Marta Vodeb: Črno-bela mojstrica

Nek starejši gospod jo je pred časom srečal pred butikom, kjer je stala v svoji prepoznavni obleki, in jo v šali povprašal, ali je župnikova hči. Marta pravi, da je kljub temu, da ima blagovna znamka Vodeb svoje zakonitosti, z malo domišljije vse možno. Klasična bluza, zapeta do vratu, bo na ženski, ki si je odpela tri gumbe, delovala popolnoma drugače …

Največkrat že kot majhni otroci vemo, kaj bi radi počeli v življenju. Kdaj ste se vi odločili, da se boste zapisali krojaštvu in modnemu svetu?

Življenje samo me je zaneslo na to pot. Ko nisem naredila prvega letnika novomeške gimnazije, in starši niso dovolili, da bi razred ponavljala, sem se morala po preprosti kmečki logiki priučiti nekega poklica. Nisem vedela, kaj bi sama s seboj, sestra mi je pomagala in mi svetovala, da grem za krojačico, saj me je šivanje zelo veselilo. Danes sem res srečna, ker imam znanja, ki jih drugače ne bi imela, pa še zelo redka in dragocena so. V višjih razredih osnovne šole sem mami na skrivaj razrezala vse njene boljše obleke, iz njih sem si delala kopalke in druga oblačila.

Se neradi spominjate začetkov?

Prav rada se jih spominjam, zdaj vidim, da sem se poslušala, zaupala svoji intuiciji, šla sem po pravi poti. Zdaj sem srečna, da nisem šla v službo v tovarno Krka, to bi bilo zame grozno. Delala sem triletno poklicno šolo, vmes pa sem se učila pri odličnem krojaškem mojstru Matiji Krenu. Bil je moj guru, hkrati pa je bil zelo dober pedagog. Zame je bil istočasno starš in učitelj. Ko sem končala šolo, sem šla za eno leto v Novoteks, želela sem delati bolj modne stvari, saj smo pri krojaču delali le klasična oblačila.

Nato je šel mojster Kren v pokoj, in od vseh svojih pomočnic je poiskal mene. Ocenil je, da bom zmogla, in pri 23 letih sem od njega prevzela obrt v Novem mestu. Leta 1984 sem tako začela z delom po meri, po naročilu.

Blagovno znamko Vodeb sta ustvarila skupaj z možem Matjažem. Kje sta se spoznala?

Oba sva bila obrtnika, in ko je leta 1989 obrtniška sekcija organizirala seminar, sva se spoznala. Odpeljala sem ga s seboj v Novo mesto in od takrat živiva skupaj. Matjaž je imel manjšo delavnico in hitro sva začela razmišljati o svoji blagovni znamki, saj sva oba zelo ambiciozna. On je imel eno znanje, jaz drugo, tako da sva se dopolnjevala in kmalu postala tandem. Matjaž morda nima toliko stika s strankami, sama sem tudi malo bolj medijsko izpostavljena. Bližje mu je fotografija in grafično oblikovanje, to je njegova srednješolska ljubezen.

Zagon sta zagotovo dobila leta 1991, ko je Vodeb prejel Zlato Jano, najvišje priznanje na področju mode?

Leta 1991 sva šla na največji sejem mode v Jugoslaviji. Takrat sva se tudi odločila, da bova sodelovala z mladimi, nadarjenimi oblikovalci. Za naju je bila to velika potrditev, saj smo dobili najvišje priznanje. Pomenilo je toliko več, saj smo bili prvi zasebniki v zgodovini, ki smo prejeli to nagrado, prej je bila rezervirana le za družbena podjetja.

Leta 1991 smo začeli s prvimi kolekcijami, bilo je veliko manjših vzponov in veliko padcev, ker smo bili novi na trgu in nismo imeli izdelane natančne strategije. Intuitivno smo vedeli, kaj hočemo, kaj bi radi delali, vendar pa je bilo zraven premalo profesionalnega znanja.

Leta 1992 je bila razstava slovenskega oblikovanja v Londonu v blagovnici Liberty. Pred tem je k nam prišel sam gospod Richard Stewart Liberty in si ogledal naše obleke. Pripravili smo jih na lutkah v ŠKUC-u, bil je navdušen, in tisto kolekcijo je tudi odkupil. Vztrajali smo in leta 1996 smo odprli trgovino na Židovski ulici v Ljubljani.

