Mojca M. Fink: Svetovljanka brez kesanja

Študijski rezultati jo včlanijo v Phi Beta Kappa, znameniti klub najboljših študentov. V duhu državne skrivnosti konča unikatno ekonomsko študijo in magistrira. Zaposli se v priznanem računalniškem podjetju, vzdrži mukotrpno uvajanje, a zadnji hip se odreče sanjskemu delovnemu mestu. U. S. Department of State ji namreč ponudi eno svojih vodilnih vlog, čeprav je tujcu načeloma ne sme zaupati.

Stara 26 let se znajde sredi oaze najvišje politike, mednarodne diplomacije, slave, prestiža, milijonarjev ... Službene dolžnosti opravlja vzorno in izničuje meje nemogočega, s čimer žanje pohvale nadrejenih, sprejema uradna priznanja, napreduje. Podpiše se pod pripravo nekaterih odmevnih mednarodno političnih srečanj, človekoljubnih akcij, treh obletnic daytonskega mirovnega sporazuma.

Ko se prvič sooči s pogorišči vojne na Balkanu, sklene žrtvam čim bolj pomagati. Onkraj velike luže ustanovi agencijo za mednarodne naložbe v vzhodni Evropi, z eno nogo izstopi iz ameriške diplomacije in se kot mednarodno ekonomska izvedenka, lobistka preseli na trikotnik Bosna-Slovenija-ZDA.

Trnje na začetku

“V 3. letniku srednje naravoslovno-matematične šole se prijavim na Kompasov razpis za opravljanje 4. letnika v ZDA. Ko odhajam s predstavitvenega pogovora z Branetom Prešo, vem, da me bo izbral. Instinkt, ki se takrat prebudi v meni, me tudi pozneje ne prevara,” pripoveduje ob večerni kavi v Ljubljani, eni svojih poslovno-zasebnih postojank – v mestu, v katerem jo čakajo dom, pisarna, prijatelji, kos poslovne mreže.

“Živo se spominjam dneva, ko z 32 drugimi dijaki iz vse Jugoslavije odletim iz Zagreba v New York, kjer se razidemo. Naprej v Cinncinati potujem sama in z letala občudujem ogromna mesta, osvetljena vso noč – zdi se mi, da prihajam na drug planet! Slovenija pred približno 13 leti je zelo drugačna od današnje, razlika med njo in Ameriko pa je še večja.”

Ko prvič vstopi v samopostrežno prodajalno, ki je na voljo vso noč, in nakupovalno središče, odprto ves teden od 9. do 21. ure, onemi. Prvo ameriško leto, ki se ji vleče kot nobeno prej ne pozneje, imenuje leto navajanj in spoznavanj. “Doživljam kulturni šok: odvajanje od doma, privajanje na novo kulturo, civilizacijo, jezik – vse! Domotožje me osebnostno okrepi. Če bi dovolila, da me razžalosti, se ne bi mogla niti učiti.

Moje orožje je samodisciplina: ne dovolim, da me tisto, po čemer hrepenim ali kar pogrešam, potrebujem, povozi. V ameriški šoli nimam težav, razen na začetku, ko prihajam do razpotja, ali naj si učno snov prevajam iz angleščine in jo razumem, ali naj se jo učim na pamet. Ko za domačo nalogo berem članek iz Wall Streeta, skoraj jočem, saj ga ne zmorem obnoviti. Bolj kot ga berem, manj razumem. ‘Zakaj sem sploh prišla sem?! Kako se bom učila iz knjig, če še enega članka ne razumem?!’ A če te preizkušnje ne bi prehodila, pozneje ne bi uspela.”

Srečno se prebije tudi skozi starinsko angleščino, ko mora predelovati Shakespeara. Predmete, ki jih izbere, da bi ji Slovenija priznala opravljen 4. letnik, v ZDA poučujejo univerze – v 1. letniku! Ker jo sreča dodeli ugledni srednji šoli, za njene klopi seda z mladimi bogataši, ki odraščajo z razkošnimi zabavami, neomejenim prestižem, in vozijo zelo drag avtomobil, svoj, seveda. Edina iz že omenjene dijaške odprave se ne vrne v domovino, temveč se prijavi na študij arhitekture. Vpiše se na priznano univerzo Notre Dame …

Neusojena arhitektura ...

“Kmalu zatem na CNN-u vidim, da je Celovška ulica zabarikadirana, da je v Sloveniji izbruhnila vojna! Približno pet dni, ko telefonske linije s Slovenijo ne delujejo, jo spremljam po televiziji in se bojim za svoje domače. No, tisto poletje se izjemoma ne vrnem domov. Razmišljam, da zamisli ali iluzije o nečem lepem in večnem umirajo, da arhitektura morda ni najboljša smer ...”

Prepiše se na University of Minnesota in se preseli v Minneapolis. A obsežnost ustanove s približno 40.000 študenti je ne navdušuje, zato po enem letu presedla na manjši Wittenberg University v Ohiu. Med študijem se preizkuša kot trenerka plavanja in dekanova asistentka ...

Zaradi vzornih študijskih ocen jo pod svoje okrilje povabi Phi Beta Kappa – najstarejši, najuglednejši klub najboljših študentov v ZDA, ustanovljen leta 1776 v Virginiji. Ko diplomira, se izogne doktoratu in vpiše magistrski študij. Kalup ameriškega znanstvenika je namreč ne privlači. Ostaja dekanova asistentka in za guvernerja Voinovicha pripravlja študijo o pospeševanju tujih naložb v ZDA. “Za to me najame država Ohio, v kateri takšne raziskave še nihče ni naredil. Z njo stopim na svojo današnjo pot, česar pa se takrat ne zavedam.”

Spozna tudi, kaj pomeni znanstveno delo v državnem imenu: svojih ugotovitev ne sme z nikomer deliti, saj je njeno delo strogo zaupno; dve leti raziskuje in znanstveno proučuje, ne da bi vedela, kaj se bo zgodilo s sadovi njenega dela; vse rezultate, ki večno ostanejo na papirju, sme zaupati zgolj državi (peščici izbrancev) … Začuti, da je takšni procesi ne navdušujejo, privlači jo konkretnost – pravi ameriški posel! Izstopi iz akademskih sfer in se zaposli v znanem računalniškem podjetju.

Dirigira ji tudi Madeline Albright …

Prva služba ji ponudi neizprosen 5-mesečni uvod: spoznavanje računalnikov in njihove prodaje od a do ž. Nauči je celo pravilnega vedenja do kupca, ki bi naenkrat naročil računalniško opremo za pet milijonov dolarjev. Tik preden prevzame mednarodno trgovanje podjetja, izve, da State Department išče strokovnjaka za vodenje programa povojne obnove Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije. Odzove se!

“Med uradnim pogovorom s pristojnimi mi, kot na Kompasu pred leti, instinkt zašepeta, da me bodo sprejeli. Že takrat me vprašajo, kdaj bi začela delati pri njih. Naslednje jutro (v petek) grem v službo in svoji šefinji povem, da se v ponedeljek zaposlim v State Departmentu. Tako začnem novo življenjsko poglavje, za katero se uvajam v Washingtonu. Ko nadrejeni uvidijo mojo komunikativnost, domnevajo, da bi kot Slovenka lahko ustvarjala varno ozračje med ljudmi, ki so se še nedavno medsebojno ubijali. Vključijo me tudi v druge programe, da miselnost jugoslovanskega poslovanja, ki jo razumem, predstavljam ameriškim poslovnežem.”

Sprva osupne, ko sreča svetovno politično-diplomatsko smetano. Sprašuje se, ali naj jo prosi za podpis ali privoljenje, da se fotografira z njo. Zbegana telefonira staršem in jim našteva veleznana imena, poroča. “Kmalu spoznam, da so ti ljudje podobni drugim: imajo družino, potujejo …

Z vsemi se takoj krasno ujamem, sprejemam jih enakovredno sebi. Ministrov ne doživljam kot kralje z Betajnove, ampak osebe, s katerimi izmenjujem informacije. Navadim se celo telesnih stražarjev, saj se v svetu diplomacije nenehno soočam s CIO, z FBI-jem.” Priredi tudi gostovanje sarajevske filharmonije v Daytonu, nekaj kulturnih svečanosti. Leta 2000 prvič v Bosni in Hercegovini preverja, kako njeni nekdanji slušatelji uresničujejo zastavljene načrte. Privaja se, da živi s kovčkom, gre kamor koli – kadar koli.

V Daytonu pripravi prvi International Trade Show, ki predstavlja gospodarsko-ekonomsko stanje nekdanjih jugoslovanskih republik in podjetja, zanimiva za ameriško tržišče. “Vsi vedo, da sem vodila treninge State Departmenta. Politiki z Balkana me poznajo kot Daytonko, Slovenko, Šefico, Mojco, kar izraža, da vedno vse uredim – tudi v petih minutah. Vsi se zavedajo, da se lahko kadar koli obrnejo name. Ta pika na i me lepo zapiše pri njih.” Preizkusi tudi razkošje počitniške vile Teda Turnerja, lastnika CNN-a …

Muzikal na Broadwayju, pri katerem prirediteljsko sodeluje, jo popelje med igralce, producente, režiserje. In ko Denis Tanović prejme oskarja, ji zazvoni telefon: “Pridi proslavljat v Los Angeles!” Loti se tudi mednarodnih dobrodelnih programov: v Sarajevu osnovne šole prejmejo približno 300 računalnikov, srednja glasbena šola približno 100 inštrumentov ...

Ko si zaželi globoko zaplavati v poslovne vode, v ZDA ustanovi podjetje, da ne bi zavrgla številnih (na)zvez s svetovnimi družbeno-političnimi vrhovi. “Mnogi me pogosto prosijo za posredovanje, informacije, zavedajoč se, da sem jim nekoč pomagala; zmotno namreč menijo, da je to del moje službe. V tem vidim potencial in vir svojega zaslužka: v poslovnem svetu vse stane, informacija se dobi najtežje, v Ameriki pa se jo najdražje plača! Odločim se (pre)prodajati informacije – lobirati.

Od raziskave za Voinovicha do programov pod Clintonom in Bushem ugotavljam, da je politika izposojena slava: volitve lahko čez noč vse spremenijo, zamenjajo – tudi predsednika države. Iz banalnega, prestižnega sveta politike se podam v posel – ta podpira vse in vodi državo. Človek preživi le na svojem delu, svoji slavi!” Med drugim lani zasnuje program za univerze ZDA, da bi sodelovale v visokošolskih reformah na Balkanu …

Pozlačena večerja

“Med obiskom Hercegovine, ko poskusim njena vina, se mi porodi zamisel, da bi jih predstavila na 5. obletnici daytonskega sporazuma, ki leta 1995 konča vojno na Balkanu. A ko to povem v State Departmentu, mi vsi nasprotujejo: ‘Ne, Mojca! Uvoz vin je zelo zapleten, zahteva veliko dovoljenj! Nimamo toliko časa!’ Rečem si: ‘Ne, to konferenco si bomo zapomnili po tistih vinih.’ Priredim pokušnjo in na njej z enologi ocenim žilavko in blatino. V slabem mesecu vina uvozim v ZDA, saj v zakonih najdem luknjo, potrebna dovoljenja pa pridobim v nekaj urah.

Če uresničim nekaj, za kar Američani trdijo, da ni mogoče, za moje načrte in izpolnitev zamisli ni preprek!” Mednarodna konferenca ob imenovani obletnici (podpiše se pod njeno pripravo, logistiko, varnost, korespondenco med udeleženci, njen protokol) je njen uspeh, ki jo vzpodbudi k novim podvigom, nagradi z uradnim priznanjem.

Na njeni gala večerji v največjem vojaškem letalskem muzeju v ZDA pa približno 500 najvišjih tujih in ameriških politikov, bogatašev sedi celo na (sveže) pozlačenih stolih. “Kot prirediteljica jo budno nadzorujem, sredi večera pa opazim, da si ženske ogledujejo hrbte, zadnjice. To me začudi, a nobene ne vprašam, kaj se dogaja. Ko pridem na stranišče, vidim, da si čistijo hrbte. Takoj me ustavijo: ‘Počakaj, da pogledamo, ali imaš ti tudi tisto gor!’ Debelo jih pogledam in povejo mi, da stoli puščajo zlate odtise. Žal si mnogi tisto večerjo zapomnijo kot zlato, saj se pozlatijo!”

Čez 14 dni pristane v kruti resničnosti: begunskem naselju v bosanskih hribih, ki životari v bedi iz leta 1993. V New York se vrne kot predstavnica Zveze izseljencev in beguncev BiH-a v OZN-u. Prihaja v vzhodno Evropo in z Mednarodno skupnostjo določa, kako ter kje naj se izvajajo politični, socialni, gospodarski programi, spisani za posamezne vzhodnoevropske države.

“Vse je v disciplini!”

Prepričana je, da se v najvplivnejših, najbogatejših, najslavnejših sferah ne bi obdržala, če ne bi ostala Mojca! “Kariero gledam kot stopničko – vsako sem morala prehoditi, nobene nisem preskočila, vsaka me je veliko naučila. Takoj bi se vrnila v preteklost in ponovila vse od začetka. Obžalovanja ni v mojem slovarju. Če v poslovnem svetu, v katerem delujem, naredim napako, se vanj ne morem vrniti.” Zelo rada obiskuje blues klube v Chicagu, džez klube v New Yorku in nakupuje na Michigan Avenue ter newyorški 5th Avenue. V zabavah ne vidi več izziva, saj je okusila vse njihove vrste, tudi najrazkošnejše.

“Največ energije mi že od nekdaj dajeta morje in sonce. Kakšen je moj dan na morju? Zbudim se s sončnim vzhodom – nadenem si kopalke, majico in copate – tečem do zaliva – plavam – tečem nazaj – zajtrkujem, približno dve uri – kava, sprehod, obala – plaža, kjer se sončim kot kuščar – sprehod – večerja – zabava!” Mnogi se je spominjajo kot zgledne profesionalke z večnim nasmehom. Angleščino obvlada skoraj bolje kot slovenščino, pasivno pa pet drugih tujih jezikov.

Kako bi se opisala? “Down to earth – ta fraza pravi, da sem naravna. Vsak dan se tiptop uredim: kostim, pete, make up, frizura, a po duši sem športnica in umetnica. Slikam, kiparim z glino, poslušam klasiko, poznam skoraj vse muzeje, galerije … Zelo rada nakupujem, kuham, dobro jem, potujem – vendar ne turistično. Ko potrebujem dopust, si ga vzamem. Moja vrlina je, da vidim v zadimljenem kaosu in delujem, kjer vse eksplodira.

Odprta sem, zgovorna, energična, srečna. Krasno se zabavam, uživam!” Smuča, plava, rola, deska, kolesari, igra golf, tenis; brez športa bi težko živela. V Daytonu, kjer ima stanovanje, prevozi izbrano 30-kilometrsko progo z rolerji v slabih dveh urah. Razvedri, pomirja, navdihuje jo narava, zato vikendov ne preživlja v mestu.

“Sledim biološkemu ritmu. Zgodaj se zbudim in obvezno prižgem CNN. Nato spomladi in poleti tečem. Ko pridem v službo, najprej preberem elektronsko pošto in časopise. Okoli 18. ure običajno zapustim pisarno, v tujini pa delam do poznega večera … “

Ljubi rože – z njimi bogati svoje bivalne prostore, pogosto si kupi cvetje. Na vsaki poti jo spremljajo prenosni računalnik, trije telefoni, kovček z zgoščenkami, DVD-ji. In kje bi živela?! Poleti vsaj tri tedne na morju, sicer pa, kamor jo zanese služba, v kateri se ji nenehno kaj dogaja, vendar se v eni hiši še ne bi zmogla ustaliti.

Modna pikantnost

“Redno se udeležujem sezonskih predstavitev kozmetičnih kolekcij, ki jih vodijo vizažisti, česar sem se navadila v Ameriki. Modo budno spremljam in prehitevam ... Kar mi pristaja, nosim, ne glede na to, ali je moderno ali ni. Potrebujem 20 minut, da iz pižame stopim oblečena, v visokih petah, skozi vrata.

V Ameriki sem dobila tudi vzdevek Ralph, ker pogosto posegam po oblačilih Ralpha Laurena, na univerzi pa Bargain shopper, kar pomeni osebo, ki izvoha oblačila najboljših blagovnih znamk po najnižji ceni. Ko so me srečevale starejše milijonarke, so vzklikale: ‘O, Mojca ima super rdeče škornje!’ Vendar jih nisem kupila v Gucciju, temveč v trgovini z obutvijo v Italiji.”

Mojca Vočko

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere