da naj dam kozarec na mizo, je prišo k men me objel in sva se oba zjokala kot mala otroka in potem mi je govoril da naj ne delam tega da on ne more brez mene, da mu pomenim vse in potem sva se celo noč pogovarjala o nama in on še zmeri upa da nama bo uspelo, čeprav sam dobro ve da tako ne bo šlo več naprej...tudi sama ga imam neizmerno rada in si ne predstavljam da bi bla skom drugim, vendar me je strah da če bom to nadaljevala da bova en drugega še bolj psihično uničila kolikor se že nisva:S in čeprav ga ljubim mi vedno ko se skregava neki v meni govori da moram stran, da bo tako najbolje za oba. navzven pa menda delujema popoln par...vsi ki naju poznajo pravijo da še niso vidli dveh ki bi tako boževala drug drugega....sam to še ne spremeni dejstva, da imava resne probleme:S mogoče sem zabluzila s pisanjem...ampak res ne vem kaj naj naredim... v tem trenutnu je on doma na obisku pri starših..tud js sm bla pa se nisem počutila fajn in sem šla domov v najino stanovanje....vem da mu je bilo težko ko sem šla ampak enostavno sem morala iti...in spet razmišlajm o tem a naj grem al ostanem..:S kolegice mi pravijo da paničarim in da kompliciram da naj se prepustim da bo vse vredu ...sama pa nisem najbolj prepričana v to...čeprav ga nočem izgubit in upam na naj boljše...sam me je strah da to ni dovolj

[metuljčica*]

Sem prebrala tvojo zgodbo, pa sem malo zmedena, ker ne vem točno, v čem je problem
Iz tvojega pripovedovanja je razvidno, da se imata zelo rada, torej mislim, da vajine težave niso nerešljive. Morda potrebujeta le več komunikacije (s tem mislim pogovore o vaju, ne neke banalne vsakdanje zadeve) ali pa časa, ki ga posvetita samo en drugemu.
In ne razumem, zakaj sta v spolnosti obremenjena s tem, da mora biti vse popolno. Midva sva skupaj 9 mesecev in že od začetka sem mu dala vedeti, da ni treba, da je vse popolno, da ga imam kljub temu rada, nisva bila pod nobenim pritiskom. In veš kaj? Posledično sva sproščena in se ne obremenjujeva s tem, kako bo kaj izpadlo. Tako sva imela priložnost spoznati, kaj komu ugaja in je sex neprimerno boljši (ker na začetku se partnerja pač še ''spoznavata'').

Držim pesti, da rešita težave in verjamem, da vama bo uspelo!

[Angel girl]

Kar sem prebrala je ena zmeda ampak razumela sem nekako takole. Imata se rada ampak drug drugemu gresta na živce. Nekako ne najdeta iste poti. Mogoče je "narobe" tudi to, da sta oba enaka. Jst si ne predstavljam čist dobr, da bi bil moj fant tak kot jaz. Ko jaz totalno popizdim on lahko ostane hladen kot špricer in to je zares veliko, pomeni pa to, da se še nikoli nisva skregala. Če bi on ponoru zraven ko jaz pizdim za kakršnokoli stvar potem bi bla na bojni nogi pomojem kr velik. Zame reklo da se nasprotja privlačijo po eni strani kar velja. Seveda morata ta dva nasprotja imeti tudi veliko skupnih točk.
Če se ne ujemata v sexu - to ni nerešljiva zadeva. Maš pare, ki se ujamajo v vsem, nekateri se v sexu in se drugače skoz kregajo, drugi se pa tako razumejo in se v sexu sploh ne štekajo.

Jaz bi vama predlagala, da poiščeta skupne interese in se malo več posvečata drug drugemu. Uživata v družbi drug drugega, kakšen kompromis naredita itd. Posvetita se tudi vajini spolnosti, povejta si kaj vaju moti, kaj bi rada drugače itd. Če bosta to rešila se bosta sigurno bolje razumela.
Predvsem pa si morata povedat kaj točno vaju moti in kaj si želita da je drugače. Če menita, da so te zadeve rešljive potem bosta vsaj poskusila. Če mislita da to ne bo šlo, potem žal nista več za skupaj. To da ga imaš rada in on tebe je jasna zadeva, vendar ne tega preveč enačiti z neko navajenostjo drug na drugega, z neko navado. Ljudje smo zelo prilagodljiva bitja, zato če ne bosta ostala skupaj ni noben hudič da ne bi kdo preživel.

[mulatto_f]

neenchy, resno upam, da ne bereš mojih misli...
in da nisi predstavila in zaupala moje zgodbe...
na istem sma, popolnoma istem, le da jaz še ne živim cisto pri njem...
in zdej sm mu rekla da je konc
in se je joko zdj ful
skoz....
in nevem kaj naj nardim
pravi da se je spremenil
ampak pri nama je glavni problem njegovo lubosumje
nevem kaj naj...

[Angel girl]

mulatto_f tudi ti imaš ta problem? Lahko rečem samo to, da si ti še zelo mlada, čeprav najbrž sedaj misliš, da si že odrasla. Vsak posameznik je drugačen in za vsakega velja nekaj drugega. Jaz lahko povem zase pri svojih 22 letih, da sem pri 18h mislila da jaz vem vse, da sem že vse doživela, da imam ful izkušenj lalala. Sem zelo kmal začela s fanti in imam kar nekaj izkušenj do sedaj, vendar vem da sem bila pri 18h nič drugega kot en otrok. Cele drame sem delala že pri 15h, kaj šele kasneje. Včasih je res enostavno bolje nekaj spustit in it naprej, doživet še toliko enih stvari v samskem stanu in uživat svoje življenje. Naj resnost pride kasneje ko je pač treba, ali pa tudi ne. Samo ne se nekam vezat in tam trpet ker resnično ni važno. Nekje vas čaka nekdo, ki vam ne bo težil, ne bo ljubosumen, ki te bo podpiral pri vsakem tvojem podvigu, te spodbujal in bil srečen s tabo za vsako stvar, ki tebi nekaj pomeni. Takrat se splača vlagat vse v zvezo, prej pa se ni vredno sekirat in prejokat ne vem koliko dni zaradi nekoga, ki sploh ni to kar si želiš.
Mogoče se ti tole zdi zdele mal butasto, ampak enkrat se boš spomnila na to in se samo še smejala.

[jullia]

to, da ne more it TAKO naprej, še ne pomeni, da sploh ne more it naprej. ti si čisto taka kot jst. užaljena za vsako malenkost, pretirano odreagiraš in potem se kregata za vsako malenkost. problem nastane, ko se sploh ne znaš več nehat kregat.

tukaj obstaja ena podobna tema, v kateri bejba jamra, da si sploh ne more pomagat, da se ne bi pizdila nad tipom. eden boljših nasvetov v tisti temi se mi zdi, da naj globoko vdihne in prešteje do 10, preden odreagira. tebi predlagam isto. dej najprej pomisli, če je on to res tako resno mislil. tipi so pač bučmani in se občasno niti ne zavedajo, da se da njihove izjave in dejanka interpretirat popolnoma nedolžno, ali pa kot najbolj destruktivne stvari, ki lahko avtomatično povzročijo razpad zveze.

verjamem namreč, da ti nočeš nehat z njim nič bolj kot on s teboj. rada se imata, samo preveč sta nestrpna in živčna drug do drugega.


(in zdj bom ta genialen nasvet upoštevala še sama. zanimivo, da nisem do tega prišla, dokler nisem tebi začela pametovat )

[Gost]

Julia, jaz sem ista. Midva se sicer konkretno ne kregava, ker ni nobeden od naju pretirano vzkipljive narave. Ampak vseeno se cuti tista napetost, ko pokne med nama... Se ne dereva, ampak prefinjeno 'napadava' drug drugega. Kar lahko se bolj boli oz. iritira, ker potem debatirava o naju sem in tja, vcasih vec nobeden od naju ne ve ali nama je preprosto dolgcas in si izmisljujeva neke probleme ali sva oba (ali le jaz) pretirano nagnjena k perfekcionozmu in pricakujeva tip in top odnos ali pa.. je res kaj narobe in nisva za skupaj? Slednje me malo mori in potem sem se bolj pozorna na vsako njegovo besedo oz. odziv, skoz analiziram, ga zivciram, preizkusam... Ne vem od kod mi take otrocje finte, predvsem pa dejstvo, da vecina takih dejanj povzrocijo lastni problemi. Torej problemi, ki so MOJI in ne NAJINI. Preveckrat pol mislimo, da je nekaj narobe v zvezi... Nobena zveza ni popolna, tako kot ni noben clovek idealn, ampak se da, ce se trudis in predvsem delas ogromno na sebi. Slisi se neumno, ampak dejansko je treba vlagati... tudi v lastno pocutje, ker fanta nimam zato, da bo noc in dan on skrbel za mojo rit... In, da bo on moja zrtev, ko sem tecna.

Avtorici teme pa... Ne delaj panike! Lej, nista skupaj pol leta, da bi reagirala tako eksplozivno, spokala kufre in sla. Vsi imamo vzpone in padce, ocitno sta pac naletela na problem, ki ni majhen, ampak se da resit. Pogovor, pogovor, pogovor, ampak sele po rahlem oddihu drug od drugega. Ni se pametno pogovarjat s partnerjem, dokler nimas popucanih misli pri sebi. In, ko bosta malce zadihala, potem bo pac treba zacet delat... Od pogovora, do spolnosti... Samo od sebe se nic ne zgodi. Razen joka in jamranja

