Nikogar mu ne uspe užaliti s slabim okusom za modo, ker ji preprosto ne sledi, le občutek za estetiko ima prirojen. Je velik umetnik in filantrop in kot tak nikoli ne bi smel priti iz mode. In je pipa, ki se je ne da zapreti, govori hitro in doživeto, in s svojo 'verbalno diarejo' včasih koga tudi razjezi.

Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma je tako ob prevzemu nagrade za obetavno medijsko osebnost v prenesenem pomenu sredinec pokazal vsem, ki jih v času barvne televizije motijo barve in ga naslavljajo s črnuhom, zumbo, opico.

Noče poznati poti za kamero

Zdaj ni več tako boleče, a ko je začel voditi poročila, so se neprijetni komentarji kar vrstili, češ: 'črnec' pa res ne sme voditi poročil na nacionalni televiziji. V uredništvo je pred kratkim poklical gospod in povedal, da je Seku sicer 'kar v redu', da nima nič proti njegovemu delu na Kolodvorski, a da bi bilo bolje, če bi to počel nekje v ozadju in ne pred kamero. Niger, črnuh, zumba, opica – to so najpogostejši vzdevki, ki so mu jih natikali, a še zdaleč ne edini. Posledice? Kot vsaka modrica ali praska postopoma izginejo.

»Oprostiš, greš naprej, pozabiš nikoli.«

Cilji ostanejo, še višji so in ob njihovi uresničitvi se je prijetno potrepljati po rami.

»To, čemur pravite drugačnost, smo mi in to imamo doma še vedno za nekaj povsem običajnega. Le da sem jaz namesto ene spoznaval pač dve kulturi,« pravi Seku.

»Seveda je bilo kar nekaj dogodkov, ko nam je okolica poskušala vcepiti, da nismo 'normalni', a čez čas se ji samo nasmehneš in zamahneš z roko.«

Po nagradi še večji apetit

Pravi, da ni treba biti papež, kralj ali mitološki junak, da si zaslužiš mesto v 'umetnosti' ali na televiziji, a v njej in z njo preživijo le tisti, ki se ji predajajo z dušo in telesom. Največkrat ustvarja iz osebnega zadovoljstva in iskrene ljubezni do novinarstva, gledališča, poezije in ljudi. Njegova prva samostojna pesniška zbirka Kaligadanga je bila leta 2001 nominirana za najboljši knjižni prvenec. Osem let pozneje se je pridružil ekipi informativnega programa TV Slovenija, postal voditelj dnevnih poročil in bil za predano delo nagrajen. In kaj mu nagrada pomeni? Obležala mu je tako na glavi kot na ramenih, postala je delnica, ki ti jo poklonijo in čakajo, kaj bo iz nje nastalo. In kot vse kaže, je donosna, apetiti pa so postali še večji, vleče ga k dokumentaristiki in prav zdaj nastaja film o življenju gvinejskih otrok.

Dobrodelnost kot način življenja

Ker Gvineja ne pozna zdravstvenega zavarovanja, morajo svojci bolnika plačati vse stroške posega in zdravljenja, povprečni gvinejski družini pa to preprosto ne uspe. Razmere v tamkajšnjih bolnišnicah ga vedno pretresejo in takrat mu ni težko odpreti denarnice. Nazadnje je pomagal deklici Taini, ki je bila zaradi vnetega slepiča obsojena na črn scenarij. Zato ni nič nenavadnega, da je ustanovil Dobrodelno društvo KaniSaran, katerega cilj je opremljanje bolnišnic v državah v razvoju. V nastajanju je spletna stran in pred njim so številni projekti, ki jih želi uresničiti še letos, pomagati Gvineji. Zavezal se je, da bo del dobička, ki ga ustvari s svojimi knjigami in vodenji prireditev, namenil prav projektom društva. Pa je še kaj želje ali moči pomagati?

»Ljudje naj bi bili junaki, a jih nikoli ne vidimo ali le redko v boju, bili naj bi gladiatorji, a v njihovih očeh je želje po zmagi vse manj, vseeno ostajam optimist!«

Pesnjenje v državnem zboru

Kdaj tarna nad pomanjkanjem časa? Ne, dan ima za vse enako število ur. In če te nekaj veseli, ne razmišljaš o tem, da je ur premalo. Preprosto uživaš v tem, kar delaš. Kakšna pesem ali zasnova pravljice nastane tudi v državnem zboru, medtem ko čakaš na konec izredne seje, na primer. Je eden redkih na Kolodvorski, ki si na hodnikih vedno vzame čas za znanca, mu nameni besedo ali dve, se celo nasmeji. Kljub neusmiljenemu tempu, ki vlada v informativnem uredništvu, je to prej izjema kot pravilo.

»Pomaga že, če se ne pretvarjamo, kako neverjetno zaposleni smo s pomembnimi stvarmi,« pove v smehu in doda, da se še tako mirna voda razburka, če vanjo vržeš kamen. In tudi Seku zna izbruhniti, kar nekateri še predobro vedo.

A k notranjemu miru pomagajo jutranja meditacija, joga in nekaj malega telovadbe, predvsem pa ljubezen do samega sebe. In ko prenehaš zapletati življenje, je vse precej lažje, tudi vzeti si čas za sogovornika na hodniku.

Raje na morje kot v Maribor

Čeprav je oddaljen le uro in pol, je v Mariboru le nekajkrat na leto, ko gre domov na obisk ali pa ga tja zanesejo službene dolžnosti. Opaža, da se je Maribor čez leta izgubil v iskanju svoje identitete. Lani mu je utrip dajala Evropska prestolnica kulture, letos bo to morda prestolnica mladih, a na drugi strani so tu nezadovoljstvo ljudi, brezposelnost. Pa je pravzaprav škoda, ker je v mestu toliko velikih talentov, ki bodo, če si že niso, priložnosti iskali drugje. Da bi se vrnil?

»Ne vem, raje bi živel nekje ob morju.«

Intervju za Novo napisal Gorazd Dominko