Modna oblikovalka Pika Justinek se je lani podala v gostinske vode, kjer ji pomaga tudi njena hčerka Prisha. 18-letnica bo kmalu končala šolo in njena želja v prihodnje presega slovenske meje, saj bi si rada ustvarila uspešno kariero v Parizu ali New Yorku.
Moda vam je bila tako rekoč položena v zibelko, saj je vaša mama že dolga leta uspešna oblikovalka. Pa se tudi sami v prihodnosti vidite v tem svetu?
Že pri dveh, treh letih, ko sem mamo videla na modni brvi kot manekenko, sem si zaželela, da bi bila nekoč tako kot ona. Ko se je začela ukvarjati z oblikovanjem, sem tudi sama začutila voljo do risanja, ustvarjala in slikala sem tudi skupaj z dedkom, ki se je ukvarjal z arhitekturo in obdelavo lesa, tako da je umetnost nekako del naše družine.
Torej imate vse nasvete na voljo iz prve roke?
Mama je bila zame vedno prvi naslov za nasvete, saj vem, da ima ogromno izkušenj in mi bo brez olepšav povedala, kako in kaj. Poleg tega pa njej najbolj zaupam in vem, da bo vedno iskrena do mene.
V tujini ste že doživeli nekaj uspehov, ne nazadnje ste sodelovali tudi na pariškem tednu mode. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
Lani sem se pri 17 letih prvič v življenju v tujino odpravila sama, v Parizu sem preživela kar dva meseca. Tam je prav takrat potekal tudi teden visoke mode in urnik je bil res naporen. Že takoj ko sem prispela z letala, me je čakalo snemanje, dnevno sem imela tudi do deset avdicij za modne revije. Potem se je malce umirilo in sem bila ob koncih tednov prosta, tako da sem lahko spoznala mesto tudi s turističnega vidika. Mama me je sicer vmes tudi obiskala, vendar je bila to zame res edinstvena izkušnja, saj sem prvič sama zakorakala v širni svet. Žal mi je mogoče le, da sem zamudila veliko šolskih obveznosti, vendar v modnem svetu je pač tako, da je treba dobro priložnost zagrabiti z obema rokama, saj je konkurenca prevelika, da bi čakali nate.
V kateri modni prestolnici bi si najraje ustvarili svoj drugi dom?
V Parizu ali pa New Yorku. V prvem sem že skoraj domača, saj mesto poznam že do zadnjega kotička, čez lužo pa je mogoče več priložnosti, saj večina agencij dela mednarodno, veliko je povezav tudi z azijskim trgom.
Pika, kako težko je bilo za vas kot mamo pustiti svojo hčer v tujino - glede na to, da veste, kakšne pasti skriva modni svet za tako mlado dekle?
Preden smo se odločili za ta korak, je preteklo veliko časa in tudi iskrenih pogovorov z njeno agentko, ki nam je povedala, da se je treba celotne zadeve lotiti resno. Seveda smo se zavedali, da pride tudi do situacij in zabav, ki bi jo lahko potegnile na napačno stran, vendar če ima dekle glavo na pravem mestu in ve, zakaj je tam, potem je nevarnosti toliko manj. V nasprotnem primeru pa lahko s poti skrene tudi v domačem okolju. S Prisho sva zelo povezani, veliko se pogovarjava in zaradi tega ji tudi zaupam. Seveda pa mi je bilo težko, tega ne morem zanikati, saj je bila prvič tako dolgo zdoma, ampak z moderno tehnologijo sva lahko ohranili stik. Ni minil večer, ko se ne bi vsaj uro in pol pogovarjali, kar naju je še bolj zbližalo.
Kako se je manekenski posel spremenil od časov, ko ste tudi sami hodili po modni pisti?
Delala sem večinoma v Sloveniji in državah nekdanje Jugoslavije, za tujino sem sicer dobila priložnost, vendar sem se prav v tistem času zaljubila v Prishinega očeta, ki je bil moja prva velika ljubezen, in ostala doma. Tako sem kmalu zaplavala v oblikovalske vode.
Pred kratkim ste se lotili novega izziva, in sicer gostinstva. Kako to?
Oblikovanje bo vedno moja največja ljubezen, vendar je v Sloveniji trg tako majhen, da je od tega posla težko živeti. Sploh ker oblikujem le za moške, za katere vemo, da v primerjavi z ženskami pomenijo le kakšnih pet odstotkov potrošnikov, zato je vse še toliko težje. Pred časom sem dobila novo poslovno priložnost, in sicer sem z nakupom lokala Franci na balanci postala tudi gostinka. Moram priznati, da mu sprva nisem posvečala toliko pozornosti, od lanskega septembra pa sem se te vloge lotila bolj intenzivno. Gre za popolnoma nov način dela in komunikacije, kot sem ga bila navajena, ampak ker sem od nekdaj rada delala z ljudmi in navezovala nove stike, sem se hitro znašla. Se pa seveda vseskozi učim, tako da mi ni dolgčas. (smeh) Vzporedno pa seveda še vedno izdelujem moške obleke po meri, s tem nekako hranim svojo dušo.
Ljubezen do oblikovanja pa ste vnesli tudi v lokal, ki se vsak četrtek spremeni v disko po zgledu Studia 54.
Četrtkovi večeri Disco mama so uspešno zaživeli pred nekaj tedni. Dobila sem idejo, da bi za en dan v tednu prostor popolnoma spremenili, tako vizualno kot glasbeno. Da iz prostora, ki je bil toliko let prepoznaven po istem stilu, naredimo popolnoma drugačno zgodbo, mi je predstavljalo velik izziv. Težava je bila v tem, da imajo ljudje o tem legendarnem lokalu že dolga leta določeno predstavo in predsodke, vendar mislim, da smo v zadnjih mesecih uspešno zakorakali novi zgodbi naproti. Tako vsem ljubiteljem disko glasbe ponujamo druženje ob dobri hrani, saj kuhar vsakič v živo pripravlja sezonske specialitete, uvedli pa smo tudi plesnega učitelja, ki bo ponujal brezplačne ure. Kmalu pa bomo imeli tudi koncerte narodno-zabavne glasbe v živo, kar se v 14-letni zgodovini lokala še ni zgodilo.
Prisha, vsak četrtek na plesišču opazimo tudi vas. Kako je žurirati v mamini družbi?
Mama je bila tista, ki me je prva peljala v diskoteko, zato v tem ne vidim nič slabega. Toliko bolje, saj se dobro razumeva in ne vem, zakaj se ne bi mogli še zabavati skupaj.
Povzeto po Story
Anja Kontrec za revijo Story
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
