Nina Osenar: Mačka, ki vedno pove, kar misli

Če bi vedeli prej, naj ji bo, bi si jo še vedno želeli na naslovnici.

Nikoli se ne trudi ugajati, a na poti zapelje vse, kar leze in gre. Vedno pove, kar misli. Vsem stvarem hoče priti do dna. Pomembna ji je osebna rast. Ne je živali in se ne oblači vanje. Glede tega si bo težko premislila, glede vsega drugega pa – danes misli tako, za jutri pa si jemlje pravico, da bo mislila drugače. Mogoče v tem intervjuju nič ni več tako, kot je bilo, in si je medtem premislila glede … roza barve in podobno.

Sreča potrebuje pomoč

Na vprašanje, ali bi začeli o čevljih ali knjigah, odgovori: “O obojem? Visoke pete mi dajo višino, Nassim Nicholas Taleb pa širino.”

Manjkata še dve dimenziji, od katerih je zadnja relativna, tretjo pa ji zapolnjuje joga.

“Brat Boštjan mi je podaril Nassimovo knjigo Fooled by randomness, ki me je spet spustila na realna tla. Blizu mi je jogijska filozofija in v nekem trenutku sem čisto odplavala, lani sem en mesec celo preživela v templju, potem pa mi je nekega dne brat, ki je moj najboljši prijatelj, rekel: “Ninika, zdaj je pa čas, da se preseliš nazaj med realiste, pesimiste in probabilistične skepticiste.”

“Ko se lotim ene stvari, se je lotim do konca, in tako sem knjigo zares prebrala. Nassim razlaga, da je na koncu v življenju vse pogojeno s srečo, ni pa sreča bistvo uspeha. Super je, da imaš v življenju veliko talentov, veliko sposobnosti, ker potem tvoj uspeh ne bo odvisen samo od sreče. Na svetu je veliko karizmatičnih in talentiranih ljudi, ki nikoli zares ne uspejo. Dolgo časa sem verjela v lepa, spontana naključja in da se vse zgodi z namenom. In če se ne, ti pač ni usojeno. To je zelo newagersko razmišljanje, preveč na izi. Več ko delaš, več ko vlagaš vase, manj je tvoj uspeh odvisen od sreče. In moj najljubši pisatelj pravi še to, da je edina stvar, na katero sreča nima vpliva, tvoje obnašanje. Vsako stvar počni z dosto­janstvom, nikoli ne tarnaj in ne krivi drugih za svojo usodo. Vso srečo z obnašanjem torej!”

Moški v ‘džinsih’ in nejogijski hobi

In tako ostanejo še visoke pete. V lokal, kjer klepetava, je prišla, no, bolj pritekla, v črnih allstarkah.

“Zelo redko imam petke, ker sem športni tip. Ampak ko grem na kakšen dogodek ali vodim oddajo, jih obvezno obujem, da me malo povišajo. Katera druga stvar te lahko še tako na hitro polepša? Nobena.”

Intervju zdaj prekinjam zaradi oglasov – Nina se hvaležno razgovori o Petru Thallerju in Barbari Germ. Prvi ve, kaj ji je krojeno na kožo, druga, kaj se sklada z njeno sračjo naravo. In ker je rada vedno urejena – in ko reče vedno, misli zares vedno –, še pove, da je tek v Dehinih oblačilih stokrat lepši, ona pa tudi.

“Tudi ko sem v športni različici, imam na sebi veliko nakita. Rada imam lesketajoče se stvari in tu si ne morem pomagati.”

In še mimogrede: za kako oblečenim moškim se bo ozrla?

“Za takšnim, ki bo imel na riti ravno prav ozke džinse. Tudi jaz obožujem kavbojke. Ne vem, če bi jih lahko sploh preštela …”

Ne reci, da gre za trimestno številko, skočim. “Neeee, tudi zato, ker imam takšno filozofijo: če eno leto nečesa ne oblečem, to podarim naprej. No, iz tega razloga je trenutno v moji omari samo 30 parov kavbojk. Vsake toliko dam od sebe cele kupe oblek. Ti šopingi in to, res ni jogijsko imeti na kupe oblek. Priznam, to moje potrošništvo ni kul. Če bi zdajle nehala kupovati, bi imela do konca življenja vsega dovolj.”

Prva zapoved: ne škoduj

In kar ne gre v kavbojke, gre v zdravo prehrano. Nina je etična vegetarijanka in zagovornica ekološko pridelanih živil, to prepričanje pa stane.

