Nina Pušlar, jih ne poka kar tako

Njeni nastopi na odru pokažejo vse: vso njeno odločnost in moč. Prav moč pa je tista, ki Nino poleg modrosti in talenta najbolje opiše. Nina Pušlar se pri svojih 25 letih lahko pohvali s štirimi albumi, brezštevilnimi nastopi in drugimi drobnimi zadovoljstvi, kot sta naslovna vloga v muziklu Cvetje v jeseni in naslovka za Cosmopolitan.

Sediva v lokalu in brskava po meniju. Nekaj bo treba jesti. "Bolj na slabem glasu sem te dni," reče, in to misli čisto dobesedno. V teku so vaje za slovenski avtorski muzikal Cvetje v jeseni. Vedela je, da bo naporno, ne pa, da tako zelo! "V polnem zagonu smo, 17. septembra bo premiera v Križankah. Skupaj z Majo Martino Merljak igrava Meto, vsi igralci imamo zaradi števila in pogostosti predstav alternacije. Vaje so vsak dan, meni pa jih je še vedno premalo! Mislila sem, da bomo prej začeli. Z leti sem vse večja perfekcio­nistka," doda.

Muzikal Cvetje v jeseni je prvi projekt, v katerem tudi igraš. Kaj novega si se ob tem naučila o sebi?

Igra je dober način spoznavanja sebe. Tudi na odru si interpret, daš ven čustva, a to je skozi glasbo veliko lažje, lažje se vživiš in bolj resnično je. Da bi bila samo igralka, nisem nikoli razmišljala, ugotovila pa sem, da so igralske vaje fajn: odpreš se kot človek, vidiš, kdo si, kaj zmoreš in česa mogoče tudi ne.

Praviš, da si ne bi želela biti samo igralka, a kaj bi bila, če ne bi bila pevka? Imaš v svojem življenju tudi plan B?

Za sabo imam devet let glasbene kariere, in če bi me takrat, pred desetimi leti, kdo vprašal, ali bom kdaj profesionalna pevka ...

Da boš ti ta Nina Pušlar, ki jo vsi obožujemo.

Pravzaprav v to ne bi nikoli verjela! Glasba in petje sta mi bila vedno predvsem veliki obliki sprostitve. Moja najstniška leta so bila naporna, zato sem to potrebovala. Mama je bila dolgo časa zelo bolna, in to je v letih, ko odraščaš in bi rad raziskoval svet, še teže sprejeti. V to si ujet in skoraj nimaš izbire. Prevzela sem veliko odgovornost, ker je bila mama doma in smo vsi skrbeli zanjo. To je bilo večje od mene in pogosto sem se spraševala, zakaj ravno jaz, zakaj se to dogaja meni.

Odgovora na to pa ni.

Ni ga, ne, kar pa ne pomeni, da ni v vsem smisla. Ko nisem bila najboljše volje, sem namreč iskala oporo v glasbi. Stene v sobi sem imela cele polepljene s teksti in cele dneve sem pela. Glasbo sem dala tako naglas, da nisem več ničesar slišala, to je bil nekakšen odmik od bolečine. Na pamet sem znala vse tekste svojih idolov in v bistvu odraščala z njihovo glasbo.

Tako je nekega dne prišla avdicija za Maria in Bitko talentov. Si se sama prijavila?

Kje pa, sama se ne bi nikoli. Nikoli! Oboževala sem petje, nisem pa pomislila, da bi lahko zares pela, nisem imela dovolj samozavesti. Na avdicijo so me prijavile prijateljice in zgodila se je verižna reakcija. Prva tri, štiri leta glasbene kariere so bila potem moja najbolj burna leta. Vse se je zgodilo naenkrat, jaz pa tako mlada, sama in čisto brez izkušenj. Petje je eno, šovbiznis pa drugo. Kup stvari je, ki jih ne veš in ne moreš vedeti. Ne veš, na koga bi se obrnil, jaz pa sem bila še izjemno nezaupljiva. Če k temu prištejem, da sem bila še največja upornica ...

Upornica v kakšnem smislu?

V takšnem, da si nisem pustila nič reči in nič svetovati. Mogoče so me nekateri želeli videti kot mlado pop princesko, jaz pa sem hotela džinske, kitare in rok. A to še ne pomeni, da sem točno vedela, kam hočem priti. Vedela sem, kam nočem – to je že nekaj, ne pa dovolj. Kar naenkrat sem imela polno nastopov, doma pa vedno slabšo situacijo. Ko zdaj pri petindvajsetih pogledam nazaj, sploh nimam občutka, da se je to dogajalo meni.

Mogoče se bo slišalo grdo, a danes sem hvaležna za vse težke izkušnje. Če jih ne bi bilo, tudi mene ne bi bilo več na sceni. Veliko mladih, ki bi radi po moji poti, me sprašuje za nasvete, a jaz jim težko dam nasvet, ko vidim, da za njimi stojijo starši in da praktično živijo v vatki. Raje rečem staršem, naj svojim otrokom pustijo, naj gredo sami čez ovire in preizkušnje, saj sicer ni učenja, ni napredka.

Misliš, da si s tujimi izkušnjami in nasveti človek ne more pomagati?

Mislim, da res ne, ker brez lastne izkušnje stvari ne razumeš čisto zares. Misliš, da razumeš, ampak jih ne. Kar izkusiš na lastni koži, je veliko več vredno, zato se je nesmiselno izogibati težkim situacijam in bežati od problemov. Pridejo, ker morajo, pa če ti je prav ali ne. Ko zdaj pogledam svoje težko obdobje, vidim, da je bila njegova vrednost v tem, da me je gnalo v glasbo, v kateri sem iskala svež veter.

Težke izkušnje so mi dale energijo, da naredim nekaj dobrega zase in za svoje življenje. Dale so mi vztrajnost, in če ne bi šla čez vse to, mogoče ne bi imela te svoje borbe ves čas v sebi. Šovbiznis s sabo prinese še toliko neprijetnih stvari, da hitro obupaš, če nisi iz pravega testa. Niso samo koncerti, a teh imam k sreči ogromno. Počnem, kar mi je fajn, in to s super ekipo. No, tu pa imam srečo, da vedno dobro čutim, s kom hočem delati in s kom ne.

To je dobra intuicija.

Ja, čutim določene stvari. In ko čutim, da je nekaj dobro zame, se znam tudi prepustiti. Vedno povem svoje želje, sem se jih pa z leti naučila tudi spustiti in zaupati drugim.

Recimo svoji modni oblikovalki Nini Šušnjara.

No, ona bi lahko najbolje povedala, kako je bilo včasih naporno delati z mano. Z Nino sva se spoznali na Mariu, jaz sem tekmovala, ona plesala. Spomnim se trenutka, ko sem si morala na hitro nekaj prišiti in Nina mi je priskočila na pomoč. Tako se je začelo najino prijateljstvo in sodelovanje. Prvi leti sta bili zanjo zelo naporni, ker takrat še nisem znala sklepati kompromisov.

Imela sem na primer nastop, za katerega mi je naredila stajling, in ker mi nekaj od tistega ni bilo všeč, sem to zanalašč pustila doma. Danes sva seveda odličen tandem, skupaj se razvijava. Oblačila so pomembna za dobro počutje in Nina to razume. Če se na odru dobro počutim, dobim namreč čisto drugo energijo. In to se ne zgodi v neudobnih petkah ali preozkih štorastih oblačilih. Tista druga Nina pride ven, če sem sproščena. Sploh vidim, da šele zdaj na odru prihaja iz mene tista prava energija, tista iz sobe, polepljene s teksti.

Kaj te poleg nastopanja še osrečuje?

Rada skrbim za druge. Uživam, če nekomu, ki morda ne živi v normalnih življenjskih pogojih ali ima določene težave, polepšam dan. Če ne bi pela, bi verjetno na kak drug način skrbela za ljudi. Mislim, da imam čut za to, da ugotovim, kaj kdo potrebuje. Najbrž je to dediščina moje mame, ki je bila takšna tudi takrat, ko fizično ni bila več pri močeh. Pa ni le čut za ljudi, ki sem ga podedovala od nje, rada se tudi uredim. Trenutka, ko se mi ne bi ljubilo naličiti ali narediti frizure, ni, je pa res, da vsakodnevno ličenje precej poenostavim.

Imaš kakšen hiter lepotni ritual?

Imam, a moj najljubši ritual je pravzaprav zajtrk. Tako rada zajtrkujem, da grem zvečer spat z mislijo na zajtrk, zjutraj pa najprej pomolim glavo v hladilnik. Pojem kosmiče z mlekom ali jogurtom in grem šele nato v kopalnico, v kateri ne zapravim več kot 15 minut. Zaprem okna, vzamem stvari, ki sem si jih pripravila že dan prej, in grem od doma.

Zelo si organizirana.

Včasih sem bila čisto nasprotje. Sem živ primer, da se lahko človek popolnoma spremeni, če se le hoče. Mogoče je moja želja po kaotičnosti izvirala iz tega, da sem vedno nekaj morala: morala pospraviti, morala skuhati, morala po opravkih ... Pravzaprav sem morala veliko delati v času, ko sem se hotela samo zabavati. Ko sem takrat šla od doma živet k fantu, mi je bilo pri vsem skupaj najboljše to, da mi ni nihče rekel, da nekaj moram. Nekaj časa sem živela v popolnem kaosu med gorami cunj in posode. Ko je mami umrla, pa se je zgodilo nekaj zanimivega: vsak dan sem ji postajala bolj podobna, dokler nisem postala prav takšna, kot je bila ona. V mojem življenju je bilo kar naenkrat vse po regeljcih.

Kako je potem na primer videti tvoja garderobna omara?

Vse je urejeno po barvah, obleke in čevlji, barve pa si sledijo tako: bela, siva, črna, bež, pisano. Pri garderobni omari mi je seveda pomagala tudi Nina. Težko si je predstavljati, kako je urejena omara ena fajn stvar, ki ti močno olajša življenje. Obenem s potrebo po redu se je v meni razvil tudi močan gospodinjski čut.

Včasih se kdo čudi, kako mi ob tem mojem tempu to uspeva, a ves trik je v sprotni organiziranosti. Je pa res, da bo mojemu naslednjemu fantu z mano veliko težje. To ne pomeni, da si ob sebi želim nekoga, ki bi bil tako natančen kot jaz, upam pa, da bova imela za stvari približno podoben občutek. Fantje kakorkoli ne smejo biti picajzlasti, to pa ni privlačno. Lepo jih je videti tudi takrat, ko so malce raztreseni.

Koliko časa si že samska?

Tri leta. Očitno sem zdaj v obdobju, ko je tako prav zame. Pa ne gre za to, da ne bi imela časa za ljubezen, čas za to se naredi sam od sebe, zato je najpomembnejše, če se prepustiš.

Kakšnega človeka pa bi si želela ob sebi?

Nekoga, ki bo vedel, kaj hoče, in to tudi uresničeval. Samo tako lahko skupaj rasteš. Ne verjamem, da bi lahko funkcionirala z nekom, ki ne bi imel natrpanega urnika. Ta izpolnjenost moškemu daje samozavest in privlačnost. Težko se je upreti moškemu, ki ima svojo pot, vizijo in svoje strasti, v katerih je dober.

Ampak verjetno nisi tri leta povsem sama, ker si moškim všeč. Moji kolegi so me vsi po vrsti prosili na kolenih, ali gredo lahko z mano na intervju.

[smeh] Saj to čutim, a prav vsak se mi pa ne približa, ker očitno ne dajem občutka, da bi bila ekstra dostopna. Prijateljice mi rečejo, zakaj ne grem malo na pijačke. Zakaj pa? Seveda greš na pijačko z nekom, ki te vsaj malo zanima, ki ti nekaj pusti. Kar tako pa ne, nimam časa za klepetanje tjavdan. Ta čas raje porabim kreativno.

Kako si napolniš baterije?

Dva nečaka imam, dvojčka. Z bratom in njegovo ženo se odlično razumemo in tako skoraj ves prosti čas preživim z njimi. Zaradi dvojčkov sicer vem, da še nisem pripravljena na materinstvo, to je hud tempo, vidim pa, da me najbolj napolni druženje z otroki. Dobri odnosi z ljudmi so bistveni za vzdrževanje visoke ravni energije, saj te nič ne izčrpa tako kot nesoglasja, nerazumevanje, jeza na koga ... Vesela sem, da me v tem smislu prav nič ne bremeni.

Kako se ti pa zdi, da se boš gledala na naslovki Cosma?

To, da ste me izbrali, bom vzela kot velik kompliment!

Tako sva počasi med uničevanjem solate in klepetanjem prišli še do famoznega Cosmo testa. "Ne vem, zaradi česa bi ponorela od sreče ... Oh, če bi me poklical John Mayer in mi predlagal duet, ne bi bilo slabo. Ampak da bi kar ponorela od sreče? To se mi zdi tako nerealno, da tega ne morem napisati. Ne vem, ravno sem bila v Mehiki in imam za nekaj časa dovolj potovanj. Hm, osrečilo bi me, če bi izvedela, da se katera tuja diskografska hiša zanima zame, to pa! Na meni mi je najbolj všeč, da se borim, da sem borka. Ampak a ni to malo samovšečno? Ah ne, saj ne bom napisala, da so mi všeč moje noge ... Fantje ... Ne maram samovšečnih tipov, res ne. Narisala bom pa točno to, o čemer ta trenutek razmišljam. Veš, jaz jih ne pokam kar tako. Povem, kar je res. No ja, v tem primeru narišem."

Tako je Nina narisala ležalnik ... In sva sanjali o zalivčkih na morju, dokler naju ni zalila poletna nevihta. Da ne bi bil intervju bolj rok, in ne toliko pop, je še nekajkrat močno zagrmelo.

Pripravila: Tina Torelli

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere