Veronika Železnik in Julita Kropec sta mladi, perspektivni igralki. Ljubitelji priljubljene serije Najini mostovi so Veroniko že spremljali preko malih zaslonov, letos pa sta mladi ustvarjalki skupaj prvič stopili ob bok našim izkušenim, velikim igralskim imenom pod taktirko Aleksandra Popovskega na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Preberi, kaj sta spregovorili o prvih profesionalnih izkušnjah, izzivih igralskega poklica, famoznih sprejemnih izpitih na akademiji in še čem.
C: KDAJ STA VEDELI, DA JE IGRA VAJINO POSLANSTVO?
V: Jaz sem si želala bit igralka že kot mala punčka. Seveda sem si poklic igralca v glavi preveč idealizirala, ampak mi ni žal, da sem se odločila za to pot.
J: Ko v mislih prehodim svojo pot od prvih stikov z gledališkim ustvarjanjem pa do vse do danes, čutim, da ljubezen do igre v meni tli že od nekdaj. O poslanstvu pa zaenkrat še težko govorim ... Upam, da bom kar se da iskreno in neustrašno nadaljevala svojo pot in da me ta pripelje tja, kamor spadam. Če bo to igra in če se ta izkaže za moje poslanstvo, bomo pa še videli.
C: S KAKŠNIMI IZZIVI SE SOOČATA KOT MLADI IGRALKI?
V: Največji izziv je gotovo zaupanje v sebe in ohranjanje zdravega odnosa s sabo in okolico in učenje postavljanja mej. Če imaš sam s sabo slab odnos bodo končni rezultati to odražali in pustili za sabo posledice.
J: Kot študentki igre mi je sprva največji izziv predstavljalo ohranjanje stika z najbolj globokimi, ranljivimi, pristinimi deli sebe. Veliko sem se ukvarjala s tem, kako ob vseh pričakovanjih in zahtevah, ki jih okolica in ti sama naložiš nase, ohraniti svoj glas, vanj verjeti in za njim stati. Veliko časa sem potrebovala, da sem sprejela dejstvo, da nič ni tako usodno kot se ti v tistem trenutku procesa morda zdi.
C: KOT MLADI, NADOBUDNI DEKLETI STA SE SREČALI TUDI Z ZLOGLASNIMI SPREJEMNIMI IZPITI NA LJUBLJANSKI AGRFT IN JIH TUDI USPEŠNO OPRAVILI. LAHKO NAŠIM BRALKAM ZAUPATA SVOJE SPOMINE NA TO IZKUŠNJO?
V: Iz sprejemnih se najbolj spomnim Šugmanovega smeha, ki me je popolnoma razbremenil stresa in treme in je potem vse nekako steklo. Sprejemni izpiti so bili velik izziv in so bili stresni, ampak ko sem zvedela, da sem jih opravila me je preplavil eden lepših občutkov.
J: Moram priznati, da niso bili tako strašni kot so me opozarjali pred vpisom! No, malo seveda so ... Jaz sem se bolj bala potencialnega soočenja z dejstvom, da v meni ne bi prepoznali talenta in da bom prisiljena najti »plan B« za svoj študij, ki pa ga po vseh teh letih goreče želje, da mi uspe, nisem imela. Veronika je takrat že zaključila prvi letnik študija, saj je bila sprejeta že prvo leto in obe sva močno upali, da se ji na akademiji pridružim tudi jaz. Mislim, da v nobenem trenutku svojega življenja nisem bila tako srečna, kot takrat, ko sem zagledala svoje ime na seznamu sprejetih. Še zdaj se mi zasolzijo oči, ko pomislim na ta trenutek.
C: KAJ BI SVETOVALI MLADIM, KI SE ODLOČAJO ZA TA POKLIC IN PODAJAJO V PROFESIONALNE ODRSKE VODE?
V: V: Mogoče se bo slišalo klišejsko, ampak si za vsakega želim, da ponotranji občutek, zakaj se je odločil za ta poklic in se vedno vrača nazaj k njemu, ko bo to potrebno. Pa samozavest. Samozavest je res ključ do uspeha.
J: Hm ... Če bi govorila mlajši verziji sebe, bi ji rekla: »Verjemi vase in zaupaj svojemu notranjemu občutku. Bodi potrpežljiva – tako s sabo kot z drugimi. Večkrat neustrašno tvegaj in če ti ne uspe, to ne pomeni, da ti nikoli ne bo. Manj se ukvarjaj s pričakovanji in zahtevami drugih in več z iskrenim in pogumnim raziskovanjem v dialogu s svojimi občutki, stališči in nazori. Več beri! Več beri, da boš lahko kar se da artikulirano nasprotovala stvarem, katerim boš hotela in v svoje dobro morala.« Predvsem pa bi si poskušala dopovedati, da četudi so procesi zahtevni in izčrpujoči, to počnem zaradi ljubezni do igre in predvsem zato, ker v igri uživam! Poskušala bi si dopovedati, naj nikoli, ampak res nikoli ne na odru in ne pred kamero ne pozabim na užitek! Užitek igre!
