Nova britanska kriminalna drama na Netflixu zastavlja težka vprašanja o odraščanju v digitalnem svetu. Še preden je bila na Netflixu objavljena prva epizoda serije Adolescence, so začele prihajati ocene s petimi zvezdicami. The Guardian je novo britansko dramo označil kot "najbližje televizijski popolnosti v zadnjih desetletjih", drugi pa so jo opisali kot "tehnično mojstrovino brez primere", "pretresljivo in srce parajoče serijo, ki jo moraš videti", ter "primer, kako bi morale izgledati kriminalne serije".
Preberi še:
- Robert Golob le redko pokaže intimne trenutke: prisrčen objem in čudovite besede osebi, ki mu pomeni vse (VIDEO)
- Peter Prevc znova tekmuje v Planici? Ja, ampak nikoli ne uganeš proti komu (VIDEO)
Tako enotno navdušenje nad novo serijo je redkost, a ko je serija prejšnji teden končno izšla, so se odzvali tudi gledalci. V prvih štirih dneh je Adolescence zbrala neverjetnih 24,3 milijona ogledov po vsem svetu in postala najbolj gledana serija v več kot 71 državah.
In to povsem upravičeno!
Adolescence je ena najmočnejših serij, kar sem jih gledala. Štiridelno dramo sta ustvarila igralec Stephen Graham (ki v seriji tudi igra) in Jack Thorne (Toxic Town), režiral pa jo je Philip Barantini (Boiling Point). V ospredju so uničujoči dogodki po tem, ko je 13-letni fant obtožen umora, medtem ko njegova družina, šola in psiholog poskušajo razumeti, kaj se je zgodilo. Serija je intenzivna in čustveno uničujoča – a hkrati najboljša stvar, ki jo boš letos gledala.
Velik del čustvene moči serije izvira iz načina pripovedovanja. Vsaka epizoda je posneta v enem samem neprekinjenem kadru – tehnika, ki jo je Barantini že uporabil v filmu Boiling Point (v katerem je prav tako igral Graham). To pomeni, da kamera celotno epizodo nikoli ne prereže dogajanja – zgodba se odvija v realnem času, kar daje občutek, da smo z liki v istem prostoru, da dogodke spoznavamo enako kot Jamiejeva starša. Ta neprekinjeni posnetek nas popolnoma potegne v dogajanje in nas drži v napetosti, brez trenutka odmika.
Prva epizoda je še posebej osupljiv televizijski dosežek. Začne se z zgodnjo jutranjo aretacijo Jamieja – nasilnim in zmedenim dogodkom, ki popolnoma spremeni življenje njegove družine. Spremljamo policiste, ko vdrejo po stopnicah, sedimo z Jamiejem v policijskem kombiju, in nato sledimo kameri, ki nas skozi en sam kader vodi po hodnikih postaje, v sobe, kjer detektivi razpravljajo o primeru, in nazaj do Jamiejeve odvetnice. Družina Miller prispe – zmedena, prestrašena, vržena v sistem, o katerem ne vedo ničesar.
Preostanek serije prikazuje valovanje posledic te tragedije. Druga epizoda se dogaja tri dni po umoru, ko detektivi obiščejo Jamiejevo šolo v iskanju morilskega orožja. Tretja epizoda je postavljena sedem mesecev kasneje – dušeča in napeta epizoda, ki razkrije Jamiejevo psihično stanje med pogovorom s psihologinjo. Zaključna epizoda se odvija trinajst mesecev po zločinu, ko družina Miller poskuša sprejeti novo realnost. Resda vse epizode niso enako udarne kot prva, a kot celota tvorijo dovršeno serijo, ki te napolni z grozo in občudovanjem hkrati.
Ne navdihuje le zgodba, vendar tudi igralci
Za to so v veliki meri zaslužne izjemne igralske predstave – z vedno sijajnim Stephenom Grahamom na čelu. V vlogi Jamiejevega očeta Eddieja prehaja skozi celoten spekter čustev, ko se sooča s tem, v kaj se je njegov sin spremenil. Erin Doherty, Ashley Walters in Christine Tremaco so prav tako impresivni, a največji preboj v seriji doseže 15-letni Owen Cooper kot Jamie. V svoji prvi igralski vlogi brezhibno preklaplja med ranljivim otrokom in jezno, nepredvidljivo mladostjo – in vlogi vdahne globino, ki presega njegova leta.
A serija je močna tudi zato, ker bi lahko bila Eddie in Manda katerakoli starša. Ker se vse začne z enim samim jutrom, ko se ti življenje podre, ko gledaš, kako ti vzamejo otroka, obtoženega nepredstavljivega zločina. Adolescence ni tipična kriminalka – Jamie prihaja iz ljubeče, stabilne družine. Ni travme, ni zlorabe, ki bi pojasnila, zakaj bi mlad fant nekega večera zapustil dom in zabodel sošolca. Prav neverjetnost zločina naredi serijo tako šokantno – razkrije namreč, da danes največja nevarnost za otroke ni več prečkanje ceste ali divji žur, temveč to, kar se dogaja za zaprtimi vrati njihovih sob – na telefonu, v digitalnem svetu.
View this post on Instagram
Adolescence odpira temo moškega besa in radikalizacije mladih v svetu, ki ga starši ne razumejo. Eddie in Manda sta odraščala ob glasbi skupine A-Ha; njun sin je svojo identiteto gradil ob vsebinah Andrewa Tata. In prav to je najstrašnejši del serije: kako dobro sploh poznamo življenje svojih otrok? In kako jih lahko zaščitimo?
Adolescence je redka televizijska mojstrovina. Ni šibkih točk – igra te hkrati navdihuje in razbije, scenarij je avtentičen, režijska tehnika pa te pograbi in ne izpusti. In ob vsaki minuti, polni napetosti, v tebi raste tisti neprijetni občutek v želodcu – saj serija ne ponuja odgovorov. Namesto tega je klic na pomoč. Serija, ki te prisili, da se vprašaš: komu dovoljujemo, da oblikuje naše otroke?
Povzeto po Forbes.com
