Čeprav je nekdanji kralj žajfnic Richard Chamberlain pred dnevi dopolnil že 81 let, je še vedno precej zaželen med ustvarjalci serij in filmov.
V zadnjih letih smo ga lahko gledali v številnih priljubljenih serijah, kot so Razočarane gospodinje, Leverage ter Bratje in sestre, njegov najnovejši film, drama The Haunted Secret, pa je v postprodukciji.
George Richard Chamberlain se je kot drugi od dveh otrok trgovskega potnika Charlesa Axioma Chamberlaina in gospodinje Else Winnifred rodil 31. marca 1934 na Beverly Hillsu. Zakon njegovih staršev je bil pravzaprav že od samega začetka slab, v največji meri zaradi očetovega neobrzdanega opijanja.
V vinjenem stanju je pogosto maltretiral tako Richarda kot njegovega šest let starejšega brata Billyja:
"Oče nas nikoli ni tepel, nas je pa zato stalno omalovaževal in krivil za vse, kar mu je prišlo na misel. Zgodaj sem dojel, da je mamino življenje kot kazen, zato sem ji postal še bolj privržen. Poleg tega sem jo občudoval, ker je bila zelo nadarjena - lepo je pela in uživala v plesu, a je ambicije, povezane s scenskimi nastopi, takoj po poroki potisnila na stranski tir."
Neposredno pred začetkom druge svetovne vojne se je v družinsko domovanje priselila njegova babica, ki je bila največja opora frustriranima dečkoma, pozneje pa se je izkazalo, da je bilo njeno spodbujanje odločilno pri izbiri Richardovega poklica.
Nadobudni mladenič je po koncu srednje šole namreč ravno po babičinem nagovarjanju vpisal študij igralstva na kolidžu Pomona v Claremontu, upajoč, da bo nekega dne izpolnil tako svoje kot tudi mamine skrite želje.
Študij mu je odprl vrata povsem novega sveta in v veliki meri povrnil samozavest po tem, ko je dolga leta trpel omalovaževanje in žaljenje večno pijanega očeta.
Že v prvem letniku je sodeloval pri ustanavljanju gledališke skupine Company of Angels, prek katere mu je uspelo priti do prvih manjših angažmajev v televizijskih serijah.
Nadarjen in ambiciozen mladenič z aristokratskimi obraznimi potezami je producentom hitro padel v oči, zato je prav tako hitro dobil kar nekaj epizodnih vlog, leta 1960 pa je zbral dovolj poguma, da se je prijavil na avdicijo za glavno in predvsem zelo zaželeno vlogo v seriji Dr. Kildare:
"Imel sem strašansko tremo in ne ravno veliko zaupanja vase. Dobro se spominjam, da sem na prvem snemanju komaj upognil kolena, ko sem moral narediti nekaj korakov, a drugi tega verjetno niso opazili."
Že prva epizoda, ki so jo predvajali 27. septembra 1961, je požela neverjeten uspeh, Richard pa je dobesedno čez noč postal zvezda.
Svojo popularnost je izkoristil tudi za snemanje singla Three Stars Will Shine Tonight, ki je kmalu postal naslovna glasbena tema serije:
"To je bila sijajna izkušnja, priložnost, ki si jo igralec lahko le želi. Toda po petih letih me je vloga rahlo utrudila. Če samo pomislim, kolikokrat sem izgovoril 'kako se počutite danes?' ..."
Serijo so nehali snemati leta 1966 in takrat se je Richard čez noč znašel med nezaposlenimi igralci.
Zlati globus, ki ga je za vlogo dr. Jamesa Kildareja osvojil leta 1963, je bil sicer dobro priporočilo, a v Hollywoodu ni bil zagotovilo za nadaljevanje uspešne kariere.
Zaradi vsega tega se je odločil za zelo neobičajen korak - leta 1967 je odšel na začasno delo v Veliko Britanijo, ki slovi po bogati tradiciji gledališča, ki ga je močno privlačilo.
Zavedajoč se, da ni lahko zadovoljiti visokih otoških gledaliških standardov, je začel obiskovati tečaje igre in scenskega govora, kar se mu je izplačalo, saj je dobil angažma v gledališču Birmingham Repertory, ki je leta 1969 uprizorilo novega Hamleta:
"Bil sem navdušen in hkrati neverjetno preplašen. Z režiserjem sem cele dneve vadil tudi po koncu rednih vaj v gledališču, najpogosteje v garaži njegovega soseda. Čeprav me je bodril in prepričeval, da odlično napredujem, sem včasih dvomil o sebi. Razmišljal sem celo o tem, da bi odnehal, uro pred premiero pa sem med preoblačenjem v garderobi doživel takšno blokado, da kratek čas nisem mogel niti spregovoriti. Zame je bila to res izbira 'biti ali ne biti'."
Na srečo se je vse dobro končalo, dobil je sijajne kritike in se v zgodovino zapisal kot prvi Američan po Johnu Barrymoru, ki je na Otoku igral Hamleta.
Mimogrede, Johnu je to uspelo leta 1929. Velik gledališki uspeh, popularnost, ki mu jo je prinesla serija Dr. Kildare, in v največji meri videz, zaradi katerega se je v sedemdesetih letih v neštetih anketah uvrščal na sezname najlepših ameriških igralcev, so mu prinesli pravi niz novih vlog.
V biografski glasbeni drami The Music Lovers je upodobil slovitega ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega, v zgodovinski romantični drami Lady Caroline Lamb je portretiral angleškega pesnika lorda Byrona, v akcijski pustolovščini Trije mušketirji pa je bil Aramis.
Glamurozna kariera, prečudovit videz in ogromna popularnost pa niso bili dovolj, da bi se v svoji koži počutil dobro. Razlog za to se je skrival v istospolni nagnjenosti, ki jo je moral skrivati še veliko previdneje kot 'običajni' homoseksualci.
Zaradi strahu, da bi mu razkritje resnice povsem uničilo kariero, se niti za trenutek ni mogel sprostiti.
V javnosti je dajal vtis popolnega moškega, ki z lahkoto lomi ženska srca, v intimi svojega doma pa je bil krhek mladenič, ki je z neverjetno previdnostjo ohranjal razmerje s 17 let mlajšim igralcem, pevcem, producentom in režiserjem Wesleyjem Eurejem.
Njuno razmerje pa ni dolgo zdržalo vseh preizkušenj, pred katere ju je postavljala takratna družba:
"Popularnost, ki sem jo pridobil po seriji Dr. Kildare, je prinesla še dodatno breme - novinarji so me nenehno spraševali, ali imam dekle, v tabloidih sem prebiral ugibanja, s katerimi igralkami sem v skrivnih razmerjih, pripisovali so mi afere z nekimi starletami ... Jaz pa sem si, obupan nad tem, da nikomur nisem smel razkriti resnice, mislil: 'Če bi vsaj bilo tako ...' Sovražil sem se, živel v večnem strahu, da se bo razvedelo, da sem gej, in imel nočne more o tem, da me bodo vsi zavrgli, ko bo resnica prišla na dan."
Da bi vsaj nekoliko zmanjšal zanimanje medijev za zasebno življenje, se je leta 1976 preselil na Havaje, kjer je začel razmerje z 20 let mlajšim igralcem, scenaristom in producentom Martinom Rabbettom.
Zaljubljenca sta si dom omislila na Mauiju, drugem največjem havajskem otoku, in sicer v hiši na samem, s čimer sta se izolirala od radovednežev.
Dobro desetletje je javnost na njun odnos gledala izključno kot na prijateljstvo in profesionalno sodelovanje, saj sta skupaj igrala v filmih, sredi osemdesetih pa so govorice, da je Richard gej, postajale čedalje glasnejše.
Homoseksualne usmerjenosti ni niti potrdil niti zanikal, čeprav mu je - kot priznava - ob vsaki omembi takšne opazke 'zaledenela kri v žilah'.
Čeprav je v zasebnem življenju torej preživljal zelo mučno obdobje, se na poslovnem področju to ni poznalo. Vloga britanskega pomorca v mini seriji Šogun, ki je nastala po istoimenskem romanu Jamesa Clavella, je le še učvrstila njegovo popularnost in mu leta 1981 prinesla zlati globus.
Vloga je bila prvotno sicer namenjena Seanu Conneryju, ki pa jo je moral zaradi drugih obveznosti zavrniti:
"Dobro se spominjam, da sem na avdicijo prišel v srajci, pod katero sem oblekel pet majic, da bi deloval bolj mišičast. Mislim, da sem to vlogo dobil samo zato, ker Connery ni bil dosegljiv, za kar sem mu res hvaležen."