[iluzija]

ne delat iz muhe slona

ubistvu se kdaj res sprašujem kam se je pripeljala ta nova družba... za vsak malo takšen problemček je treba it narazen!
ne vem, če najdeš kje v svetu kak par, ki ne zaide v krizo in je njuna zveza vseee življenje harmonična. ne rečem, da ne more biti, ampak še vseeno pri vsakem, še tako popolnem paru pride do občasnih kriz, katere pa se da rešiti, če je z obeh strani prisotna ljubezen in če se z obeh strani trudita za rešitev. obstajajo vzponi in padci. in poanta padcev je, da se po njih zopet dvigneš...

res, za ljubezen in dve leti in pol se splača potruditi
če bi sama rekla, da v vajinem odnosu ne čutiš več ljubezni, bi ti rekla, da odidi, ampak kot praviš - imata se zelo rada

[princess of the night]

se popolnoma strinjam z iluzijo

[@smrketka@]

smotan je to k sta oba čist ista, dostikrat je tud to težava. oba sta trmasta in nepopustiljiva in za moje pojme je tako težko vezo furat k noben noče popustit, pri prepirih pa tkole kdaj moraš.
edina rešitev tu je korenita sprememba, oz. to da probaš kdaj ti popustiti, k trmarit je brezveze. je pa zlo težko se res spremenit, sam morš met pred očmi cilj zakaj to delaš, in to je da bosta ostala skupaj, da vama bo ratalo in vrjamem da se potem lažje spremeniš ko točno veš kaj je tvoj cilj in zakaj se trudiš
mogoč bi ful tud pomagale kake spremembe, da gresta na kakšen izlet, v kino, na kakšno tortico, v naravo na sprehod, v hribe itd. probajta s spremembami

[neenchy]

najprej hvala vsem za vaša mnenja...sem premislila in prespala celo zadevo in zdaj vem da bom dala vse od sebe da nama uspe..tudi z dragim sva se pogovarjala in vem da se bo tud on maksimalno potrudil...je pa res da je velik lažje to rečt kot nardit vsekakor vem da se splača potrudit... drug teden imava vsak izpit za faks in se bova tk učila cel tedn...tk da po moje bo tud to mal koristlo da sej v bistvu bova doma ampak da sva vsak na svojem koncu, da si mal odpočijema od vsega in mislim da zna to pomagat.?

[2good4u]

Ljudje včasih ne znamo graditi v razmerju. Nič ne naredimo za to, da bi nam bilo bolje. Vsi smo trmasti in ne povemo kaj želimo povedati, kaj si želimo da se spremeni. Samo čakamo in upamo, da bo to padlo iz neba. Ampak nič ni dano kar tako. Treba se je pogovoriti, povedati kaj nas moti in kako to popraviti. Če se da, potem je to super! Če ne, greš narazen. Čisto preprosta stvar, samo noben od nas tega ne zna izvajati v praksi...

[*zeljka*]

Ljudje včasih ne znamo graditi v razmerju. Nič ne naredimo za to, da bi nam bilo bolje. Vsi smo trmasti in ne povemo kaj želimo povedati, kaj si želimo da se spremeni. Samo čakamo in upamo, da bo to padlo iz neba. Ampak nič ni dano kar tako. Treba se je pogovoriti, povedati kaj nas moti in kako to popraviti. Če se da, potem je to super! Če ne, greš narazen. Čisto preprosta stvar, samo noben od nas tega ne zna izvajati v praksi...

Mogoče je "narobe" tudi to, da sta oba enaka. Jst si ne predstavljam čist dobr, da bi bil moj fant tak kot jaz. Ko jaz totalno popizdim on lahko ostane hladen kot špricer in to je zares veliko, pomeni pa to, da se še nikoli nisva skregala.

tipi so pač bučmani in se občasno niti ne zavedajo, da se da njihove izjave in dejanka interpretirat popolnoma nedolžno, ali pa kot najbolj destruktivne stvari, ki lahko avtomatično povzročijo razpad zveze.

se strinjam z vsem zgoraj navedenim.
dodajam pa še to: če se bosta oba zavzela za vajino zvezo in se res 100% potrudla, vama bo sigurno uspelo, sploh ker se mata oba še vedno rada.

[ANGELgirl]

najprej hvala vsem za vaša mnenja...sem premislila in prespala celo zadevo in zdaj vem da bom dala vse od sebe da nama uspe..tudi z dragim sva se pogovarjala in vem da se bo tud on maksimalno potrudil...je pa res da je velik lažje to rečt kot nardit vsekakor vem da se splača potrudit... drug teden imava vsak izpit za faks in se bova tk učila cel tedn...tk da po moje bo tud to mal koristlo da sej v bistvu bova doma ampak da sva vsak na svojem koncu, da si mal odpočijema od vsega in mislim da zna to pomagat.?

Če se imata rada in sta se oba pripravljena potrudit, vama bo uspelo. Le potrplenje morata imeti in se znati pogovarjati poslušati.

Pa veliko sreče

[@smrketka@]

pa ne zahtevat vsak od sebe da je vse popolno pa da sta oba popolna