Tokrat smo se pogovarjali z igralko, režiserko in pedagoginjo Dramske šole Barice Blenkuš, Vesno Anđelković. Za sabo ima zelo zanimivo igralsko popotovanje, ki pa seveda ni še niti blizu konca.
Ste zelo raznolika in priznana igralka z bogato kariero, tako v Srbiji, kot v Sloveniji. Ste že od malih nog vedeli, da želite igrati ali kako ste zaplavali v igralske vode?
Res je ... že od malih nog sem želela postati igralka in pogosto nastopala na šolskih prireditvah. Začela sem kot dvanajstletna deklica v amaterskem gledališču. Še danes se spomnim mesta na katerem sem prebrala napis »Avdicija za nove člane«. To je bila prva moja večja igralska izkušnja in ko sem odigrala svojo prvo vlogo ter začutila veselje in odobravanje ljudi sem vedela kaj je moje poslanstvo.
Koliko vlog ste odigrali in na katere ste najbolj ponosni?
Do danes sem odigrala več kot osemdeset vlog. Da, trenutno imam več kot dvajset let delovne dobe ... Na odru sem dosegla sanje, najbolj pa sem ponosna na vlogo Lare iz Steklene menažerije Tennesseeja Williamsa ter na vlogo Maše iz drame Utva Antona Pavloviča Čehova.
V Slovenijo ste prišli pred sedmimi leti. Kaj je bil povod za to odločitev? Kakšni so bili vaši igralski začetki pri nas?
Povod za prihod v Slovenijo so bili lepše okolje in izzivi na področju kulture in umetnosti.
Najprej sem zelo uspešno izvajala kulturne programe, sofinancirane s strani Ministrstva za kulturo, Sektorja za kulturne pravice manjšin, preko različnih kulturnih društev, kjer je tudi bila priložnost za igro v srbskem jeziku. Prvi igralski začetki v Sloveniji so bili v nanizankah Cimra Stojana Auerja na TV Net iz Maribora ter v humoristični oddaji Popolna družina, urednice Ljerke Bizilj na TV SLO 1. Po dveh letih sem pridobila status samostojne kulturne delavke in državljanke RS, v interesu države na področju kulture.
Igrali ste tudi v novem filmu Gorana Vojinovića Čefurji raus. Kako ste se počutili v vlogi sosede Savke?
Na snemanju filma Čefurji Raus je bilo zelo zanimivo. Fužine so res dihale s filmom, snemali smo do polnoči sceno srbske »slave« z veliko hrane in pijače v majhnem stanovanju na Fužinah. V vlogi sosede sem se krasno počutila. Transformacije ni bilo težko ustvariti, saj imam takšno sosedo na Brilejevi ulici, kjer stanujem. Tako sem samo svojo Vinko kreativno prenesla v lik Savke.
Ste tudi pedagoginja v Dramski šoli Barice Blenkuš, kjer od letošnje pomladi poučujete program »Odrasli (15+) – intenzivni«. Kakšen je vaš način poučevanja in katera znanja pridobijo vaši slušatelji?
Kot pedagoginja igre imam nalogo ustvariti pogoje, ki omogočajo razvoj talenta, lakoto po komunikaciji in željo po igri. Vendar to ni mogoče, če obstaja strah, če ni zaupanja med pedagogom in učencem. Pedagogija igre je prijateljska pomoč. Potrebno je razumeti in čutiti vibracije in bolečino učencev ob napetosti obstoja na odru, poskusu preobrata in preseganju ovir.
Učenec se igre ne more naučiti, nauči se le razvijati tisto, kar že ima v sebi. Od vpisa do produkcije učenec išče in najdeva svojo odrsko identiteto. Njegova individualnost je osnovni izvor bodoče igralske originalnosti, tistega po čemer se bo razlikoval od drugih in bo tako prepoznaven po svojem stilu. Zato si, skozi vse vaje, pogovore in izbor nalog, prizadevam pomagati učencem pri razvoju osebnosti oz. specifičnosti individualnega igralskega izraza. Prizadevam si, da so moji učenci različni in hkrati govorijo isti jezik. V tem jeziku obstajajo osnovne besede: dejanje, lik, žanr, stil. Učenec, ki je razumel in prevzel v trajno posest te štiri stebre igralskega poklica, lahko stopi na oder ali pred kamero in dolgo deluje. Mogoče tudi celo življenje. Najuspešnejši igralec je tisti, ki najdlje deluje na sceni!
Skozi igro razvijamo številne sposobnosti. Katere?
Dramska šola ni samo odlično izhodišče za vse tiste, ki si želijo poklicnega udejstvovanja na tem področju, temveč je tudi idealen trening za vse, ki želijo izboljšati tako fizične, kot tudi mentalne sposobnosti. Učenci se seznanijo s tehnikami igre v gledališču in filmu, izboljšajo koncentracijo, komunikacijo ter povečajo stopnjo samozavesti pri javnem nastopanju.
Katere so tiste vaje, ki slušateljem pomagajo pri razvoju njihove osebnosti, boljši samopodobi in boljšem izražanju?
Pisatelj ima pero, slikar ima čopič, igralec pa svoje telo.
To so vaje: prepoznavanje, nadzor in izražanje čustev.
Lahko katere izmed njih izvajamo sami doma in kako?
Vaje sproščanja duha in telesa ter vaje ogrevanja so številne in jih seveda lahko izvajate sami doma. Vaje za koncentracijo in domišljijo so takšne simpatične vaje, ki jih treba najprej pokazati in razumeti. Potem pa jih seveda lahko izvajate tudi sami doma.
Imate morda za konec še kak nasvet za naše bralke?
»Veselo in umetniško!« - naj postane to vaš življenjski moto ...
Še tole:
S tehnikami igre v gledališču in filmu se lahko seznaniš v Dramski šoli Barice Blenkuš, kjer lahko tudi izboljšaš koncentracijo, komunikacijo ter povečaš svojo stopnjo samozavesti pri javnem nastopanju. Vpisujejo do 15. septembra 2013, več informacij pa najdeš na www.dsbb.si.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