Kako poteka delo z mladimi oblikovalci? Sodelovali ste z Zoranom Garevskim, Urošem Balantičem, Belindo

Škarica, Tanjo Zorn …

Ko opazimo nadarjenega oblikovalca, ga povabimo k sodelovanju. Pri nas delamo vzajemno. Obe imeni rasteta skupaj. Mi naredimo mladega oblikovalca, on pa dviga naš sloves. Bilo bi zelo grdo in krivično, če bi trdila, da smo mi naredili posameznega oblikovalca. Res pa je, da v tem prostoru ne bi bil tako cenjen, če ne bi delal za nas.

Ravno v tem času smo spremenili strategijo – do zdaj so imeli mladi, neizkušeni oblikovalci možnost samostojno oblikovati vso našo kolekcijo, in se pod njo tudi podpisati. Videli smo, da to ni najboljše. Zdaj bomo povabili k sodelovanju enega ali dva oblikovalca, odvisno od obsega dela, vendar pa bo končni izbor kolekcije Vodebov.

Kakšne so smernice pri Vodebu za letošnjo pomlad in poletje?

Ena linija bo zelo ženstvena, malo bolj, kot smo vajeni. Druga linija pa bo asociacija na vojaški stil. To je zdaj modna muha. Še vedno bo kolekcija slonela na barvni kombinaciji črna-bela, ker nam je to blizu, in smo po tem prepoznavni, po drugi strani pa bomo vključili tudi toplejše barve, pastele, rožice za poletje, za širši okus. Zelo modni so tudi korzeti. V tem prostoru smo edini, ki delamo prave korzete. Zame je to poseben izziv in veselje. Obstaja več tipov korzetov, z njimi lahko kolekcijo lepo nadgradimo, se poigramo z zanimivimi detajli.

Kje dobite nove ideje, zamisli?

Ideje nastajajo skozi delo. Velikokrat jih dobim v krojačnici, samo delo me napolnjuje, sprošča. Ni me sram povedati, da zelo rada sedem za stroj, sploh če razvijam kakšne nove detajle. S seboj nosim majhne kose blaga, detajl pestujem, o njem razmišljam. En kos ti lahko da pet idej! Vsi, ki se ukvarjamo z modo, vidimo smernice. Te vsekakor vplivajo na nas, a ponavadi je tako, da poberemo tisto, kar nam je najbolj všeč, pri Vodebu so namreč trendi šele na drugem mestu. Ne gremo na prvo žogo, saj so naša oblačila zelo kakovostna in aktualna dalj časa.

Kakšne ženske naj bi po vašem nosile Vodebove kreacije?

Ni pravila; ne glede na izobrazbo in ne glede na starost. Najbolj pomembno je, da imajo ženske visoko kulturno zavest o oblačenju. Da vedo, kako nositi obleko, kako jo doživljati, kako oblačila kombinirati med seboj. Čar naših oblek je v tem, da imaš lahko nekaj osnovnih kosov, nato pa z detajli in dodatki spreminjaš obleko iz dnevne v večerno, in obratno. Seveda imamo ciljno skupino, naše obleke nosijo tako maturantke kot gospe pri petdesetih, pomembno je le, da jim je všeč naša estetika, in se dobro počutijo v naših kreacijah.

Nosite svoje kreacije?

Ja, kupujem le čevlje in kavbojke.

Vas ne mika, da bi imeli v garderobni omari kakšen kos slavnega oblikovalca?

Večji izziv je, da zase naredim nekaj po meri. Tako kot je stranki izziv narediti obleko, ki pristoji njenemu karakterju. Poleg kolekcij, ki jih imamo, pri nas strankam ponujamo tudi svetovanje oziroma jim pomagamo zgraditi osebnostni stil, posebej za njih oblikujemo obleke. (preverjeno s prve roke op. p.)

Svetovanje je lahko včasih precej naporno. Kako strankam poveste, kaj jim pristoji in kaj ne?

Rada delam in komuniciram z ljudmi. Zelo odkrito in pošteno jim povem, da mi njihova izbira ni všeč. Sama svetujem, odločitev pa je vedno strankina. Ta te zelo ceni, če ji iskreno poveš, da nekaj ni v redu, da bi se ji morda druga stvar bolj podala, četudi jo dobijo pri konkurenčni hiši.