“Žalostno mi je, da je kila zdrave zelenjave dražja od kile mesa. Vemo, kako je pridelano meso, kako je z vzrejo, kako s klavnicami, kakšno mučenje je prevoz živali. Zato sem vegetarijanka. Ker vem. Kako smo lahko ljudje sodniki, ki nekomu vzamemo življenje? Poskušam živeti tako, da čim manj škodujem okrog sebe. Zato pa pravim, da tale moj šoping ni v redu …”

Firbec jo po navadi pripelje do resnice, ampak raje ve in se potem zavestno odloči, ali bo nekaj ignorirala ali ne. “In ker sem, kar sem, potem težko kaj ignoriram. Samo če veš, se lahko odločiš po svoji vesti. Če te briga za ves svet, potem postaneš stroj, navadna ovca. A ni nič narobe s tem, da ima vsakdo svoj način življenja. Vsakdo ima svoje stanje zavesti. Jaz pa sem zdaj v neki fazi, ko moram vedeti vse.”

Moja mama

Nina najraje govori o svoji družini.

“Mama je ena tako posebna ženska. Saj je vsakdo poseben, ampak ona je do konca altruistična, potrpežljiva in mila. Tako milino in lepoto ima, da mi je res vzor. Vsako stvar zna narediti z neko lahkotnostjo in ne bi našla besed, ki bi jo še bolj poveličale. Sočutnost imam po njej, temperament po očetu, po njem sem impulzivna. Zato se učim potrpežljivosti. To je moja lekcija. Joga je v tem smislu dobra šola, ker rezultati ne pridejo čez noč. Joga je stanje zavesti. Vadba asan, pranajam, to je nekaj, kar spada zraven, asane so v jogij­ski filozofiji toliko kot švic majčka pri teku. A če hočeš imeti prožen um, moraš imeti najprej prožno telo. Zelo je smešno, ker ljudi velikokrat ocenjujejo, koliko je kdo duhoven. Potem vidijo nekoga, ki je oblečen v oranžno haljo ter ima dolge lase in si misijo, da je to to. Samo kozmos, samo bog lahko ve kaj o naši duhovnosti. Kaj pa je duhovnost? To, kako živiš, s kakšnim notranjem mirom in sočutjem. Da ne delaš razlik, da ne deliš na dobro in slabo ter ne obsojaš. Lahko se slečem za Playboy in pokažem joške, ampak to ne pomeni, da zaradi tega nisem dober človek. Lahko delam, kar hočem, dokler s tem nikomur ne škodujem. Tam je meja.”

Na videz nezdružljivo

Zgodbe o tem, kako je misica in plejmejtka postala učiteljica joge in dobrotnica leta, najbrž ne bi kupil samo Cosmopolitan, ampak tudi Hollywood.

“To so samo na videz nezdružljive stvari. Vse gre skupaj, ker je vsaka stvar dala povod za nekaj drugega, z vsakim projektom sem zrasla in spoznala nove ljudi. Tudi snemanje za Playboy je bila neke vrste šola.”

Če ne drugega, pravi, se je naučila, da se da z dobro ritjo tudi dobro zaslužiti. In to sploh ni slaba lekcija, še doda v smehu. “Lahko napišeš vse, kar rečem,” reče, ko se na mojem nosu napiše cenzura z vprašajem.

“Velikokrat me vprašajo, ali mi je žal, da sem se slekla za Playboy. Ampak ne, za čisto nič mi ni žal. Ni mi! Če se mi je takrat to zdelo prav, je tudi zdaj prav. Smešno mi je, da se ljudje zelo obesijo na neke izjave, na tvoje razmišljanje v preteklosti. Jaz ti zdajle lahko rečem, da nikoli v življenju ne bom imela lepotne operacije. Ampak če se mi bodo čez deset let po porodu povesile prsi do popka, bom ukrepala. Potem se bodo pa ljudje naslajali: aha, takrat je pa drugače govorila! Ampak, dragi ljudje, mi si vsak dan stokrat premislimo glede čisto banalnih stvari. Jaz zahtevam pravico do tega, da sem si lahko kontradiktorna. Nisem izdajalka, če si premislim. Kot v politiki: nekdo zamenja stranko in je izdajalec. Zakaj? Pač zdaj razmišlja drugače. To, kar mislim danes, govorim danes in za tem stojim z dvojno hrbtenico, ki jo imam, ampak lahko bom pa že jutri mislila drugače, ker sem samo človek, ki se vsak dan nauči nekaj novega.”

Ljubezen − in ne samo

Pove, da je zdaj po dolgem času prišel v njeno življenje človek, ob katerem ji je fajn. Za zdaj sta prijatelja. Presenečenje: ko so v igri čustva, se njena očitna impulzivnost nekam potuhne.

“Ko so v igri moja čustva, pos­tanem previdna. Meni sta zelo pomembni dve stvari: ljubezen in spoštovanje, raje pa imam varianto B, spoštovanje. S spoštovanjem, ki ga dosežem, ohranjam svoje dostojanstvo. To je za večino ljudi. Da pa nekoga ljubim, mora to biti izbranec. Ljubezen čuvam samo za izbrance in si tudi želim biti ljubljena samo od njih. Od vseh drugih ne pričakujem drugega kot spoštovanje.”

Pomislim, da je to dobro, ker diši po svobodi. Nina je popolnoma zvesta sama sebi, ker ne hlasta po ljubezni in odobravanju.

“Nikoli se ne trudim ugajati. Nikoli se ne bom bolj zapela ali ugriznila v jezik, da bom bolj všečna večini. Iz sebe in od sebe dam tisto, kar mi je všeč.”

In ker je že omenila ljubezen, jo  vprašam, kaj je zanjo bistvo partnerstva. “To bi moralo biti nekaj najlepšega. Ko zvečer odstraniš ‘mejkap’, moraš doma najti prijatelja, lepo besedo, topel objem. Ljubezen mora biti brezpogojna, ne pa samoumevna. Od partnerstva si v resnici želim nekaj zelo preprostega: da bi jaz in on skupaj lepo funkcionirala in da bi se ob njem počutila varno.”

V tem trenutku

Trenutno se Nina intenzivno ukvarja z glasbo.

“Kmalu bom izdala nov singel. No ja, kmalu, čas je relativen. Kakorkoli, zaprla sem se v studio, ustvarjam, pišem besedila, vokalne linije … Eksperimentiram. Poslušam ogromno različne glasbe, potegnil me je džez. Zdaj slišim veliko več mu­zike. Uživam v svoji kreativnosti in to je edino, za kar bi se borila do konca. Meni ne bi nikoli nihče smel vzeti moje kreativnosti. Tudi ko delam oddajo, soustva­rjam scenarij, to je vendar najlepši del vsega. Samo tako sem lahko suverena, ko se prižgejo kamere. Če ne bi imela vpliva na ustvarjalni proces, tega ne bi počela. Ne bi se ustrašila niti informativnega programa. Zdi se mi celo, da bi bila v tem zelo dobra …”

Okej, sporočilo je bilo poslano v svet.

Fundacija za pomoč otrokom

Že tri leta je ambasadorka Fundacije za pomoč otrokom (www.zamalejunake.si). “Veliko delam na prepoznavnosti, in ja, zbiram denar, kaj pa. Predsednica Fundacije je Olga Bahun, ki je postala tudi moja izjemno dobra prijateljica. To je nesebično bitje, ki 24 ur na dan pomaga otrokom. Naučila me je ogromno stvari. Zdaj vem toliko stvari o farmaciji, cepivih, o pravnih zadevah …”

Spet preveč veš, pravim. “Res je, spet preveč vem. Zato sem odreagirala. Toliko otrok je, ki potrebujejo pomoč. To so bolni, socialno ogroženi otroci. Njihovi starši zelo trpijo. In ko vidiš vse to, vsi tvoji vsakdanji problemi zbledijo. Imam bad hair day – pa kaj potem! Včasih me kdo vpraša, kako sem lahko aktivna članica, če nisem mama. In ker nisem mama, naj ne bi razumela stiske teh staršev in otrok. Dobro vprašanje, ampak jaz pravim, da zato, da bi razumela stiske, moram biti samo človek. Mislim tudi, da za to, da se počutiš žensko, ni treba biti mama. Če materinstva ne začutiš v sebi, je po mojem celo bolje, da nimaš otrok. Ti navsezadnje ne morejo biti edino žensko poslanstvo. Ampak nisem rekla, da nočem postati mama!”

Nina. Kot najstnica je imela drede, cel kup pirsingov in tatu čez pol hrbta. Ko ga je oče videl, ji je rekel, da ji bo zunaj postavil šotor, potem pa je o njem začel razmišljati še sam. Staršem je hvaležna, da so ji vedno pustili biti to, kar je. Takrat pač ni hotela biti takšna kot vsi drugi, in to je bilo treba pokazati še navzven.

Zdaj bi en sam dred na njeni glavi pomenil resen bad hair day, za svoje uporništvo pa je naša nove kanale. V jogijskem templju je ugotovila, da ima nekaj ‘napak’ v svoji notranjosti, ki jih ne bo popravil ‘mejkap’. Stavek misic, da je najbolj  pomembna notranja lepo­ta, je zanjo postal do konca resničen. A kako težko je vsak dan postajati boljši človek …

“Še se bom šla to hard core jogijsko življenje. V trenutku, ko bom začutila, da sem spet dobila prevelika krilca, da sem preveč zapadla v ta materialni svet, v katerem živim in delujem, bom vzela svoj joga mat in šla.”

Besedilo: Tina Torelli, fotografije: Mimi Antolović, profimedia.si,  vodja projekta in stiliranje: Maja Možic, ličenje: Nika Veger, frizura: Anita za frizerski studio Privé. Fotografije smo posneli v hotelu Cubo v Ljubljani (www.hotelcubo.com). Zahvaljujemo se jim za prijaznost in gostoljubje.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc