Sinéad O’Connor: Žrtev psihičnega in fizičnega zlorabljanja

Kot pove že naslov njene največje uspešnice, se nič in nihče ne more primerjati z največjo upornico glasbene scene Sinéad O’Connor.

Brezkompromisna Irka z obrito glavo in mračnjaškim ter otožnim pogledom, ki je v začetku devetdesetih let s solznimi očmi hipnotizirala svet s Princeovo pesmijo Nothing Compares 2 U, je v življenju izbrala tisto drugo, veliko težjo pot, med katero je bežala pred stereotipi, konformizmom in vodljivim ‘mainstreamom’.

Kako zelo daleč je šla pri tem, je dokazalo njeno trganje fotografije papeža Janeza Pavla II. pred milijoni gledalcev med gostovanjem v ameriškem televizijskem šovu Saturday Night Live leta 1992. Po tej potezi je njena kariera začela strmo padati.

No, na žalost pa je pri njej vse skupaj začelo strmo padati že dolga leta prej, natančneje v otroštvu, ki je bilo zanjo kar tri desetletja in pol odprta rana.

Zaradi izrazito agresivnega značaja mame Marie, ki se nikoli ni naučila ljubiti svojih petih otrok, rojenih v zakonu z inženirjem elektrotehnike in pozneje odvetnikom Seanom O’Connorjem, so njeno odraščanje zapečatili nestabilnost, ranljivost, delikventnost in močna želja po materinski ljubezni, ki je nikoli ni občutila.

Edini izhod iz vseh teh strahot je Sinéad že od nekdaj predstavljala glasba.

Življenjska balada Sinéad Marie Bernadette O’Connor se je začela 8. decembra 1966 v Dublinu, ko je luč sveta ugledala kot tretji od petih otrok mladega para, ki je imel zaradi pogostih prepirov že takrat precej načet in nestabilen zakon.

Ker nikakor ni mogel prenašati divjega temperamenta svoje soproge, se je Sean odločil za ločitev, ko je bila bodoča zvezdnica stara osem let.

Takrat je postal šele drugi moški na Irskem, ki je dobil skrbništvo nad otroki. Kljub bolečini in številnim udarcem, ki ji jih je zadala mama, se Sinéad ni mogla privaditi na življenje brez nje.

V želji, da bi ji pomagala in da bi vsaj enkrat začutila, kaj pomeni materinska nežnost, se je pogumna devetletnica vrnila k agresivni mami, ki je naslednjih nekaj let izkoriščala otroško zaupanje.

“Nikomur ne bi privoščila tega vsakodnevnega psihičnega in fizičnega zlorabljanja, ki sem ga izkusila s strani lastne mame. Strah pred njo je bil naš vsakdanjik, nad nami se je izživljala na različne načine.

Preživeli smo njen teror, naš duh pa ga ni, za vedno je umrl. Mama je bila največji psihopat, kar sem jih imela priložnost spoznati, in kleptomanka, ki je svoje otroke silila krasti. Vsakič, ko je sedela na meni in me tepla, nisem občutila jeze in besa, ampak le pomilovanje in žalost.

Nikoli se nisem jezila nanjo, ampak sem jo pomilovala in ji želela pomagati. Toda nekaterim ljudem ni pomoči. Trpela sem jo vse do dneva, ko je mama moje najboljše prijateljice Rachel ugotovila, kaj se dogaja v naši hiši.

Rekla mi je, da noben otrok ne bi smel trpeti takšnega obnašanja, kar je bilo zame dovolj, da sem se pri 13 letih vrnila v varen in miren očetov objem. Na žalost pa se moje težave s tem niso končale,” se spominja Sinéad, ki se nikakor ni znala soočati z normalnim življenjem.

Zadržana, ranljiva in uporniška najstnica je vsak dan bežala pred strogimi šolskimi pravili katoliške šole, poleg tega pa se ni mogla znebiti niti mamine navade - kraj po trgovinah. Edina prava tolažba zanjo sta bila skladanje in pisanje pesmi, v katerih je brez kakršnih koli zadržkov povedala vse, kar jo je mučilo.

Bila je prepričana, da ne obstaja niti najmanjša možnost, da svoje življenje vrne v normalne tirnice in na pravo pot. Upanje v boljši jutri pa je povsem izginilo, ko je izvedela, da je njena mama umrla v prometni nesreči.

“Nekdo bi si morda oddahnil, ker je ni bilo več, jaz pa sem začutila neznosno bolečino, razpadla sem na tisoče koščkov, potrebovala sem 15 let, da sem okrevala.

Psihiatri so mi pozneje povedali, da sem se težko sprijaznila s tem, da ne bom nikoli imela normalne mame. Dokler je bila še živa, je obstajala možnost, da bi to postala, z njeno smrtjo pa je izginilo tudi moje upanje,” pojasnjuje glasbenica.

Z napredkom njene kariere so obdobja depresije in misli, da bi si vzela življenje, na žalost postala še pogostejša.

Pozornost glasbene industrije je leta 1984 vzbudila kot pevka skupine Ton Ton Macoute, sreča pa se ji je nasmehnila, ko je z glasbeno založbo Ensign Records podpisala pogodbo za svoj prvi samostojni album. Že takrat je dala vsem vedeti, da bo tako, kot bo rekla ona, ali pa sploh ne bo.

Pred izidom albuma je 20-letna Sinéad namreč zanosila z bobnarjem in producentom Johnom Reynoldsom, zahtevo vodilnih ljudi iz svoje založbe, da bi naredila splav, pa je gladko zavrnila.

Gladko je zavrnila tudi predloge, da bi negovala imidž nedolžne pop deklice. Odgovorila jim je z britjem glave, vrečastimi oblačili in poroko z Reynoldsom, ki v zakonu z depresivno umetnico ni dolgo zdržal.

Ko je leta 1990 s pesmijo Nothing Compares 2 U osvojila svet, je bila povsem izgubljena oseba, ki je v razmerjih s številnimi moškimi neuspešno poskušala zaceliti rane, nastale v otroštvu.

Največji javni čustveni zlom je doživela ...

... dva tedna po tem, ko je raztrgala papeževo fotografijo, in sicer na velikem koncertu v newyorški dvorani Madison Square Garden, v kateri so obeležili 30 let kariere legendarnega glasbenika Boba Dylana.

Poskus, da bi odpela pesem, so prekinili žvižgi občinstva, ki jo je z glasnim skandiranjem pregnalo z odra. Po tem so bili vsi poskusi, da bi si povrnila zaupanje oboževalcev, vključno z javnim opravičilom papežu, neuspešni.

Niti en njen album po hvaljenem I Do Not Want What I Haven’t Got ni naletel na odobravanje kritikov.

“Sovražila sem svoj posel, ker so me imeli vsi za agresivno čudakinjo, ki jih bo pretepla, če ji zastavijo napačno vprašanje. Pri 28 letih je depresija postala nevzdržna, pri 33 letih pa sem se kljub vsakodnevni terapiji poskušala ubiti. Če sem videla drevo pred hišo, je bila edina misel, ki mi je padla na pamet, obešanje,” priznava pevka, pri kateri so šele v 37. letu starosti ugotovili, da boleha za manično depresijo.

Zdravila so jo spremenila v pozitivno osebo, ki se je - kot pravi - ponovno rodila.

Po rojstvu svojega prvega otroka, sinčka Jaka, ki je na svet prijokal leta 1987 in o katerem je od nekdaj pravila, da je zlat otrok, se je zabavala s številnimi moškimi. Eden od njih je bil tudi Anthony Kiedis, vodja skupine Red Hot Chili Peppers, ki ji je posvetil pesem I Could Have Lied.

Novo tolažbo je našla v objemu Johna Watersa, novinarja in kolumnista The Irish Timesa, ki mu je leta 1996 rodila hčerko Róisín.

Waters pa ji je zadal najbolj boleč udarec, ki ga lahko zadaš mami - obtožil jo je, da zanemarja otroka.

Nov moški v njenem življenju je postal politični novinar Nicholas Sommerlad, ki mu je leta 2002 prisegla večno zvestobo. Tisto, kar ju je združilo, pa ju je že slabo leto pozneje tudi razdružilo - depresija, h kateri sta bila nagnjena oba.

Irski folk glasbenik Dónal Lunny je bil njena naslednja ljubezenska brca v temo. Ko je bila v osmem mesecu nosečnosti s tretjim otrokom, sinom Shanom, ki se je rodil leta 2004, je Lunny namreč izginil brez sledi.

Oseba, ki ji je do takrat najbolj pomagala na poti do ozdravitve, je bil poslovnež Frank Bonadio, ki se je mesec dni pred srečanjem s Sinéad ločil od slavne irske džezovske pevke Mary Coughlan.

Njuna strastna in za nestanovitno Sinéad prva skladna ljubezenska zveza je bila leta 2006 okronana z rojstvom sina, ki sta mu nadela ime Yeshua Francis Neil in je zaradi oslabljene funkcije pljuč takoj po rojstvu komaj preživel.

Kljub veliki toleranci pevke, ki pa vendarle ni mogla trpeti pogostih napadov nekdanje soproge svojega ljubimca, čustveno povsem razpetega med dvema ženskama, se tudi to razmerje ni ohranilo.

Z dolgoletnim prijateljem Stevom Cooneyjem se je do oltarja sprehodila 22. julija lani, aprila letos pa sta se ločila.

Pozitivne spremembe v njenem življenju je prav gotovo ‘izdal’ njen zadnji album Theology, ki je izšel leta 2007. Sicer je iskren, tako kot vsi pred njim, a se po nečem povsem razlikuje od ostalih - poln je optimizma in vere v boljši jutri.

Razveseljivo je, da po treh neuspešnih zakonih ni izgubila vere v ljubezen in zakonsko skupnost.

8. decembra 2011 se je znova poročila. Srečni izbranec je bil Barry Herridge.

Napisal: Tim Jeras (za Story)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