Primož Bezjak (brez šmira)

Delovni kombinezon, uniforma kot uniforma, malo šmira, razkuštrani lasje in vonj po bencinu, čistost namena in seksualna napetost na visokih obratih. Toliko bolje kot lokalni mafijozo z velikim avtom in šopom mark v žepu, kar že dolgo ne rajca več ne nas ne Bronje. Ko Bronja izve, da je rahlo depresiven potepuh za povrh še sirota, se mu zaveže na življenje ali smrt. Njun seks v Lepčevi postelji je dejansko nevarnejši kot seks na najtanjšem ledu. A Djuro ima tako peklensko seksi moder pogled, da bi zlezel tudi v hlačke ženske Dona Corleoneja, in tako nežen dotik, ki ga Marlon Brando ne bi bil nikoli sposoben.

V tem in mnogo drugih projektih Primož Bezjak govori s pogledom in telesom. Sploh je od nekdaj raje govoril s telesom. A to ne pomeni, da je bila zanj vloga Djura enostavna. Ni bila enostavna, ker je ... enostavna. Ni je bilo enostavno sprejeti. Tudi zato, ker je od njega zahtevala zelo posebno žrtev: njegove drede. Nočni ptič iz filma z jutranjim naslovom v sebi nosi tipičen nemir umetnika, ki je sam sebi najhujši kritik. Uživa v nepredvidljivosti svobode, izbira alternativne projekte, ki vanj globoko zavrtajo, in se klati po tanki fiktivni liniji med življenjem in smrtjo, dobrim in zlim, človeškim in božanskim, besedo in gibom, fizičnim in duhovnim. Ves smisel je v odpiranju glave, pravi. Zato igra. In zato nekako ne igra. Potuje po vzporednih svetovih. Ton tega intervjuja je morda črn; morda zato, ker sva se dobila zvečer, ko petelini že obmolknejo. Večinoma sva govorila o njegovi največji strasti. Primoža Bezjaka pač ne sprašuješ, ali so mu všeč blondinke ali črnolaske. Njemu za to ni mar, prav tako kot ne za slavo. Sploh pa mu je laže odvreči obleko kot povedati, zakaj jo je odvrgel. Hja, Bronjinemu stavku, da ne potrebuje več tablet za dobro voljo, odkar je z njim, pa smo itak verjele ...

Kje te bomo lahko videle po Zajtrku?

Zdaj smo v zaključni fazi z Betontancem. Po zadnjih treh projektih, ki so bili bolj gledališko gibalni, je ta zasnovan plesno, osnova je salsa. Predstava se imenuje Dance or die, premiera pa bo 20. novembra v Mariboru. Istočasno sem začel tudi delati projekt z Jernejem Lorencijem v gledališču APT Novo mesto. To je predstava na podlagi Mozartovega Requiema, v kateri se ukvarjamo z vsemi vprašanji, ki se ti postavijo ob soočenju z lastno smrtjo, vprašanjem vere, vesti ...

Se bolj najdeš v gibalnem ali dramskem gledališču?

Najprej sem igralec in šele nato gibalec, je pa res, da sem že od malega več povedal z rokami in telesom kot z besedo. Na akademiji sem imel na začetku tudi problem z govorom. Sem Štajerec in se sam sebi še vedno slišim nenaraven, ko izgovorim široki o. V 2. letniku sem šel na avdicijo za Betontanc in sem bil sprejet. To mi je bil takrat totalen ventil, lahko sem delal nekaj brez besed, vse ostalo pa je igra, čustvovanje je isto. Z Betontancem sem premagal ogromno stvari, dobil samozavest. Drugače pa tega dvojega ne ločujem, oboje je uprizoritvena umetnost, eno in isto – variacija na temo.

Po kakšnem ključu izbiraš projekte?

Najprej je to pogojeno s tem, da sem svoboden, nikjer nisem zaposlen, sicer pa mi je pri izbiri najpomembnejši proces. Odlično je, če projekt uspe, ampak meni je pomembnejša pot, avtor projekta, kako dela in potem možnost, kaj lahko z nekim projektom še odprem pri sebi. Za odpiranje svoje glave mi gre. Za vlogo v Petelinjem zajtrku mi ni bilo treba delati avdicije, je pa bilo odločilno vprašanje, ali si bom sam postrigel svoje drede ali ne.

Slišala sem, da ti je potem striženje postalo kar všeč.

Po treh dneh snemanja v Gornji Radgoni sem padel v neko črno luknjo. Začel se je projekt, mene pa je bilo strah, da ne bi pokazal dovolj ali vsaj ne toliko, kot sem sposoben. Ta strah pred neuspehom je največji ‘drive’. Vedno se ti lahko kaj zalomi.

Tipično žensko. Ko se ženskam zalomi, gredo k frizerju.

Ja, saj to je neverjetno. In s tem, da prej nisem nikoli hodil k frizerju, jaz sploh nimam te manire. Bil sem nezadovoljen s tem, kako smo se hitro postrigli na setu in sem šel k prijatelju, da bi me malo ‘popravil’. Ko sem prišel zjutraj na snemanje, je nastala smrtna tišina. Celoten film je rešilo osemdeset plastičnih vložkov, zalepljenih v moje lase.

Česa si se pri tem projektu najbolj bal?

Mogoče nedoločenosti same vloge. Vsakemu igralcu je laže delovati v ekstremnih situacijah, ker so bolj jasne. Lik Djura je daleč od vloge, ki jo igra Davor Janjić, njegov lik je komičen in ima veliko prostora, Djuro po drugi strani bolj malo pokaže, se mora pa toliko več čutiti. V njem je vseskozi nekaj v ozadju.

Koliko tebe je v Djuru?

V čisto vsaki vlogi je vsak igralec v njej tudi sam. Če ne drugega, so to neke male stvari: kako se presedeš, nasloniš na mizo, kako se poljubljaš, recimo.

Tega zadnjega je v filmu kar precej, in to strastnega.

Pa ne le tega. To, kar se dogaja med likoma Bronje in Djura, mora biti kar se da iskreno in verjetno, z režiserjem smo veliko vložili prav v ta odnos. Sam pa sem gradil na tem, da bi se gledalec vprašal, ali je Djuro res zaljubljen ali pa gre samo za seks in strast. Bi pa zdaj spet rad igral negativce. Dobrega je najteže igrati. No, ti pa bodi zdaj dober. Kako to narediš? Lepo gledaš?

Te je že zamikala režija?

Ja in ne. Navsezadnje se hote in nehote vedno prestaviš tudi na režisersko stran, posebno če nekdo v tebi izzove razmislek, nekaj, kar te dregne, odpre nov zorni kot. Je pa to naslednji korak, ki se ga zaenkrat mogoče še malo bojim oziroma ga preveč mistificiram.

Praviš, da je zate vsak projekt neke vrste ‘odpiranje’ glave. Kaj se ti je v njej premaknilo zaradi Zajtrka?

Vedno sem bil tisti, ki je v družbi dosti govoril, jo ‘peljal naprej’ v smislu akcije. Mogoče se to z leti tudi spremeni, a zdaj sem videl, da je velik del mene ta, ki hoče samo od strani opazovati. Biti samo Djuro. Ne vem, ali je to posledica filma ali pa so to samo leta.

Si se naučil tudi kaj novega o ženskah?

Od vsake ženske, s katero se družiš malo več časa, se lahko veliko naučiš. Imel sem svoje ideje, kako posneti ljubezenske prizore, Pii pa so se zdele seksi druge stvari kot meni. Videl sem, da bom moral biti direktnejši, a ne v smislu, sleci hlačke pa gremo, ampak bolj na osebnostni ravni, direktno poseči v njene želje, izreči tisto, kar bi ona rada slišala kot Bronja.

Kako sta s punco ‘preživela’ vse te ljubezenske scene?

S punco sva skupaj že dolgo, tudi ona je igralka, in zato te stvari bolj razume. Lahko se popolnoma odkrito pogovoriš o tem, kaj se ti vmes začne dogajati. V bistvu se vedno igraš z ognjem in včasih lahko res preskočijo iskre. Oba veva, kako to gre, a to ne pomeni, da nisva ljubosumna drug na drugega. Kakorkoli, to je zdrava ljubosumnost.

Zakaj si rad igralec?

Ljudje si običajno predstavljajo, da igraš zato, da ti na koncu publika ploska in da te vsi poznajo. To sploh ni res. Zagotovo pa je to neka egoistična pozicija v smislu, da se lahko ves čas ukvarjaš sam s sabo, to opazovanje samega sebe v vsaki sekundi, minuti, da ozaveščaš sproti, kako primeš kozarec, kako mencaš z nogo, zakaj kdaj mencaš z nogo. Seveda gre proces tudi v obratni smeri. Tako kot se zdaj ukvarjam s smrtjo, pridem do situacij, ko o nečem ne bi rad razmišljal. Zato pa prihaja tudi do depresij. Že na splošno jih je v tem poklicu dosti. V razmišljanjih grem vedno globoko, včasih pregloboko. Bolj te nekaj pretrese, bolj greš vase, se bolj sprašuješ, si več odgovoriš. In si tudi priznaš.

Na katere svoje projekte si še posebej ponosen?

Projekti so kot neke vrste otroci, še v ne vem kako slabem projektu si naredil nekaj dobrega, stopil tja, kamor prej še nisi. Ena prelomna predstava je bila na primer Sharpen your senses. Vse se je ujelo, bila je absolutno nadpovprečna in absolutno spregledana. To je pa najhuje v našem poklicu.

Zakaj pride do tega?

Če se osredotočim na neodvisno gledališko sceno ... Da dobiš denar, moraš narediti predstavo in štiri do pet ponovitev. Že po petih ponovitvah nobenega več ne zanima, kaj je s projektom. To je bil pač stran vržen denar. Z veseljem polagam na srce vsem malim povzpetnim poslovnežem: res je, da tu ni denarja, no, mogoče ga ni, ni nujno, a če ima kdo malo bolj iskreno srce, je tu zelo veliko idej, od teatra do filma. Kapital se neodvisnega teatra in filma bolj redko dotakne.

Kaj te moti v današnjem svetu?

Ne čutim več neke skupne moči niti želje po spreminjanju stvari na bolje. Preveč se ukvarjamo samo še s tem, koliko bomo imeli denarja. Slovenija je tako majhna in v tako majhnem balončku bi stvari morale delovati. Bralkam pa tole: želim si, da bi nehale kupovati poceni oblekice, ki so bile izdelane na Kitajskem. Za tem so grde zgodbe.

Kakšne ženske te privlačijo?

Nikoli v življenju nisem imel stereotipa, ne vizualnega ne kakršnegakoli, niti v zgodnji mladosti ne. Pritegnejo me nepravilnosti, kar pomeni drugačnost, predvsem pa iskrivost, ‘hitrost’ glave in pogled na svet. In potem bistveno: da najdeš nekaj skupnega. Ampak z mano ni lahko. Znam biti vsepovsod: znam stati ob strani, po drugi strani pa lahko popolnoma izginem.

In kakšen je sicer tvoj odnos do ‘petelinjega zajtrka’?

(Smeh)

Ne zajtrkuješ?

Ja, ja, ampak sem zjutraj zombi. Jutra so zame agonija.

Djuru se zgodi ljubezen na prvi pogled.

Ljubezen na prvo nogo. Nikoli nisem bil velik fen gležnjev.

Ženske pa privlači šmir.

Moški mora biti malo umazan. (Smeh)

Kaj uporabnega si se zares naučil v filmski avtomehanični delavnici?

Naučil sem se zamenjati gumo na mašini, in to je vse. Nisem tehnični tip. V bistvu sem zelo neuporaben. Vidim, da je pipa v kopalnici že polna kamna in napol zlomljena, meni pa je to tako nepomembno. Edino kuham rad, a to je spet tisto ustvarjalno veselje, kako lahko vse skupaj namešam. Rad kuham, ker rad jem.

Kako ustvarjalno si torej zaslužil svoj prvi denar?

Skupaj s štirimi sošolci z akademije smo delali promocijo filma Full monty, na premierah smo plesali striptiz. V dvorani so bile samo ženske, kar pomeni, da je bilo nepozabno. Potem smo se prodali še naprej, na neko dekliščino. V bistvu smo imeli polno ponudb. Če bi nas to zanimalo, bi lahko naredili bleščečo kariero. (Smeh) Imeli smo originalne poštarske uniforme, a nismo šli čisto do konca.

Vedno si se rad slačil, priznaj.

Ja, to je moj trip. (Smeh)

Dejstva

• Na AGRFT je končal študij dramske igre. V filmu je opozoril nase z vlogo Bika v filmu Barabe! režiserja Mirana Zupaniča, za katero je prejel Stopovo nagrado za najobetavnejšega igralca. Nastopil je tudi v filmih Slepa pega, Zvenenje v glavi, Nikogaršnja zemlja, Oda Prešernu in (zato, a ne samo zato intervju) v Petelinjem zajtrku, filmu režiserja in scenarista Marka Naberšnika, posnetem po literarni predlogi Ferija Lainščka.

• V gledališču je nastopil v mnogih predstavah, med njimi v Hodniku Matjaža Zupančiča, v predstavah Ep o Gilgamešu in Razmadežni Jerneja Lorencija, Šolskem zvezku Ivane Djilas, Sharpens your senses in Zgodbi o O. Sebastijana Horvata ...

• Z Betontancem je prepotoval kar nekaj fizičnega in veliko mentalnih svetov (Show your face!, Everybody for Berlusconi, Wrestling Dostoievsky), s Pograjcem pa je sodeloval tudi v predstavah Maison des rendez-vous, Ponočni rabljev let in Skrivni seznam sončnih dni.

• Pri plesnih predstavah je sodeloval s pomembnimi koreografskimi imeni (Matjaž Farič, Branko Potočan, Tanja Zgonc), za dosežke na tem področju je bil leta 2003 tudi nagrajen z Zlato ptico. Prav ples najbolj povezuje s tujino in tujimi odri. Zaenkrat.

Tina Torelli

Novo na Metroplay: Gaja Filač o partnerju: "Morala sem doživeti ogromno ljubezenskih bolečin, da sem našla partnerja, ki mi popolnoma ustreza"