Največji igralski uspeh pa je Richard nedvomno požel s serijo Pesem ptic trnovk, v kateri je igral privlačnega duhovnika Ralpha de Bricassarta, ki se kljub zaobljubi, ki jo je dal bogu, zaljubi v Meggie Cleary, dekle, katerega odraščanje spremlja že od malih nog.
Po ocenah kritikov je fantastično odigral vlogo duhovnika, razpetega med ljubeznijo do boga in ljubeznijo do prekrasnega dekleta, ki v določenem trenutku postane njegova ovira za napredovanje v cerkveni hierarhiji in službovanje v Vatikanu.
Serija je požela neverjeten uspeh in postala druga najbolj gledana serija v zgodovini ameriške televizije, Richardu pa je leta 1984 prinesla tretji zlati globus.
Po koncu snemanja se je krajši čas posvečal gledališkim predstavam in v letih 1993 ter 1994 igral zelo opazno vlogo v broadwajski uprizoritvi muzikala My Fair Lady, a se je kmalu vrnil v televizijski svet.
Kljub zrelim letom je dobil kar nekaj uspešnih angažmajev v izredno popularnih ameriških serijah, kot so Will in Grace, Pod nožem lepote, Razočarane gospodinje, Bratje in sestre ter Leverage.
Čeprav se je dolga leta bal, da bo njegova igralska kariera resno ogrožena, če bo javnost izvedela, da je gej, je leta 2003 zbral pogum in objavil avtobiografijo Shattered Love: A Memoir, v kateri je priznal, da je homoseksualec:
"Seveda ni bilo lahko zbrati poguma in iti v javnost s takšno izpovedjo. Čeprav se morda sliši paradoksalno, pa je bilo veliko lažje, kot sem si mislil in se bal več desetletij. Kaj pa sploh pomeni priznati, da si gej? Na kakšen način to obeležuje človeka? Sem zaradi tega dober, zloben, skopuški, prijazen, neumen, len ali sposoben? Ne nazadnje je to povsem nepomemben podatek o meni kot o osebi, ravno tako kot je lastnost, da je nekdo heteroseksualen, nepomembna v primerjavi z vsemi drugimi njegovimi vrlinami in slabostmi."
Toda resnici na ljubo je bila homoseksualnost nekoč veliko večji tabu, kot je danes. V nekaterih deželah, med drugim tudi v Veliki Britaniji, je bila dolgo kvalificirana celo kot kaznivo dejanje, zato so se istospolno usmerjeni bali razkriti svojo intimo:
"To je težko breme, s katerim se ni lahko spopadati. Desetletja sem živel z občutkom krivde, imel nisem niti najmanj samospoštovanja, sovražil sem se, svoje telo in svoje življenje. Istočasno pa sem moral igrati srečnega in uspešnega ameriškega mladeniča. Skratka, moje življenje je bilo kljub vsem uspehom, nagradam in popularnosti vse do pozne starosti definicija pekla."
Na srečo pa se je izkazalo, da mu niti priznanje, da je gej, niti starost na poslovni poti nista predstavljala ovire. Nasprotno, ponudb iz Hollywooda je bilo v zadnjih nekaj letih toliko, da se je odločil, da bo svoj havajski raj na zemlji zamenjal z Los Angelesom, kjer ima stalno prebivališče od leta 2010.
Razlog za odločitev o selitvi naj bi se po pisanju nekaterih tabloidov skrival v koncu razmerja z Rabbettom, ki je ostal na Havajih, Richard pa o tem ne želi govoriti. Namesto tega se je raje predano posvetil poslu in postal še agilnejši v številnih ekoloških angažmajih, v katerih je bil aktiven že v času, ko o ekologiji večina sploh še ni razmišljala.
"Zemlja je, tako kot človek, živ organizem, ki ga je treba paziti. Čeprav se ne obremenjujem s tem, kaj se bo zgodilo, ko me nekega dne ne bo več, menim, da je skrb za to, da za seboj ne pustimo opustošenja, nekaj civiliziranega. Po mojem dojemanju je to najmanj, kar lahko storimo v znak hvaležnosti za darilo življenja, ki smo ga dobili. Ker življenje je darilo."
Napisal: Tim Jeras (za Story)
Novo na Metroplay: “Sodelovanje z Rickom Owensom, to je res ogromen dosežek" | Tanja Vidic, Elle modna oblikovalka 2024