Zlatko Čordić: "O tem ni enostavno govoriti"

23. 3. 2017

Čeprav je debata o beguncih v teh dneh malce potihnila, ima raper Zlatko Čordić o tem močno mnenje. 

Pa ne le zaradi medijev, saj je, kot pravi, že pred leti doživel zgodbe ljudi, ki so pobegnili pred vojno.

V času, ko so z družino živeli v 37 kvadratnih metrov velikem stanovanju, so vrata doma široko odprli številnim sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so z vero o boljši prihodnosti zapustili domove in se odpravili s trebuhom za kruhom.

Njegovo razmišljanje ni 'kar nekaj', čeprav bi s svojo idejo o tem, kaj je prav in kaj ne, morda številnim stopil na žulj. A Zlatkova posebnost je, da mu je za to v resnici vseeno.

"Če govorimo o begunski krizi, o migrantih ... Zame ne obstajajo ne begunci, ne teroristi, ne nacionalisti. Obstajata le dve vrsti ljudi. Dobri in slabi,"

je začel naš pogovor o temi, ki je še pred kratkim polnila naslovnice časopisov in novice na televiziji, zdaj pa se včasih zdi, da gre le za zgodbo iz daljnega sveta, ki nima nič z nami.

A resnica je še kako drugačna, o čemer priča tudi pripoved enega izmed najpriljubljenejših raperjev pri nas.

"Na žalost sem doživel to, da so moji predniki, ki so bili vsa ta leta samo kmetijsko odgovorni ljudje, morali zapustiti hiše in iti v svet. Ni mi 'bad', ker je tako moralo biti, in mislim, da ravno zaradi tega, kar se je zgodilo, danes na stvari gledam tako, kot gledam. Da nisem eden od tistih, ki bi kar streljali nedolžne ljudi.

Zavedam se, da sem v prvi vrsti Zemljan, in to je tisto, česar marsikdo ne razume. Sam ne vidim nobene težave v tem, da želi nekdo z Nove Zelandije živeti v Peruju. Samo mi belci se počutimo tako ogroženo, da bi radi drugim državam o svobodi in demokraciji razlagali z bombami,"

je svoje razmišljanje o odnosu do beguncev pri nas povzel Zlatko in dodal, da se v tem kontekstu velikokrat spomni besed Bobbyja Fisherja, da se slej ko prej vse vrne.

"Sem za to, da se pomaga vsem. Moj otrok, ne glede na to, kakšen je in kakšen ni, od mene in od moje žene nikoli ne bo slišal, da je kaj več ali kaj manj kot kdorkoli drug. Moj dedek, na primer, ni imel te svobode, kot jo imam zdaj jaz. Da lahko rečem, da sem Slovenec.

On je moral biti 'ostali', ni mogel biti Bošnjak, ker jim tega niso pustili. Jaz bom svojim otrokom pustil, da se pri osemnajstih sami odločijo, kaj so in kaj bodo," nam je pojasnil Zlatko, ki je imel za ljudi s težavami vedno veliko posluha.

"Ko sem bil mlajši, nas je bilo v našem stanovanju vedno veliko. Ampak saj veste, kako gre tisti rek ... kjer je razumevanja in potrpežljivosti dovolj, ni nikoli premalo prostora. In tako smo živeli,"

se je tistih časov spomnil raper, ki je sicer videl obraze ljudi, ki so bežali pred vojno, a težkih zgodb svojih sorodnikov ni poslušal.

"Imel sem srečo, da sem imel po različnih logerjih strice. Ampak nihče od mojih stricev in sorodnikov mi ni govoril zgodb. Ker te so travme. O tem ni enostavno govoriti in prav zato tudi jaz ne bi želel biti v podobni situaciji. Niti kdo drug.

Predvsem pa ... tiste, ki so željni nedolžne krvi, tiste, ki želijo vojno ... bi poslal na Mars, pa naj se tam igrajo generale in tako naprej. Mislim, da se vse da lepo zmeniti s pogovorom," meni Ljubljančan, ki je sicer tudi ob prihodu beguncev pred kratkim stopil v akcijo in se potrudil, da bi se pri nas karseda dobro počutili.

Poleg tega, da je sodeloval pri projektu v Soči, ko so sprejeli otroke iz Gaze, in 14 med njimi pomagali s protezami, je ob velikem begunskem valu šel na mejo pozdravit begunce in jim zaželet dobrodošlico.

"Vsi, ki mislijo, da se ti ljudje ne bi mogli vključiti v evropsko kulturo, s takim razmišljanjem kažejo, da se sami še niso asimilirali, da bi razumeli, kaj evropska kultura sploh je,"

je še tedaj povedal raper, ki se tudi sicer veliko ukvarja z otroki.

Napisala: Kaja Milanič (za Story)
Fotografije: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"