Popolnost ni zanimiva. A težnja k temu je prisotna, kajne?

Odvisno od linije. Zanima me popolnost, redko sem povsem zadovoljna. Sem zelo samokritična. Vedno vidim, kako bi nekaj lahko naredili še bolje. Veselim pa se tudi drobnih stvari, znam videti, kje nam je uspelo osvojiti kreacijo ali material. Znam biti tudi zadovoljna in se pohvaliti, in to je zelo pomembno.

Znani ste po tem, da se pri vas oblačijo znane osebnosti. Koga vse ste že oblekli?

Štefki Kučan smo oblikovali nekaj oblek. Najbolj prepoznavna je bila obleka, ki jo je takratna prva dama nosila ob obisku danske kraljice Margarete II. Takrat je bila izbrana tudi za stil meseca, na kar sem bila še posebej ponosna. Z vsemi strankami in zvezdami je zanimivo delati, skozi leta jih je bilo veliko. V zadnjem obdobju izstopajo Miša Molk, Alenka Godec, Nuša Derenda, lani smo oblekli Sestre za prireditev Najlepše oblečene Slovenke.

Skrbimo za stiliranje Jožice Brodarič, Marjane Ravnjak, Žive Rogelj, začeli pa smo z Darjo Groznik, ki je leta 1992 začela voditi televizijski dnevnik. Oblekli smo Barbaro Brezigar v predvolilni kampaniji … Nov izziv je bila kreacija za Nike Zalokar, ki je kot Playboyeva zajčica odšla v London. Drži se nas sloves, da smo zapeti, nunski, a naredili smo zelo erotično in seksi obleko.

Kako smo oblečene Slovenke?

Zelo redko opaziš žensko, ob kateri rečeš, da ve, zakaj in kako se oblači. Za to ni treba, da se že od daleč vidi, da je v dragih oblačilih. Precej je dobro oblečenih, a ne morem iz svoje kože, in takoj začnem iskati pomanjkljivosti. Vidim, kaj je narobe skombinirano, a se hkrati zavedam, da tudi sama nisem vedno oblečena popolno. V zadnjem obdobju morda malce bolj pazim na svoj videz. Meni celostne podobe žensk, ki že od daleč kričijo po dragem, niso blizu. Bolj me prepriča ženska, ki zna z domišljijo, izvirnostjo in preprostostjo sestaviti svojo garderobo.

Odpirate novo trgovino v starem delu Ljubljane.

Spomladi, točnega datuma še nimamo, se selimo v večjo trgovino (v treh nadstropjih) v samem centru Ljubljane, na Mestnem trgu 17. Tako bomo lahko prodajali tudi moško kolekcijo, naših bo nekaj modnih dodatkov. V trgovini bo tudi studio, tako da bo za stranke po naročilu in znane osebe na voljo tudi intimen kotiček. Tako bomo vzpostavili še bolj oseben odnos s strankami.

Kdaj najdete čas, da si odpočijete?

Ravno v tem obdobju poskušam stvari, ki so manj pomembne, predati ljudem, ki jim zaupam, da se bom razbremenila, da bom imela malo več časa zase in za družino. Imam punčko Nežko, staro enajst let in pol. Sobota in nedelja sta rezervirani za počitek, delam le, ko so razne revije ali veliki projekti.

Če si ne vzamem nekaj časa tudi zase, ustvarjalnost opeša, postanem preutrujena. Želim si dober in kakovosten odnos v družini, to se mi zdi zelo pomembno za moje ustvarjalno delo. Na prvem mestu je osebna sreča. Če si srečen in imaš v glavi jasne stvari, potem imaš energijo in moč za vse ostalo.

Imate kakšen poseben hobi, razvado?

Ja, zabavo. Čisto zares. Sprostim se, zelo rada grem med ljudi. To potrebujem vsake toliko časa, to me napolni, uredim si misli. Čustveno, racionalno me prevetri, zabava je zame kot neke vrste meditacija. Potrebujem pogovor, poslušam ljudi in se pogovarjam z njimi. Poskušam se tudi ukvarjati s športom, pri tem me spodbuja mož Matjaž.

Lidija Petek