Kdor je poznal Tomaža Humarja, našega najboljšega in najbolj pogumnega alpinista, ve, kakšno izgubo je doživela Slovenija. Ni bil le oče dveh sinov, gorski reševalec in alpinist, ampak je bil mnogo več.
Bil je človek s srcem, kar je med drugim dokazal po tem, ko so ga rešili z osemtisočaka Nanga Parbat, on pa je v zahvalo pakistanski vojski, ki je organizirala takratno reševanje, odprl fundacijo, s katero je želel zbrati sredstva, da bi v dolini pod južno steno gore, na kateri je bil ujet šest dni, odprli bolnišnico za tamkajšnje prebivalce.
Ni nemogočih poti
Tomaž je bil po poklicu carinik, a mej ni poznal. Niti pri sebi ne. Vedno je želel podirati nemogoče, priti tja, kamor človeška noga še ni stopila.
Sam sebi je pravil Gozdni Joža, malo za šalo, malo za res.
Bil je večni optimist, kar je dokazal tudi v avtorski knjigi Ni nemogočih poti, ki je bila med drugim prevedena celo v angleščino. In gore, ki jih je tako ljubil, so si drznile vzeti njegovo življenje. Njegova življenjska pot se je končala mnogo prezgodaj. Kaj se je dogajalo med 8. in 10. novembrom v nepalski Himalaji, natančneje na Langtang Lirungu, verjetno ne bo nikoli znano.
Več tudi tukaj.