Na svoji strani: sedma epizoda podcasta z gostom Matevžom Klanjškom

Celoten pogovor je na voljo na Apple Podcasts in vseh drugih večjih podcast platformah, kot je Spotify.

Ambicija po večjem življenju

Matevž je pri 27-ih letih stopil izven cone svojega udobja, ko je zapustil svoje delo na oglaševalski agenciji, pri kateri je bil priznan kot eden najboljših kreativnih direktorjev – riskiral je in začel na novo skupaj z Majo in Miho Mikek, s katerima je soustanovil Celtro. Sam ne bi rekel, da je pri tem riskiral čisto vse, saj tudi Celtra večinoma operira v oglaševalski industriji, a gotovo je bila to zanj velika sprememba.

“Pri 27-ih si morda ravno dovolj aroganten in domišljav, da si predstavljaš, da si v Sloveniji že vse dosegel in bi šel na večji oder – včasih je ta domišljavost koristna.”  Za to je hvaležen tudi Maji in Mihi, ki sta ga prepričala, naj se v to poda. Prav tako ga je pri vsem tem gnala bolj ambicija po večjem življenju kot pa ta po večjem uspehu – v karieri je pomemben namreč predvsem razmislek o tem, kakšne izzive si želis, s kakšnim materialom si želiš delati, kako bogat je ta material in kaj s tem narediš.

Kakšni smo ljudje z vidika oglaševanja?

Oglaševanje mora zelo dobro poznati psihologijo in motivacijo ljudi. Ko začneš delati v tej industriji se moraš žal najprej spoznati z njeno gršo platjo. Dobro moraš prepoznati šibkosti ljudi, saj ogromen del oglaševalske industrije cilja izkoriščati te šibkosti. A sčasoma si na neki točki, ko želis iskati lepše stvari v ljudeh in predvsem delati na oglaševanju, ki ne skuša zlorabljati, temveč gradi na inspiraciji ljudi, ter ponujati vsebino, ki naslavlja ta aspekt. Na ljudi želi gledati s te perspektive, da smo izjemno kreativna vrsta z nenehno željo po ustvarjanju. Oglaševanje je lepo, ko je oglas inspirativen in pozitiven.

Vpliv instant komunikacije na naše življenje

Danes imamo tako imenovano instant komunikacijo, pri kateri je zelo lahko izbrisati poslano sporočilo ali objavo, kar opisujemo kot efemernost sodobne komunikacije. Pri tehnologiji je težko reči, kaj je razlog in kaj posledica – so se prej spremenile naše navade in je tehnologija temu sledila, ali obratno?

Kar se tiče našega odnosa do besede, zaupamo danes besedi morda bolj kot kadarkoli. Opaziti je pojav obsesije s prezentacijo, pri kateri ljudi vedno bolj presojamo po besedah in ne po dejanjih. Zelo nas zanima substanca in zaupamo predvsem prezentaciji, s čimer beseda, ki je izrečena, nosi večjo težo kot dejanje, ki je storjeno.

Drugi pojav pa je, da ljudje pozabimo besede težje kot kadakoli. Ko je nekaj izrečeno in je prezentacija konzumirana, tega ne spremenimo zlahka, kar pomeni, da je konsistentnost prezentacije ekstremna. Ta pojav je Matevž opazil tako v privatni kot v poslovni sferi in zdi se mu žalosten, saj moramo imeti ljudje možnost spreminjati svoje mnenje in misli - kot je pravil slikar Francis Picabia: “Naša glava je okrogla zato, da misli v njej lahko spreminjajo smer.” Samo izbrisljivost besede razume bolj kot simptom nekih globjih družbenih fenomenov, kot je obsesija s prezentacijo in nedopuščanje ljudem, da spremenijo svoje misli. Družba v tem kaže neko nezrelost.

Človek - stroj za konzumacijo vsebine

Z Ajdo sta se navezala na knjigo Sužnji zaslona avtorja Adama Alterja. Razlog, da sam ne uporablja socialnih medijev, ni načelen, pač pa preprosto ta, da je v tej situaciji socially awkward, neroden. Zanj so socialni mediji neka realnost, kjer poteka gotovo veliko zanimivih dialogov, a se v njih ne znajde kljub temu da jih dobro razume.

Že dlje časa je opaziti tako pri mlajših kot tudi pri odraslih pojav FOMO (angl. fear of missing out). To je strah in tesnoba pred tem, da zamujamo zabavo drugih, kar pa se je s pojavom socialnih omrežij še stopnjevalo. FOMO ni nekaj novega in tudi Matevž razume ta pojav kot nekaj čisto naravnega in pozitivnega za človeka. “FOMO ni nujno slaba stvar. Je nekaj, kar nas žene, tisto, kar nam daje željo po življenju.” Moraš pa znati pravilno navigirati - če tega strahu ne znaš filtrirati in usmerjati tako, da postane FOMO premočen, te lahko pripravi do tega, da te paralizira.

Dandanes je na primer zelo lahko najti sebi ustrezne restavracije v popolno neznanem mestu, razne aplikacije nam na podlagi stvari, ki jih iščemo na internetu ponujajo recommendations – nadaljna priporočila za nakup. V nekaterih primerih nam lahko zdrava mera poznavanja uporabnika življenje zelo olajša – a Matevž opozarja, da se je pri tem potrebno vprašati, “Kako dobra so ta priporočila in na podlagi česa so narejena?” Algoritmi teh priporočil namreč temeljijo na neki omejeni količini ljudi in problem je, da ne dobivas nujno priporočil, ki so zares relevantne zate, čeprav misliš, da so. Ta priporočila te usmerjajo v določen tip kulture, ki je lahko zelo enostranska.

Pri zadevah, ki so morda vsebinsko pomembnejše (kot na primer pri muzejih), imamo priložnost ugotoviti, kaj nas zares zanima. Skozi ta proces iskanja raziskujemo tudi same sebe, namesto tega, da si pustimo povedati, kaj nam je všeč. Sploh v zabavni industriji je s preveliko avtomatizacijo povzročene veliko škode. S pristranskostjo in z utrjevanjem neke agende, ki zmanjšuje bogastvo kultur, postanemo stroji za konzumacijo vsebine.

Glavni motivator je kreativnost

V industriji kot je Matevž, je glavni motivator kreativnost. Želja ustvariti kaj zanimivega, kar dejansko ima nek vpliv in kar morda presega zgolj poslovne rezultate. Ironična zadeva v tehnološki industriji je, da vsi govorijo o tem, kako bodo spreminjali svet in podjetja kot je Facebook to uspešno počnejo, vprašanje pa je, kakšna je ta sprememba in kako jo ovrednotiti. Ta element je pomemben tudi pri nas na Celtri – vedno je bila prisotna zgodba, da hočemo z oglaševanjem nekaj naresti. Po njegovem mnenju je glavni motivator pri njih ta, da se vsi v ekipi ukvarjajo z grajenjem na nekem produktu.

Tudi Ajdo pri Celtri najbolj motivira to, da spodbujajo proaktivnost – da, če imaš idejo, te podjetje pri tem podpira. Takšnih podjetij je vedno več in gotovo se bo to še bolj razvilo s prihajajočimi generacijami, ki imajo nekoliko boljši vpogled v to, kaj je možno in kako zelo je trg pravzaprav odprt.

Med ljudmi na sorodnih položajih v drugih podjetjih se marsikdo nosi, Matevž pa je kljub vsem uspehom ostal zelo prizemljen, a seveda je imel uspeh tudi nanj nek vpliv:  

“Ambicija se z leti ne zmanjšuje, a vendarle spoznaš sebe in svet bolje kasneje in takrat se tudi bolje zavedaš svojih omejenih sposobnosti. Če kaj, sem sam z uspehom postal skromnejši.”

Zlat robot za težke trenutke

Težke trenutke bi razdelil v dva tipa. Te, ki so intimnejše narave, kot na primer eksistencialna kriza ali izguba bližnje osebe, so lahko zelo boleče. A pri teh je po drugi strani lepo, da čutiš bolečino, ker to pomeni, da ti zadeva nekaj pomeni. Bolečino jemlje kot v uteho, da sploh kaj čuti. Najbolj boleča stvar, ki se zgodi je namreč takrat, ko niti bolečine ne moreš več čutiti.

Drugi tip pa so težave pri bolj eksternih zadevah, ki prihajajo iz nekih konfliktov – morda so to pričakovanja ljudi okrog tebe ali pa to izhaja iz tega, da smo v današnji izjemno hitri družbi postali obsedeni z nekim stalnim absolutnim performansom. Vsakič ko je v taki zoprni situaciji, si kupi zlatega robota. Najraje ima japonske robote iz 60-ih let, doma ima že celo zbirko. In to je neko simbolno dejanje, ki ga opomni na to, kaj zares ni in ne sme nikoli postati – nekaj, kar si morda družba in služba želita da bi bil, ampak se želi opomniti, da sam ni zlat robot.

Podcast Na svoji strani podpirajo partnerji projekta Kaval group, Hiša vizij, Sanjski šopek, Mladinska knjiga, Malinca in Kauch.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord