Quentin Tarantino: 'Očeta ne poznam in ga ne želim poznati!'

Zanj bi res lahko rekli, da je uspeh doživel čez noč, saj se je na sceni kot strela z jasnega pojavil s filmom Stekli psi, z zdaj že kultnim Šundom pa je najprej osvojil zlato palmo v Cannesu, pozneje še zlati globus in oskarja, potem pa je pokoril ves svet.

Režiser, scenarist, producent in igralec Quentin Jerome Tarantino se je rodil 27. marca 1963 v Knoxvillu v ameriški zvezni državi Tennessee, ime pa je dobil po liku Quintu Asperju iz filma Gunsmoke, ki ga je upodobil legendarni Burt Reynolds.

Njegov oče Tony Tarantino, po rodu Italijan, je bil igralec in amaterski glasbenik in je njegovo mamo Connie McHugh, medicinsko sestro, katere predniki so Irci in pripadniki ljudstva Cherokee, zapustil že zelo zgodaj, ko je bil Quentin star komaj dve leti. Kmalu zatem se je Connie poročila s Curtom Zastoupilom, prav tako glasbenikom, ki ga ima slavni režiser za očeta, saj o biološkem očetu ne najde niti ene lepe besede.

“Ne poznam ga in nikoli si nisem želel, da bi ga spoznal. On ni moj oče. Dejstvo, da je seksal z mojo mamo, še ne pomeni, da je. Vse, kar mu lahko rečem, je tole: Hvala, da si doniral spermo. Imel je 30 let časa, da bi me poiskal, on pa je to poskušal storiti šele takrat, ko sem postal slaven?! To je res žalostno. Do takrat sem si mislil: Ni me poiskal, ko mi je uspelo, očitno ima stil, ni rit. Toda izkazalo se je, da nikakor nima stila,” govori o očetu, brez katerega je odraščal.

Mama je z njegovim očimom dobila še tri otroke, Quentinovi polsestri Tanyo Marie in Ronnajean ter polbrata Edwarda Jamesa.

Potem, ko se je številna družina leta 1971 preselila v Los Angeles, je mali Quentin začel čedalje bolj ljubiti film, zlasti ker ga je mama zelo pogosto že kot dečka vodila v kino. Kmalu je postal pravi filmofil in najbolj je užival takrat, ko je sedel pred velikim platnom. To neizmerno ljubezen je že pri 14 letih prelil v svoj prvi scenarij, ki ga je naslovil Captain Peachfuzz and the Anchovy Bandit. Kljub veliki nadarjenosti so ga imeli njegovi vrstniki za bedaka in brezvez­nika, ki pri dekletih ni imel prav nobenega uspeha. Zaradi vsega tega je zasovražil srednjo šolo, ki jo je obesil na klin že po končanem prvem letniku.

“Z mamo imava različne spomine na ta dogodek. Približno tri tedne sem ‘šprical’ pouk in potem so me zasačili. Prepiral sem se z mamo in ji v žaru vsega tega rekel: Tako in tako bi rad zapustil šolo! Odvrnila mi je, da tega ne smem storiti. Teden dni po tem se je ravno ličila v kopalnici in se pripravljala na službo, ko mi je rekla: Kar se tiče tega, da boš nehal hoditi v šolo … Dovolim ti, da to storiš, a moraš kmalu najti delo. Takrat sem pomislil, da sploh ni dojela, da sem blefiral, a na koncu sem vendarle obupal nad šolo,” se spominja večni najstnik genialnega uma.

Mamin pogoj je kmalu izpolnil in si našel delo - v priljubljeni humoristični seriji Zlata dekleta je oponašal kralja rokenrola Elvisa Presleyja.

“To serijo sem snemal dva dni in bilo je fantastično! V tako kratkem času sem dobil ogromno denarja. Takrat sploh nisem imel denarja, nič! Kar naenkrat pa sem imel 700 dolarjev. In potem še enkrat toliko. Na koncu sem jim bil tako všeč, da so moj del uvrstili v epizodo ‘best of’, za kar sem spet dobil 700 dolarjev,” pojasnjuje Tarantino, ki je v osemdesetih letih živel precej divje.

“Trikrat sem bil v zaporu, a le zaradi prometnih prekrškov. Bil sem v dvajsetih letih in brez prebite pare, zaslužil sem slabih 20 tisoč dolarjev na leto. Ker nisem imel denarja, sem moral kazni odslužiti za rešetkami. Ko poteče registracija, nimaš zavarovanja in te ujame policija, moraš biti pripravljen na posledice, kar se je zgodilo meni,” pravi zvezdnik med režiserji, ki je obiskoval igralski tečaj v James Best Theatre Company, kjer je spoznal Craiga Hamanna. Prav s Craigom je napisal scenarij My Best Friend’s Birthday, a film po tem scenariju nikoli ni bil posnet do konca, ker je zgorel v montažnem studiu, v katerem je izbruhnil požar. Mu je pa zato omenjeni scenarij prišel prav pozneje, ko je služil kot temelj za scenarij Prava stvar, po katerem so nato posneli uspešen film.

Ves ta čas pa je pridno delal za svojega novega očima Jana Bohuscha, za katerega je na sejmih prodajal oglasni prostor za njegovo podjetje, leta 1984 pa je začel delati v videoteki Video Archives, v kateri je ostal pet let.

Ko je ambicioznega filmskega zanesenjaka spoznal producent John Langley, sicer dolgoletna stranka omenjene videoteke, ga je - navdušen nad njegovim znanjem o filmu - priporočil za asistenta producenta filma z akcijskim zvezdnikom Dolphom Lundgrenom. Quentin je vztrajno poskušal zbrati dovolj denarja, da bi posnel Pravo stvar, a pri tem ni bil uspešen, zato je začel pisati scenarij za film Rojena morilca, leta 1990 pa je končal prvo različico scenarija Od mraka do zore. Ker dolgo ni dosegel prav nobenega uspeha, je skoraj izgubil upanje, a mu je na koncu vendarle uspelo prodati pravice za Pravo stvar. S tem denarjem je financiral snemanje svojega prvega filma Stekli psi, zgodbe o neizprosnih roparjih, s katero je povsem po naključju stopil v svet režije.

Po slovitem filmskem festivalu Sundance, na katerem je film Stekli psi doživel velik uspeh, je njegova kariera končno stekla.

Ko je posnel kultni Šund, ki si je prislužil sedem nominacij za oskarja in en prestižni kipec tudi osvojil, in sicer za scenarij, je Tarantino postal ‘velika živina’ v filmskem svetu. Prav vsi igralci so želeli nastopati v njegovih stvaritvah, pogosto prepolnih vulgarnosti, nasilja in mamil.

S slavo pa je v njegovo življenje prišlo še veliko drugih stvari, ki jih do takrat ni poznal.

“Ko sem hodil v cirkuse, ki se jim reče filmski festivali, sem stalno seksal. Bil sem nor. Takrat je bila v meni tudi velika želja, da bi nadoknadil vse izgubljeno, saj sem jaz šele v tridesetih počel vse tisto, kar so lepi fantje počeli v dvajsetih. Ko postaneš slaven, je kul. Lahko greš sam v bar, v katerem še nikoli prej nisi bil, in okoli tebe je veliko punc. Domov sem se v glavnem vračal z več telefonskimi številkami, za katere sploh nisem prosil. Kadar sem šel v striptiz klub in sem dobro odigral na vse karte, pa sem lahko vsaj eno striptizeto odpeljal domov,” pravi Tarantino, ki mu seveda žensk ni treba vleči za rokav, da bi bile z njim.

Bil je v zvezah s komičarkama Kathy Griffin in Margaret Cho, režiserkama Allison Anders in Sofio Coppolo, ki je danes njegova najboljša prijateljica, in igralkami Julie Dreyfus, Shar Jackson ter Miro Sorvino, slavno oskarjevko.

Veliko se je govorilo tudi o njegovem razmerju z igralko Umo Thurman, a Tarantino vztrajno zatrjuje, da je zveza z njegovo filmsko muzo izključno platonska. Čeprav o ljubezni ne govori veliko, se morda pravi razlog za to, da se nikoli ni poročil in da mu do zdaj ni uspelo ohraniti niti ene dolgotrajnejše zveze, skriva prav v tem, kar je po koncu razmerja leta 1998 rekla Mira Sorvino:

“Quentin je prekrasen človek in genij, a preprosto ne more imeti zaprte zadrge.”

Obstaja pa tudi možnost, da je razlog, da nikakor ne najde prave srčne dame, povezan z njegovim nenavadnim nagnjenjem med rjuhami. Govorimo o fetišu, povezanem z ženskimi stopali - zelo rad naj bi jih lizal in sesal prste na nogi. Tako je vsaj trdila Beejoli Shah, ki je imela nekoč avanturo z njim. Razkrila je, da sta se s Tarantinom spoznala na neki zabavi. Začela sta se poljubljati, potem pa jo je povabil na svoj dom. Tam sta se pogovarjala o filmih, dokler ji zvezdnik ni predlagal, da gresta v posteljo. Čeprav jo je zajela panika, se je Beejoli prepustila predigri, potem pa ji je režiser postavil - kot je poudarila - najbolj čudno vprašanje v njenem življenju.

“Vprašal me je, ali mi lahko sesa nožne prste, medtem ko se samozadovoljuje. Kaj, za vraga?! To je bilo najbolj čudnih 10 minut v mojem življenju - oskarjevec mi je sesal nožne prste in se pri tem samozadovoljeval. Toda bodimo iskreni, ni bilo tako slabo,” je vročo noč opisala Beejoli in dodala, da sta šla potem spat, zjutraj pa jo je odpeljal domov. No, kakorkoli že, morda je še najbolj verjeti kar besedam tega odličnega režiserja, ki pravi, da preprosto še ni pravi čas za družino.

Očitno je od vseh žensk v njegovem življenju še največji vtis nanj naredila njegova muza Uma Thurman, od katere se je med drugim ‘nalezel’ tudi učenja o reinkarnaciji. Igralka je bila namreč vzgojena v budističnem duhu, v otroštvu pa je pogosto hodila na zborovanja, na katerih je govoril dalajlama, zato ni trajalo dolgo, da je osnove te vzhodnjaške religije obrazložila tudi Quentinu, ki trdno verjame v življenje po smrti.

“Verjamem v prejšnja življenja in takšne stvari. Vem, da sem bil v nekaj prejšnjih življenjih pisatelj. Bil sem tudi črni suženj v Ameriki, mislim, da najmanj v treh življenjih. Enkrat sem bil Japonec, enkrat pa sem se rodil celo kot Kitajec,” svoje videnje reinkarnacije predstavlja ta filmski umetnik, ki pa priznava, da za trdno prepričanje o posmrtnem življenju nima nobenih omembe vrednih argumentov. Ima pa zato omembe vredne argumente o slabi kakovosti italijanske kinematografije, ki jih je tudi jasno in glasno izrazil:

“Nova italijanska kinematografija je depresivna. Vsi filmi so isti. Govorijo o odraščanju dečkov in deklic, ljubezenskih krizah, potovanjih ali duševni zaostalosti.” Težke besede zvezdnika, ki je sicer velik ljubitelj starejše italijanske kinematografije, so seveda povzročile buren odziv italijanskih medijev, razburil pa je tudi jezikavega španskega kolega Pedra Almodóvarja, ki mu ni ostal dolžan. Čeprav ni Italijan, se je kultni španski režiser, ki pravi, da sta Italija in Španija edini deželi na svetu, v katerih mu ni treba pojasnjevati, kaj pomeni prenesti strast na film, ob kritiziranju italijanske kinematografije počutil prizadetega:

“Njegova izjava ne more kar tako mimo, saj je to, kar govori, sranje. Je dober režiser, strasten ljubitelj filmov in velik strokovnjak. Nima pa pojma, kdo so aktualni italijanski filmski ustvarjalci.” Morda res nima pojma, kdo so aktualni italijanski filmski ustvarjalci, brez dvoma pa ima še kako veliko pojma o filmih in ustvarjanju filmov. In koliko časa nas še namerava razveseljevati s svojimi genialnimi stvaritvami?

“V pokoj bom šel, ko dopolnim 60 let. To so dobra leta za konec ustvarjanja filmov. Lahko bi začel pisati romane in filmske kritike, lahko bi postal človek črk. Potem bi si končno lahko ustvaril tudi družino.”

Do takrat namerava posneti tretje nadaljevanje filma Ubila bom Billa, mika pa ga še nekaj:

“Rad bi ustvaril pravi vestern. Poleg tega bi želel posneti tudi romantično komedijo. Ta žanr je v zadnjem času izgnan v geto.”

Povzeto po reviji Story

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja