Nostalgična romantična drama Umetnik gledalce ponese v čas, ko je v sedmi umetnosti zvok začel izpodrivati neme filme. Veliki zvezdnik nemih filmov George se ne želi sprijazniti z novico, da bodo snemali le še filme z zvokom, zato sam financira in posname nov nemi film.
Toda zaradi neizprosne konkurence in sočasnega finančnega zloma na borzah George izgubi vse premoženje, ženo in prijatelje.
Hollywood, 1927. George Valentin (igra ga Jean Dujardin) je eden od nespornih idolov nemega filma; prepoznaven po ozkih brčicah in značilni beli večerni opravi igra v eksotičnih pripovedih o intrigah in neustrašnih podvigih. Za studio Kinograph, ki ga vodi cigare prežvekujoči mogotec Al Zimmer (John Goodman), niza uspešnico za uspešnico.
Z uspehom si je zgradil elegantno vilo in si ujel enako elegantno ženo Doris (Penelope Ann Miller). Njegov predani šofer Clifton (James Cromwell) ga sleherni dan vozi v studio, kjer ga z vidno razobešenih plakatov pozdravi njegov lastni nasmeh. Na premieri svojega zadnjega
filma omedlevajočim oboževalcem z užitkom podpisuje svoje fotografije in se nastavlja fotografom;
njegova oseba je neločljiva od njegove osebnosti, njegova zvezda ima zagotovljeno prihodnost.
Za mlado plesalko Peppy Miller (Bérénice Bejo) bo prihodnost takšna, kakršno si bo ustvarila sama. Živahna je in vedno dobre volje; krasita jo žareči nasmeh in najstniška poskočnost.
Peppy pot pred Georgea zanese med premiero njegovega filma, nato pa kot statistka pristane v filmu, ki ga George ravnokar snema za Kinograph. Med snemanjem kratkega plesnega prizora se glavni igralec in novinka potopita v naravni ritem in celotna mašinerija snemanja filmov kar zbledi. Toda dan se mora enkrat končati; idol obiskovalcev kina in nadobudna novinka morata vsak na svoje mesto na hollywoodski lestvici.
A tudi Hollywood bo kmalu podlegel čarom nove starlete: zvočnega filma. George se otepa nove tehnologije; zvočni film kot vulgarno modno muho obsoja na smetišče zgodovine.
Vendar namerava Kinograph do leta 1929 ustaviti proizvodnjo nemih filmov in George se znajde pred razpotjem: naj sprejme zvočni film, kot ga je mlada zvezdnica Peppy Miller, ali pa tvega zdrs v pozabo?
Film Michela Hazanaviciusa, ki je v Cannesu leta 2011 dobil nagrado za najboljšega igralca in bil
okinčan z baftami, je prisrčen in zabaven poklon klasičnemu obdobju ameriške kinematografije.
Režiser o nalogi igralcev, ki so vendar vajeni govorjenja:
“Za igralce je bil ta film še posebno naporen,” priznava Hazanavicius.
“Za večino igralcev je glas njihovo najboljše orodje. In zdaj so se morali znajti brez njega. Besedilo je poglaviten način izražanja čustev, pri tem filmu pa je bilo vse treba izraziti vizualno – nobenega zatekanja k besedam, vzdihom, barvi glasu ali drugim variacijam, ki jih imajo igralci na voljo. Po moje so imeli težko delo; še težje kot običajno.”
