Peter Dinklage: Raje bodo šle na zmenek s fantom, ki je visok 180 centimetrov!

Čeprav se je rodil z ahondroplazijo, hudo boleznijo, ki prizadene rast kosti in povzroča pritlikavost, zaradi česar v višino meri le 135 centimetrov, danes ljudje tega skoraj ne opazijo, ampak ga - kot je tudi prav - cenijo, spoštujejo in občudujejo zaradi njegovega talenta in dela.

Njegov bliskoviti svetovni uspeh se je začel leta 2011, ko je prejel vlogo pametnega in premetenega Tyriona Lannisterja v priljubljeni avanturistični fantazijski seriji Igra prestolov, katere četrto sezono trenutno predvaja HBO.

Peter Hayden Dinklage se je rodil 11. junija 1969 v mestu Morristown v ameriški zvezni državi New Jersey. Njegova mama Diane Dinklage je bila učiteljica glasbe v osnovni šoli, oče John Carl pa je delal kot zavarovalni agent. Zanimivo je, da je na njuni poroki igral takrat 17-letni Bruce Springsteen, ki pa nevesti ni bil najbolj všeč, ker se ji je zdel 'preglasen'. Štiričlanska družina - Peter ima še starejšega brata Jonathana - je živela zelo skromno, kar med drugim dokazuje tudi to, da v hiši niso imeli niti televizije. Bolje rečeno, Peter in Jonathan sta mislila, da je nimajo, dokler staršev nista zasačila v laži. Peter je bil še najstnik, ko je nekega večera slišal zvoke, ki so prihajali iz spalnice njegovih staršev. Ko je odprl vrata, je zagledal mamo in očeta, ki sta gledala črno-belo televizijo, ki sta jo na skrivaj kupila in jo skrila v omaro.

"Takrat sta na skrivaj gledala megapopularno britansko humoristično serijo Three's Company. Nisem mogel verjeti, da sta nama lagala," se spominja igralec, ki je bil - ravno tako kot njegov brat, danes profesionalni violinist - od nekdaj nadarjen zabavljač. Brata sta si stalno izmišljala neke zgodbe, izdelovala lutke in prirejala predstave. In to čeprav se Peter ni vedno ravno z lahkoto soočal s svojo boleznijo.

"Imel sem srečo, ker sta me starša ves čas vzgajala tako, da sem samega sebe lažje sprejel takšnega, kakršen sem. Nikoli nista delala razlike med mano in bratom. To mi je bilo v veliko pomoč," pravi Peter, ki je že kot petletni deček prestal zelo zahtevno in tudi bolečo operacijo ravnanja nog. Potreboval je kar nekaj časa, da se je naučil živeti s svojo boleznijo. Preživljal je obdobja, v katerih je bil jezen, bila pa so tudi obdobja, ko se je smilil samemu sebi. Še posebno ga je jezilo to, da so ga vrstniki v strogi katoliški šoli klicali Dinky (slengovski izraz za majhen) Dinklage.

"Ko sem bil mlajši, me je moja višina mučila. Kot pubertetnik sem bil zaradi tega ogorčen in sem se ograjeval od drugih. Z nikomer se nisem želel družiti, ker sem imel občutek, da me pomilujejo," se spominja in dodaja, da ga je rešilo to, da je začel vse skupaj obračati na šalo.

"Le kakšno bi bilo življenje brez smeha? Dober smisel za humor je pomemben, tudi če se šališ na svoj račun. Dojel sem, da če nekoga moti moja višina, to ni moj problem, ampak njegov. Ni mi všeč, če so ljudje v moji prisotnosti zelo previdni in izbirajo besede, ker sem oseba nizke rasti. Obstajajo ljudje, ki so v veliko hujšem stanju kot jaz. Visok sem 135 centimetrov in to je del tega, kar sem, kar pa seveda ne pomeni, da je to edino, kar me določa," pojasnjuje vedno pozitivni zvezdnik, ki ga prijatelji danes kličejo Dink (okrajšava zgoraj omenjenega pridevnika Dinky), kar ga niti najmanj ne moti.

Peter se je v mladosti preizkušal tudi kot glasbenik in bil član pank-funk-rap benda Whizzy, a mu to obdobje ni ostalo v najlepšem spominu. Na nastopu v kultnem newyorškem klubu CBGB je med skakanjem po odru namreč padel in se tako hudo poškodoval, da ima še danes veliko brazgotino na obrazu. Ko je glasbeno kariero obesil na klin, je kot dijak končno zbral dovolj poguma, je pred vso srednjo šolo izvedel svojo avtorsko lutkovno predstavo. Navdušil je vse navzoče, in prav to je bil trenutek, v katerem se je zavedel, da želi postati igralec. Začel je obiskovati zasebno umetniško šolo Bennington College in se povsem posvetil igralstvu.

Leta 1991 je končal šolanje na kolidžu in se z Ianom Bellom, kolegom iz šolskih klopi, s katerim sta si delila vizijo, da bi ustanovila svoje gledališče, preselil v New York. Omenjeno vizijo je kmalu opustil, začel obiskovati avdicije in se bojeval predvsem za to, da bi uspel kot igralec. In dejansko je dobil nekaj manjših gledaliških vlog v Off Broadway produkcijah, ki so jih sčasoma nadomestile večje. Resnici na ljubo pa mu v mestu, ki nikoli ne spi, ni bilo lahko. Z Ianom sta tako rekoč životarila v zanikrnem stanovanju v bližini železniške proge, ki se je treslo vsakič, ko je mimo pripeljal vlak. Ogrevanja nista imela, peč pa je bila povsem neuporabna, saj so v njej živele podgane. Ko sta se nad tem pritožila najemodajalcu, je ta sredi dnevne sobe izvlekel nož in grozil, da ju bo ubil.

"To pravzaprav sploh ni bila dnevna soba, ampak prazna soba. Bilo je grozno. Vsak dan sva zaključila tako, da sva se napila in brala poezijo," razlaga. Ian ni več zdržal in se je preselil v Seattle, Peter pa je vztrajal v New Yorku, kjer je še naprej igral v predstavah, dobivati pa je začel tudi vloge v nizkoproračunskih filmih. Prvo filmsko vlogo je dobil leta 1995 v komični drami Živeti v pozabi. Vloga igralca, frustriranega zaradi klišejskih, omejenih in karikaturnih vlog, ki jih ponujajo igralcem nizke rasti, je bila za Petra odskočna deska v svet filmske industrije. Prvo glavno filmsko vlogo je dobil leta 2003 v komični drami The Station Agent, istega leta pa je v fantazijski družinski komediji Škrat upodobil nadarjenega otroškega pisatelja Milesa Fincha.

Ravno v tem obdobju, natančneje leta 2004, je spoznal svojo sedanjo soprogo, gledališko režiserko Erico Schmidt. Predstavil mu jo je njegov kolega in prijatelj iz študentskih let, režiser Jonathan Marc Sherman. Nekega dne, ko sta Erica in Jonathan skupaj ustvarjala neki scenarij, sta se zapletla v pogovor o zasebnem življenju in Erica je potožila, da nima sreče v ljubezni. Jonathan je v trenutku pograbil svoj adresar in začel iskati primernega moškega zanjo.

"Rekel sem ji: 'No, pa poglejva, ali je tu kdo, ki bi ti ustrezal. Povabila ga bova, da z nama igra Trivial Pursuit.' Ko sva prišla do Petrove številke, sem začel oklevati, in Erica me je vprašala, zakaj to počnem. Okleval sem zato, ker se Peter vsakič, ko mu je kdo všeč, ogradi. Z žensko se spoprijatelji, na koncu pa prizna, da je vendarle nekaj čutil do nje. To nikoli ne izpade dobro," pojasnjuje Jonathan, ki je Erici povedal, da okleva zato, ker je Pete, kot kliče Petra, njegov najboljši prijatelj, in jo opozoril, da se nikoli več ne bo pogovarjal z njo, če bo kaj zafrknila in ga prizadela. Peter se jima je tistega večera dejansko pridružil, zmagal v družabni igri Trivial Pursuit in osvojil Erico, s katero sta vse od takrat neločljiva. Poročne zaobljube sta si izmenjala leta 2005 na skromni zasebni slovesnosti. Ker sta se oba hotela na vsak način izogniti paparacem in zanimanju javnosti, sta spakirala kovčke in jo popihala v Las Vegas, kjer sta že po nekaj minutah postala zakonca.

Stabilnost v zasebnem življenju je Petru odprla tudi vrata uspeha na poslovnem področju.

Igral je v kar nekaj filmih, med drugim tudi v fantazijski romantični komediji Penelope in akcijski domišljijski pustolovščini Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan, a vse te filmske vloge so bile le uvertura v njegov največji igralski dosežek - upodobitev Tyriona Lannisterja v seriji Igra prestolov.

Zahvaljujoč duhovitemu in inteligentnemu liku iz zbirke epskih fantazijskih romanov Georgea R. R. Martina z naslovom Pesem ledu in ognja, je po hitrem postopku postal eden najpriljubljenejših igralcev te izredno popularne serije. Prav vloga Tyriona mu je prinesla dve veliki igralski priznanji, nagradi emmy in zlati globus. Ker serijo snemajo na več lokacijah, je Peter postal pravi popotnik, ki se je poslovno med drugim mudil v Maroku, na Severnem Irskem in Islandiji, kjer so snemali v hangarju, v katerem so izdelali Titanik, obiskal pa je tudi našo soseščino, Hrvaško. Za eno od prizorišč snemanja so ustvarjalci serije namreč izbrali tudi prekrasno obzidje v slikovitem Dubrovniku, na katerega Petra, ki pravi, da se počuti kot turist, ki mu plačujejo za to, da je turist, veže kar nekaj anekdot. Eno od njih je razkril v pogovornem šovu Jona Stewarta. Ker se najbolj zagrizeni oboževalci te HBO-jeve serije želijo na vsak način dokopati do kakšne podrobnosti s snemanja, je treba zelo dobro varovati prizorišče snemanja, da ne bi slučajno kaj pricurljajo v javnost, kar je zvezdnik kot gost omenjenega šova v smehu komentiral takole:

"Na snemanju so zelo popularni mobilni telefoni s kamerami. Na Hrvaškem imamo nekega ogromnega tipa, ki samo vzame mobitel in ga vrže stran. Vpije v hrvaščini in to zveni zelo zastrašujoče. Želim si, da bi imel tudi jaz dovolj poguma, da bi storil kaj takšnega."

S serijo pa je povezana še ena zanimiva anekdota: ko je Peter prvič prebral scenarij, se ni mogel odločiti, ali bi sprejel vlogo, a po tehtnem premisleku in posvetovanju z babico je vendarle pretehtalo to, da je bil lik Tyriona 'dobro osmišljen in oblikovan'.

Odločitev se mu je bogato obrestovala, saj mu je Tyrion prinesel ogromno slavo in veliko oboževalcev, s katerimi pa ima tako prijetne kot na žalost tudi neprijetne izkušnje. Pravi, da nikoli ne bo pozabil scene, ko je v Los Angelesu oboževalec umrl pred njegovimi očmi, kar je zanj daleč najhujša izkušnja v življenju:

"Hodil sem po aveniji Melrose v Los Angelesu, ko se je ob meni ustavil moški na motorju. Pogledal me je in ni mu uspelo niti pomahati, ko se je nenadoma pojavil avto. Bum! Bil je na mestu mrtev. Strašno!"

Poleg te tragedije se živo spominja še enega neprijetnega dogodka: "Enkrat sem bil na stripovskem festivalu v San Diegu in nisem mogel iz hotela. Oboževalci Igre prestolov so najboljši ljudje na svetu, a ko se okoli tebe zbere na tisoče prijaznih ljudi, se začneš počutiti klavstrofobično. Moja višina pa mi ne dopušča, da bi za neprepoznavnost poskrbel s sončnimi očali in kapo ..."

Peter pa pogosto omenja tudi oboževalko, ki mu bo v spominu ostala kot 'iskrena, čista in zelo žalostna'.

"Pogosto me ogovarjajo najrazličnejši ljudje. Nekateri so tudi rahlo nadležni. Spominjam se, ko je k meni pristopila oboževalka in rekla: 'Hotela sem vam samo povedati, da je včeraj umrl moj fant. Njegov najljubši film je bil The Station Agent. To, da sem vas srečala, se zdi kot znamenje z neba. Ne morem verjeti. Me lahko objamete, ker umiram od žalosti?' In jaz sem jo seveda objel," se žalostne izkušnje z oboževalko spominja Peter, ki je med drugim postal tudi simbol seksa, saj ga je revija People leta 2006 uvrstila med najbolj seksi živeče moške na svetu.

"Ženske bodo morda res rekle, da sem seksi, a vseeno bodo raje odšle na zmenek z nekom, ki je visok 180 centimetrov. Lepo je, da ljudje razmišljajo izven okvirjev, a jaz v to ne verjamem," pravi igralec, o katerem se je šušljalo, da se - ravno tako kot njegov lik v priljubljeni seriji - rad zabava z dekleti, kar ostro zanika in zatrjuje, da njegovo srce že od nekdaj pripada le Erici, ki mu je leta 2011 povila hčerko Zelig. Peter, ki zatrjuje, da je srečen in izpolnjen človek, in njegova soproga si tako močno želita ohraniti zasebnost, da nikoli nista razkrila, kdaj natančno je njuna edinka rojena. Zato pa Peter ne skriva, da si želi prav vsak prost trenutek preživeti s soprogo in hčerkico. Pravi, da ga je očetovstvo spremenilo na več načinov in da je zdaj veliko boljši človek. Družinica, ki se je iz New Yorka preselila v manjše mesto v zvezni državi New York, živi umirjeno in zadržano. Vzorna starša sta se za selitev odločila le zato, da bi imela Zelig čim bolj srečno in brezskrbno otroštvo. Tam naj bi bil srečnejši tudi družinski pes Kevin, ki se mu bodo menda kmalu pridružili še drugi hišni ljubljenčki. Peter, ki je že od 16. leta zaprisežen vegetarijanec, je namreč velik ljubitelj živali.

Veliko pomembnejše od njegove ljubezni do štirinožcev pa je za številne ljubitelje Igre prestolov nedvomno to, da je Peter postal eden od zaščitnih znakov te serije, ki je tako zelo priljubljena, da je vsako novo nadaljevanje med njenimi oboževalci zaželeno kot kozarec vode v puščavi. In po vsem sodeč bo Tyriona igral še kar nekaj časa, ne glede na to, da je serija znana tudi po smrtih pomembnih likov.

Napisal Tim Jeras, fotografije Profimedia