Matej Puc in Jože Robežnik, talentirana za marsikaj

Tako in zato se danes pel­jem na POP TV, da ju malo zaslišim. Striček Google pravi, da se v oddaji zanašata na hipnozo in brke, sumim pa, da imata v rokavu še nekaj drugih skritih adutov ... čeprav je res, da smo punce proti obojemu dokaj nemočne, sploh odkar so brki spet močno v modi. Tri, štiri, zdaj ... zelo malo časa imamo.

Jože: A to je ta najkrajši intervju v Cosmu?

Ja, ga bomo pa podaljšali tako, da bomo povečali črke in fotografijo, če ne bosta nič pamet­nega povedala.

Jože:  Misliš, če bodo odgovori JA in NE?

Ja. Kaj mi lahko povesta o svojih talentih?

(Tišina.)

Pa začnimo raje z minusi.

Matej: Jaz recimo nisem nadarjen za samohvalo. Nočem reči, da sem talentiran za igro, čeprav očitno sem, imam pa veselje do igre. S temi rečmi sem previden: včasih se ti zdi, da ti ful gre, pa se ti ravno zato že v naslednjem trenutku zalomi.

Jože: Jaz bi zase težko rekel, da imam en sam izrazit talent, imam pa filing, da se lahko vsega hitro naučim. A glede na to, da smo v Sloveniji, bodimo pošteni: hitro si lahko glavna faca. Mogoče je moj naj­več­ji talent prilagodljivost – v lajfu sem delal že vse živo in vsakič sem se znašel.

Česa sta se morala naučiti za to svojo novo voditeljsko vlogo?

Jože: Tukaj prideš v eno dobro naoljeno mašino in moraš sprejeti, da si samo en kolešček. Spoznaš, da je tu nekdo, ki ve več od tebe. Jaz pa nisem bil nikoli nek hud timski igralec.

Matej:  Meni je vmes kapnilo, kateri je moj največji talent ... predanost! Če se nečemu predam, sem potem tu z vsem srcem. Ko sem v službi, sem igralec z vsem srcem. Tudi partner in oče sem z vsem srcem. Čeprav moram priti do tega, da se prav predam. V to predanost pa so, jasno, všteti še vsi vzponi in padci.

Jože: Jaz pa nisem najbolj vrhunski part­ner v smislu romantičnih komedij in definitivno nisem lik iz filma. Podobno tudi nisem najbolj vrhunski sin. Ko se nečesa lotim, to postane moj lajf, in potem mene nekaj časa ni. Če me že kdo dobi na telefon, ga na hitro odpravim. Je pa res, da se potem kampanjsko odkupim za vso povzročeno škodo.

Kako?

Jože: Drago kam peljem, ji kaj lepega naštimam. Nazadnje sva na hitro skočila v Istanbul in potrudil sem se, da njej ni bilo treba za nič skrbeti. Zato bomo takole rekli: Jože ima talent, da se kampanjsko odkupi.

Katere talente občudujeta pri ženskah?

Jože: Joški so prva stvar. Pa všeč mi je, če ženska lepo pleše. Če se lepo giblje. Najbolj me pa sezuje njen nasmeh. Pa saj to so klasična ženska orožja! Moja punca me recimo 'ubije', ko me razkrinka. Brihtna je. Potem se moram smejati.

Matej: Jaz bi te ženske talente formuliral kot celoten paket. Ko sem jaz spoznal svojo –  vsi smo malo sramežljivi, sploh igralci –, sem si rekel: "Tota bo moja, in to na vsak način." Ta paket je šel mimo mene v tisti sobi in sem hitro šel prek sebe ter čez svojo sramežljivost. Nisva poročena, je pa tako, kot da bi bila.

Je res, da se moški poročajo samo zato, ker si to želijo ženske?

Jože: Jaz mislim, da je to kar blizu res­nice. S poroko poveš celemu svetu, kar ti že veš, in sicer, da se imaš fino z njo. Namen poroke je, da svoje veselje razbobnaš, obenem pa njej podeliš vlogo prin­ces­ke. To si želijo vse ženske in s tem ni nič narobe. Ja? Ne?

Matej: Jaz pa na poroko gledam drugače. Če bi se z mojo že poročila, bi se samo zaradi naju. Jana ni princeskast tip. Njena edina želja je, da ji stojim ob strani, in jaz bo tu zanjo s papirjem ali brez.

Potem pa bi vaju izkoris­tila, da razčistimo še en kliše, na katerega še kar ni odgovora: je res, da moški ločujejo ljubezen in seks?

Matej: Mislim, da gre to po fazah živ­ljen­ja. Ko si malo starejši, si ne glede na spol želiš, da je to dvoje definitivno povezano. Na koncu vedno spoznaš, da je najlepše spati z nekom, ki ga ljubiš.

Se pravi, da ni res, da moški nikoli ne odrastejo.

Matej: Tega ne vem, vem pa, da mora vsak imeti otroka v sebi. Ne moreš skozi to resno življenje, če nimaš v sebi norčavosti in navihanosti. Otrok v tebi je tisti, ki ti dovoljuje drugačen pogled na svet.

Jože: Če odraslost pomeni resnost, potem nočem nobenega odraslega okrog sebe. Matej ima otroka, jaz še ne ... Seveda si ga želim oziroma si želim vseh teh hecnih stvari, ki pridejo z otroki ... Ker pa sem izredno odgovoren človek, se bojim vsake nove odgovornosti.

V čem še uživata v življen­ju? To je najljubše vprašanje vseh intervjuvancev, tako rekoč češnja na tortici.

Jože: Prej sem rad užival  v adrenalinskih športih, trenutno pa imam adrenalina dovolj pri delu. Pa vsake toliko rad dobro jem. Ja, tudi kuham. Čeprav mislim, da ste nas moške vi ženski mediji tako zjahali, da smo samo še v kuhinji. Klasičen primer zarote!!!

Matej: Uf, jaz pa zadnje čase najbolj uživam, da sem lahko doma, da mi ni treba nikamor.

Jože: Ja, tudi jaz sem rad v leru. To so tisti dnevi, ko ne veš, kaj bi, ker ne bi nič, in na koncu res nič ne narediš. In se ob tem super počutiš.

Še to: kakšna sta bila kot najstnika?

Matej: Jaz sem veliko bral, več kot zdaj. Da bi bil igralec, me je prijelo šele štiri dni pred sprejemnim izpitom na AGRFT. Igralstvo sem dal šele na tretje mesto: moji prvi izbiri sta bili FDV in geografija. Najbrž so me na igralstvu vzeli, ker sem bil čisto neobremenjen. Sicer pa sem poslušal brit rok: Oasis, Blur ...

Jože: Jaz pa Offspring, Green day in Nirvano, pa Bijelo dugme in Zabranjeno pušenje. Nato pa sem gledal samo še filme, Kusturico na repeat. A takrat sem še razmišljal, da bi bil kmet, kot foter. Ko ga je zgrabilo v križu, sem šel pred šolo jaz v štalo in bil ponosen sam nase. V šoli sem bil vedno zraven pri proslavah, rad sem nastopal, me je pa v srednji šoli zamikal denar in sem šel na ekonomijo. Vmes sem sicer nekaj fantaziral tudi o gostinskem biznisu – vedno sem rad kelnaril.

Matej: Jaz pa sem v dijaških letih pomagal svaku  geodetu, potem pa za študentsko delo ni bilo več časa. A za šankom smo kot študentje vseeno prebili dosti časa ...

Ki se je iztekel ... Hvala za pogovor.

Matej: Ni za kaj, glej naju kaj – v nedeljo na RTV.

Jože: Na Planetu, ne na RTV!

Pripravila: Tina Torelli

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc