Najlepša nogometna pravljica doslej

23. 11. 2009

Z besedami je težko opisati dogajanje po zgodovinski tekmi med Slovenijo in Rusijo na stadionu Ljudski vrt v Mariboru ter v naši prestolnici ...

... zato računamo, da bodo več kot besede o izjemno vznesenem dogajanju povzele kar fotografije.

Nogometna evforija

Če je Maribor od navdušenja pokal po šivih, je tudi Ljubljana ponoči živela kot že dolgo ne.

Blokirana glavna cesta v središču prestolnice, prepolni lokali, množično vzklikanje besed Kdor ne skače, ni Sloven'c in šviganje številnih slovenskih zastav v ponos našim junakom …

Sanjski razplet in evforija, ki se bo nadaljevala prihodnje leto … nikjer drugje kot na svetovnem prvenstvu v južni Afriki.

Najbolj svetle trenutke nogometne evforije, ki je zajela Slovenijo, si lahko ogledaš tudi v naši fotogaleriji (Ljubljana in Maribor 18. in 19. novembra - Ljudski vrt in Prešernov trg (foto: Goran Antley, Primož Predalič)), v nadaljevanju pa izpostavljamo še strelca znamenitega gola proti ruski reprezentanci in selektorja zmagovite slovenske nogometne reprezentance.

Strelec znamenitega gola

Zlati fant iz Kopra

Gol Primorca, 25-letnega Zlatka Dediča, je v Ljudskem vrtu v Mariboru zimzeleno deželo na sončni strani Alp že drugič uvrstil na nogometno svetovno prvenstvo, ki se bo prihodnje leto odvijalo v Afriki.

Koprčan je sanjski zadetek za Slovenijo posvetil svoji mali nekajmesečni hčerki Sari, ki se je rodila v poletnih mesecih. Nova prva premierno razkriva čudovito lokacijo domovanja zlatega nogometnega dečka, ki se nahaja na najboljši koprski lokaciji, v stanovanjskem naselju z imenom Semedelski razgledi z edinstvenim pogledom na gospodarsko mesto v objemu palm. Kot zanimivost dodajmo, da je luksuzno naselje kljub bližini ceste varovano z vseh strani s posebnimi kamerami, tako da je dostop do notranjosti stavb in parkirišča nemogoč. Iz skritih virov smo izvedeli, da je Dedič s svojo družino kupil večsobno stanovanje v zgornjem delu luksuznega kompleksa s pogledom na morje, za katerega naj bi po navedbi virov odštel več kot 400 tisoč evrov.

Selektor diamantne generacije

Zabava je bila zaprtega tipa

V beli majici s kratkimi rokavi, ki jo je na prsih krasil uradni logo svetovnega prvenstva v JAR, nabit s čustvi, a še vedno dovolj preudaren za resen pogovor, je Matjaž Kek, selektor zmagovite slovenske nogometne reprezentance, malo pred polnočjo, v sredo, 18. novembra, stopil pred novinarje.

Zdel se je zadovoljen človek, srečen človek, ob koncu uspešno zaključenega poslanstva, ki je seveda z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo, ki ga bo prihodnje leto sploh prvič v zgodovini gostila Afrika, dobilo nadaljevanje, o katerem smo lahko pred dvema letoma sramežljivo, če sploh, sanjali. V Mariboru je seveda postalo resničnost.

Zmaga skupine poštenih fantov

"Ta zmaga je zmaga moštva, te izredne skupine poštenih in borbenih fantov. Ni posameznika, ki bi ga želel posebej omeniti, ker to ne bi bilo prav. Ne v tej ekipi velikih prijateljev," je dejal Kek, ki je celo od novinarjev v podnožju mariborskega Ljudskega vrta dobil aplavz na odprti sceni, kar je seveda redkost.

"Dolgo smo sestavljali celoto in jo nazadnje dobili, ko je šlo najbolj za res, smo odigrali najbolje, za konec smo na kolena spravili še rusko reprezentanco, enega od velikanov svetovnega nogometa."

Je bila mar majica, s katero je stopil pred novinarje, pripravljena vnaprej, je nekdo v slovenski reprezentanci tako zelo verjel v zmago proti Rusiji, da si jih je drznil dati vnaprej natisniti? Je mar Kek vedel, česar drugi niso, da namreč Rusi nimajo ne volje ne srca upreti se slovenskim junakom?

"Nikakor ne," je dejal Kek. "To je majica, ki je bila pripravljena za San Marino, ko je bilo pač realno pričakovati, da ga bomo v zadnji tekmi rednega dela kvalifikacij premagali. Če bi Slovaki na Poljskem izgubili ali remizirali, bi si jih v San Marinu nadeli ob začetku slavja. Toda slavje se je zgodilo v Mariboru, bilo je nepopisno dobro, bilo je enkratno. Na jugu Ljudskega vrta tokrat ni bilo le največjih navijačev Maribora, srca Vijol, bilo je srce združenih slovenskih navijačev. Nosili so nas, nosili so to skupino fantov, na katere sem ponosen, na katere je vsa Slovenija v teh težkih časih lahko ponosna."

Teden dni pred dnevnom D

Pred velikim spopadom, o katerega ugodnem razpletu je bila ruska reprezentanca tako prepričana, da je pri opremljevalcu že naročila kolekcijo za v Južnoafriško republiko in v tej čudoviti deželi celo že rezervirala hotel za prihodnje poletje, je bil Kek miren, celo zelo presenetljivo miren, ko je v ptujskem hotelu Primus pred odhodom na prvo tekmo v Moskvi dejal:

"Res sem po tekmi s San Marinom, po kateri je bilo kljub naši zmagi zaradi uspeha Slovakov na Poljskem jasno, da moramo v dodatne kvalifikacije, dejal, da si najmanj želim Rusov. Pozneje sem sam pri sebi razmišljal o tem odgovoru in ugotovil sem, da sem nekaj izjavil, ker se je to od mene pričakovalo in ker sem si osebno bolj želel na sredozemsko sonce Portugalske kot pa v mrzlo novembrsko Moskvo. Lahko bi seveda začeli razglabljati, kako bi bilo, če bi izvlekli Francoze, kako bi se lahko po robu postavili Portugalcem in Grkom, a Rusi so bili naše dejstvo in tudi hitro smo ga sprejeli. V resnici ni nobena od reprezentanc, ki so se uvrstile v dodatne kvalifikacije, imela vpliva na razplet, tiste kroglice v bobnih so se v Zürichu razvrstile, kot so se pač razvrstile, in s tem se je bilo dobro takoj soočiti. Če nič drugega, sta me življenje in nogomet naučila, da se na nekatere stvari, ki se zgodijo, preprosto ne da vplivati, ker so take, kot so. In žreb, ki nam je dodelil Rusijo in seveda tudi Slovenijo Rusiji, je ena izmed takšnih stvari."

A čeprav sta slovensko reprezentanco v Moskvi čakala mraz in igrišče z umetno travo, na kateri igralci niso bili ravno vajeni nastopati, Keka ni grabila panika, mirno je čakal na spopad, katerega razplet je imel v obeh državah velike posledice.

"Vodstvo reprezentance je logistične naloge opravilo brezhibno. Storili smo vse, prav vse, kar je seveda bilo v naši moči, da v Rusijo odpotujemo pripravljeni. Z umetno travo se nismo posebej obremenjevali, saj tudi večina ruskih reprezentantov v svojih klubih na njej ne igra in je torej niso nič bolj vajeni kot naši igralci. In tudi vremenske razmere po mojem mnenju ne bodo bistveno drugačne od teh, ki jih imamo novembra v Sloveniji. Če pa že bo minus 15 stopinj, bo pač minus 15 stopinj. Se bomo že prilagodili in odigrali svoje. In nikar ne mislite, da nas ruski nogometaši in njihov nizozemski trener Guus Hiddink podcenjujejo. Nasprotno, zelo dobro so pripravljeni na nas, mediji seveda ocenjujejo po svoje."

Nov dan

Ko se je sreda že počasi prevesila v četrtek in je Maribor še kar prepeval, ko je tudi predsednik vlade Borut Pahor vsakemu junaku posebej osebno čestital v garderobi, je Kek pohitel z zadnjim odgovorom, saj je želel prostor pred mikrofoni prepustiti Hiddinku, trenerju Rusov. Toda veliki trener, čeprav bi se tudi o tem dalo razglabljati, se je izkazal za malega človeka. Namesto pred zbrane novinarje jo je mimo njih mahnil naravnost v avtobus in na pogovor poklical samo predstavnike ruskih medijev. A to je bil njegov problem, njegova bolečina. Matjaž Kek in njegovi fantje so proslavili z Mariborčani, nato nadaljevali v zelo zaključenem krogu in v Ljubljani obnoreli še prebivalce glavnega mesta. V četrtek so odšli vsak v svojo smer, v klube po Evropi. A družila jih je skupna misel, misel o svetovnem prvenstvu.

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"