C: TRENUTNO SI ODER DELITA V PREDSTAVI JUNAKINJE V REŽIJI ALEKSANDRA POPOVSKEGA, KI SI JO GLEDALCI LAHKO OGLEDAJO V MESTNEM GLEDALIŠČU LJUBLJANSKEM. KAKO JE PRVIČ STOPITI OB BOK TAKO IZKUŠENIM IN STAREJŠIM SOIGRALCEM?
V: Misel na to je bila zastrašujoča, ker res spoštujem in občudujem vsako soigralko, ampak, ko smo se spoznale sem ugotovila, da je tudi vsaka zares topla in prijetna, tako, da sem se kmalu sprostila in stkala z vsemi lepe kolegialne vezi.
J: Oh, seveda me je bilo strah. Spoštovanje, ki ga gojiš do teh igralcev, te seveda navdaja tudi s strahom. A več časa kot preživimo skupaj, lepše postaja. Igralke in igralec, ki sem jih do tedaj spremljala le iz parterja z očmi gledalke, so postali moji kolegi, ki me na vsaki predstavi znova na najrazličnejše načine navdušujejo in inspirirajo. Zelo sem hvaležna umetniški vodji gledališča Barbari Hieng Samobor, ki je moje življenje in mojo poklicno pot obogatila s tako izkušnjo. Naučila sem se ogromno. V čast mi je sodelovati pri takem projektu s tako močno, talentirano ekipo in vesela sem, da sem imela omogočen tako čudovit vstop na profesionalne odrske deske.
C: V PREDSTAVI JUNAKINJE STA STOPILI V ČEVLJE JUNAKINJ GRŠKIH MITOV, KI SO JIH ZA SODOBNO JAVNOST PO OVIDIJEVIH HEROIDAH PRIREDILE BRITANSKE DRAMATIČARKE. KOLIKO IN KAKO STA PRI KREIRANJU LIKOV IZHAJALI IZ LASTNIH IZKUŠENJ ALI OBČUTKOV?
V: Ja, kar precej. Mislim, da smo imeli vsi v življenju zlomljeno srce, tako, da občutka in izkušnje ni bilo težko najti.
J: Do zdaj sem pri ustvarjanju vedno poskušala izhajati iz svojih lastnih izkušenj in ustvarjanje v tem procesu ni bilo kar se tega niče nobena izjema. S Hipermestro se najbolj srečava na točki, kjer kot ženski obe nosiva jezo zaradi (skromno rečeno) nezadovoljstva v tej še vedno v premnogih pomenih neenakopravni družbi. Kot je nekoč izjavila filmska režiserka Agnes Varda, sem nemalokrat tudi jaz nekdo, ki poskuša biti »a joyful feminist«, pa sem velikokrat le jezna, besna. Mislim, da se s tem obe s Hipermestro z lahkoto poistovetiva.
C: ZASLEDILA SEM, DA STA TUDI NERAZDRUŽLJIVI PRIJATELJICI. STA SE MORDA SPOZNALI V ČASU ŠTUDIJA? JE PROFESIONALNO SODELOVANJE Z BLIŽNJIMI PRIJATELJI SVOJEVRSTEN PRIVILEGIJ ALI MORDA IZZIV?
V: Z Julito sva bili sošolki v srednji šoli in od takrat sva najboljši prijateljici. Je nek poseben privilegij igrati z osebo, za katero veš, da ti bo stala ob strani in te podpirala. Tudi zaradi nje mi je bil vstop v proces veliko manj stresen.
J: Z Veroniko sva se spoznali že pri petnajstih letih, saj sva bili sošolki na gimnaziji. Sodelovanje z bližnjo prijateljico je vsekakor privilegij. In kako dragocen in čaroben! Sprva sem prav težko verjela, da naju je življenje po devetih letih zelo bogatega prijateljstva spet združilo in da bova na profesionalne odrske deske prvikrat stopili skupaj! Kot mlada igralka se v svoji negotovosti in ranljivosti na vsakem koraku srečujem z najrazličnejšimi preiskušnjami in včasih seveda tudi stiskami. Po naporni vaji ali ob težkem dnevu, ko me načenjajo dvomi in skrbi, mi je Veronika, ki me tako dobro pozna tudi v zasebnem življenju, vedno znala reči pravo stvar. Me spodbuditi s srčnimi ter pristnimi besedami, ki so mi vsakič znova pomagale, me bodrile in opogumljale. Še zdaj mi pred vsakim vstopom na oder s stisnjenimi pestmi pomaha in me s kakšno lepo mislijo spodbudi. Za to ji bom večno hvaležna. Njej in vesolju za to čarobno naključje. Zadnje dni sem veliko razmišljala o rojstnodnevnem voščilu, ki mi ga je napisala za moj osemnajsti rojstni dan. Voščilo je zaključila z mislijo »včasih bom korak pred tabo, včasih pa korak za tabo – ko pa bova korak ujeli, bova skupaj lahko delali čudeže«.
Novo na Metroplay: Podkast o vinu: Iz trte izlito I Boštjan Zidar – okusi morja in sonca, ujeti v vsako posamezno steklenico kleti Vinakoper