Peter Poles: Sem tak mali fetišist

To je tisti duhoviti (in malo objestni) voditelj z velikim talentom za ples. Sin deloholika in deloholičarke iz Velenja, ki ga nista nikoli omejevala v njegovih željah in sanjarijah, se ne omejuje v domišljiji – besede in rekviziti, ki jih uporablja za svoje oddaje, ne kažejo nobenih bolezenskih znakov neizvirnosti.

Z domišljijo drugih se ne obremenjuje. Prav tako ne z velikostjo kadrov – kot evrovizijski gostitelj je enkrat iz kadra izginil in vsaj enkrat v treh urah se je Evropa nasmejala. Ja, tistega leta je bilo tekmovanje za pesem Evrovizije kar zabavno.

To je tudi sodelavkin fant. Zato ga na intervjuju ne sprašuješ, kakšen ljubimec je. Nekdanji tekač na 400 metrov z ovirami je pač tak, kakršen je: vzdržljiv, tehnično podkovan in z dobrim občutkom za ritem.

Ga pa povprašaš o pomenu zvestobe in načrtih za prihodnost. Ženske moramo držati skupaj, biti enotne v

pomembnih stvareh. O tem, da Petra obožujemo, ni res nobenih dilem. In da se ne bom preveč ponavljala, ne bom pri vsakem njegovem stavku v oklepaje zapisala (smeh).

Ob nedeljah spremljamo tvoje plesne podvige pri Mariu. Si sumil, da si tako dober plesalec, ali te je novica udarila kot strela z jasnega?

Že pred kakšnim letom so v nekem grafološkem centru analizirali moj rokopis. Sporočili so mi, da sem precej vzkipljiv človek, da pa imam tudi izrazit talent za ritem in ples. Talent za ples je že prišel na dan, vzkipljivost pa ne. Še ne.

Ampak tekač na 400 m z ovirami mora tako ali tako imeti dober ritem, ne?

Rit in ritem.

Pa ‘gasa!’, kot rad rečeš.

A ne al kaj??? Rad sem tekel čez ovire, ker so bili zelo pestri treningi. Za to disciplino potrebuješ hitrost in vzdržljivost, pa tehniko prehoda. Prav zaradi svojega dobrega občutka za ritem sem vedno točno vedel, kako priti na oviro. Na 400 m brez ovir lahko tudi ‘zabluziš’, pri ovirah pa ne.

Ti nisi ‘zabluzil’, ledveno vretence je.

Z atletiko sem začel, ker sem bil zaljubljen v atletičarko. Imel sem veliko srečo, da so me starši podpirali v vsem in me istočasno niso v nič silili. Velikokrat me kdo vpraša, kako je mogoče, da sva si z bratom tako različna, in mislim, da prav zato. Ker so nama pustili svobodo, da se v življenju odločiva po svoje.

Česa te je naučila atletika?

Atletika te zelo konkretno nauči, da v življenju dobiš toliko, kolikor vložiš. Privzgoji ti delovne navade, naučiš se koncentracije. Dolgo časa sem bil prepričan, da bom v atletiki ostal kot trener še potem, ko bom končal tekmovalno kariero. A ko me je poškodba prisilila, da sem končal treniranje svoje discipline, me je zaneslo drugam.

Prekvalifikacija ni bila mogoča?

Nekaj časa sem se še trudil s tekom na 800 m, a sem kmalu ugotovil, da se nima smisla siliti z nečim, kar je samo druga najboljša možnost. Prej je bilo super: šprintali smo, za sabo vlekli gume za moč in delali z utežmi, bili smo klapa prijateljev, zaradi katere se mi ni zdelo, da sem na treningu, za 800 m pa so bili prehudi treningi. Dokler je videti kot zabava, eeprav ni, je ok. Na nekem žuru pa mi je prijatelj, ki je ravno začel delati na televiziji, namignil, kako je to fajn, in sem šel na avdicijo za Videospotnice.

Nekaterih stvari se je težko odvaditi: prej si vodil na atletski stezi ...

Šel sem na tisto avdicijo, po kateri so me poklicali šele čez mesec in pol, a me potem takoj postavili pred kamero. V ponedeljek smo malo povadili, v torek pa že snemali. “Ah, saj ti to znaš,” so mi rekli. Spomnim se, da me je na začetku v studiu nekaj motilo, pa nisem vedel, kaj. Take absolutne tišine, kot je v studiu, ni nikjer drugje. Slišiš samo svoj glas in dokler se ne navadiš, je frka. Ampak zdaj ko gledam nazaj ... Videospotnice so bile tista prava oddaja, najboljši možni začetek. Uredniki so nam sčasoma pustili bolj proste roke. Je bilo smeha! En in isti videospot je bilo treba napovedati tudi 50-krat. Na koncu se naučiš oprijeti še zadnjega laska travne bilke in si izmisliš najbolj neverjetno zgodbo o tem, zakaj ima nekdo v nekem spotu na primer ... rdeče špičake!

O tvoji iznajdljivosti ni dvoma.

Mogoče smo bili res eni prvih, ki smo se televizije lotili manj poštirkano, ampak tak trend je zdaj prisoten v družbi nasploh. Moraš biti iznajdljiv. Vsega smo polni, šokirajo nas na vsakem koraku. Tudi če pogledaš Maria: kakšen je bil in kakšen je zdaj.

Vem, vem, zdaj oddaja Spet doma vsebuje zelo zanimiv del, v katerem Peter Poles pleše, in še nekatere slovenske zvezde plešejo.

Ja, tisti del ima zelo veliko gleda­nost. Z veseljem bi na primer imel takšno oddajo, v kateri bi se samo plesalo. Vsaka oddaja bi bila posvečena določenemu plesu, iz občinstva bi se povabilo ljudi, skupaj bi se učili plesati, pokazali, kaj vse se da narediti v enem tednu ...

Rebeka Dremelj je nekje izjavila, da si ji všeč zato, ker si italijanski tip voditelja.

Ali je to kompliment? Šala. Ja, bi si želel biti italijanski tip voditelja v italijanskem tipu oddaje, s svetlim ozadjem, publiko, ki sodeluje, in milijonom bejb, ki so tam samo zato, da so lepe. Če se najde človek, ki bi vse to financiral, sem se pripravljen žrtvovati in izbirati vse te punce.

Punce mislimo, da si seksi. Kako se zagovarjaš?

Zjutraj si moram tudi jaz umiti zobe. Tako se zagovarjam ... Branim pa tako, da si dam kapo na glavo, pa očala, in divjam skozi mesto. Dobro je pa tudi to, da odda­je nimam v bolj popularnem terminu.

Ampak na nekem forumu sem zasledila, da se je neka deklica postavila proti celi množici tvojih oboževalk – trdi, da si kmetavz.

Hvala bogu. Take za ‘prevzgojit’ imam najraje.

Znan pa nisi samo po svojem delu, ampak tudi po stanovitnosti v ljubezni.

Težave, ki jih vidiš v partnerju, izvirajo iz tebe. Zato je nesmiselno, da menjaš, ker te bodo na vseh motile iste stvari. Jaz imam zelo razgibano življenje. Vsak moj dan je drugačen, zato mi je všeč, da Niko dobim vsak večer na istem mestu. Skupaj sva kupila stanovanje. Ljudje mislijo, da te takšne stvari preveč zavezujejo. Za te strese obstajajo pogodbe, res zavezuje te ljubezen.

Torej mi lahko poveš kaj o zvestobi.

Zvestoba je super, dokler te ne omejuje. Najbolj zvest si takrat, ko si zvest samemu sebi.

In svobodi.

Zadnje čase o tem zelo veliko razmišljam. Svoboden si, ko delaš tisto, kar te izpolnjuje. Žal mi je, da toliko ljudi hodi ‘na šiht’. Ne vem, v čem je smisel, da nimaš čisto nobene možnosti odločanja.

Ko sva pri delu – kako najraje zapraviš svoj denar?

Nimam velikih fetišev. Poglej, zdajle sem zapravil jurja in kupil nekaj kompletov sličic za nogometni album. Taki mali fetiški so mi ‘da best’! To me spominja na otroštvo, ko sem zbiral sličice Životinjsko carstvo, pa Hana Barbera. Veš, kaj je pri tem najlepše? Da pozabiš na vse drugo, ko se koncentriraš, da boš sličico zalepil točno na rob. To je sproščujoče. In ko jo narobe nalepšiš, ojoj, je že na-le-plje-na! Nimaš kaj! Sličice so kot življenje. Če se potrudiš in si vzameš čas, imaš rezultat. Če nekaj na hitro spackaš, imaš sranje.

Hvala, odgovoril si mi na moje naslednje vprašanje.

Mogoče bi dodal še to, da ni pametno, da na stvari poskušaš preveč vplivati. Vse se zgodi z razlogom. Če preveč ‘suvaš’, se vse zablokira. Tudi promet! Če te ne skrbi, ali boš našel parkirišče ali ne, ga stoodstotno najdeš. Recimo: ko so drugi odločili, da bo oddaja Nikoli ob desetih namesto vsak teden enkrat na štirinajst dni, mi najprej ni bilo prav. Lahko bi se spravil prepričevati ljudi, da bo to cela katastrofa, pa bi mi mogoče celo ustregli. Zdaj sem vesel, da sem prihranil energijo.

Če se še čisto na kratko vrneva k malim fetišem ... Še vedno svet deliš na lepe in manj lepe gležnje?

Vzemiva slone, na primer: so lepe živali, samo ne v tem, gleženjskem smislu. Sicer je na ženski najbolj seksi na pravilen način projicirana samozavest. In nekaj prosojne tkanine. ‘Maštanje’ o tem, kaj je pod tkanino, te razvija notranje, pa tudi na ven se širiš.

Ampak glede tega, kaj je spodaj ... Načeloma si realist, ne?

Ja. Na stara leta bom siv in plešast. Pa vrnil se bom k velenjski plehmuski.

Tina Torelli

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc