Manca Urbanc: "Kaj pa če ..."

Petindvajsetletna Leščanka, po poklicu pevka, igralka, plesalka, režiserka (kot ena najboljših v letniku je diplomirala na prestižni londonski akademiji za nastopanje Montview Theatre Academy), si z raznoliko paleto talentov spretno odpira vrata in žanje aplavze povsod, na tujih in slovenskih odrih in v dvoranah.

Kar se tiče glasbe, bo s skupino NORDunk te dni izdala prvi album; kar se tiče režije, se bo konec meseca zgodila premierna uprizoritev njenega novega muzikala Vse se da! Toda kljub več kot očitnemu talentu je Manca najprej hotela postati odvetnica.

Vas je privlačila abstraktna ideja o pravičnosti in enakosti pred zakonom ali kakšna konkretna, lepa in odločna TV odvetnica, uspešna na sodišču in iskana v moški družbi?

Oboje. Hotela sem delati za kakšno mednarodno organizacijo, recimo Amnesty International ali Združene narode. Pravičnost v pravem pomenu besede, ščitenje šibkih. In čeprav to ne gre ravno skupaj, sem se vseeno videla tudi v kostimčkih.

In kaj je bila pika na i, ki je odločila, da se s strastjo vržete v igro in petje?

Vedno sem si želela peti. Toda v Sloveniji se petja, ki zanima mene, ne da učiti. Pika na i pa je bila, ko sem šla na koncu prvega letnika prava v Celovec gledat muzikal Cats. Ko sem gledala predstavo in poslušala Memory, pesem, ki je bila tiste čase moja himna, mi je Bog rekel: “Manca, nehaj študirati pravo, poskušaj delati tisto, za kar si rojena.”

V evforiji sem odšla v zaodrje, prepričala stražarje, da so me spustili naprej, in se seznanila z nastopajočimi in dirigentom. Potem sem zbirala denar samo še za to, da sem šla vsak teden v Celovec na predstavo. Ko so me nekoč slišali peti, so mi vsi rekli, da moram poskusiti. Priporočili so mi tri najboljše šole v Londonu in s to novico sem prišla domov. Starši so mislili, da sem nora, ampak bila sem tako odločena, da so se vdali.

Tako sem si vzela leto dni časa, se učila peti, igrati in plesati ter delala kot natakarica ... To je bil cilj, ki sem si ga zastavila. Posvetiti leto dni časa in truda nečemu, za kar sploh nisi prepričan, ali bo uspelo ... In seveda denar. Treba je bilo plačati avdicijo, priti v London, živeti tam deset dni – in sem šla. Naredila sem sprejemne izpite in prišla na šolo, na katero sem si najbolj želela priti. A to je bil šele prvi korak. Potem je bilo treba najti štipendije, se navaditi na življenje v Londonu ...

Nam, ki tujino obiščemo občasno, se zdi, da gre za svobodnjaška gnezda, kjer lahko vsakdo uresniči svoje želje in izpili talent. Koliko gre po vaših izkušnjah za idealiziranje neznanega in koliko za realna pričakovanja?

Mislim, da je večina tega iluzija. Na šoli so nam od prvega dne govorili: “Potem ko boste brez službe in boste počeli kaj drugega, ne smete obupati.” Toda sama sem si dve leti zatiskala ušesa pred tem in si govorila, da se meni to ne bo zgodilo in da bom končala tako kot liki iz filmov. Ampak takih umetnikov, kot sem jaz, in boljših, je po svetu na tisoče. Dan za dnem čakajo v vrstah pri stranskih vratih. London je sicer krasno mesto, a če nimaš denarja in si ne moreš privoščiti vsega, kar ponuja, nimaš od njega nič, razen to, da je vreme slabo.

Vam je v spominu ostalo kaj posebnega, kar vam je utrdilo kožo? Delali ste v butiku, katerega lastnica je bila kar pasja.

To je bila tako rekoč vzporedna šola. Kot razvajena smrklja sem prišla nekam, kjer nisem bila vredna čisto nič. Ta služba je bila vrhunec, saj sem morala zaslužiti, da se je z denarjem nekako izšlo. Šefinja me je nadrla desetkrat na dan brez razloga. Na začetku sem jezikala nazaj, ko pa me je zaradi tega skoraj odpustila, sem se zamislila. V teh treh letih sem postala bolj trdna, vendar tudi bolj mehka. Ker sem se naučila presoditi položaj in razmisliti o tem, kdaj se lahko odkrito postaviš zase in kdaj je bolje molčati.

V Slovenijo ste tako rekoč prinesli muzikal. Brata, ki ste ga pripravili z dijaki kranjske gimnazije, je bil zelo uspešen.

Na začetku je bilo z njimi zelo naporno delati, saj nihče od njih še ni nastopal. Vedela pa sem, da sem izbrala dober tekst, da so talentirani in da bodo neverjetni, če bom pravilno ravnala z njimi. Poskušala sem jih držati na kratki vrvici in jih hkrati spodbujati. Na premieri so bili potem zelo presenečeni. Ne da se opisati veselja. Muzikal je do zdaj videlo blizu sedem tisoč ljudi. Z najstniško energijo in naivnostjo so tako očarljivi, da se jim ljudje ne morejo upreti.

Uspešnost Bratov je presenetljiva, glede na to, da Slovenci nismo nagnjeni k muzikalom ...

Jaz pa mislim, da smo! Muzikal je že desetletja preskušena formula. Vedno, kadar je v Cankarjevem domu ali Križankah karkoli v zvezi z muzikali, ljudje derejo skupaj. Mislim, da mnoge ljudi na to veže nostalgija. Ta mešanica govora, plesa in petja je nekaj tako pravljičnega, otroškega in očarljivega, da se ogromno ljudi stopi ob tem. Nekateri pa seveda rečejo brez zveze, bedno ...

Najbolje je rekla Björk v Plesalki v temi. Glavna junakinja Selma ne vidi, vsaka stvar, ki jo sliši, v njej prebudi glasbo in tako se potopi v sanjski svet. In potem ji fant, ki je vanjo zaljubljen, reče “nikoli nisem razumel, zakaj začnejo v muzikalih kar naenkrat peti in plesati”. Selma ga pogleda in pravi “ne, nisi, res nisi”.

Pripravljate tudi nov projekt.

Gre za komedijo Vse se da!, v izvirniku Stepping Out, ki govori o sedmih gospodinjah, ki se učijo stepa. Temelji na igri in plesu, konča pa se z glamurozno hollywoodsko koreografijo, kakršne smo vajeni iz starih filmov in ki spravi občinstvo na noge. Premiera bo konec decembra. Sodelujem tudi v predstavi Umor in zasledovanje Jeana Paula Marata, ki jo v Mladinskem gledališču režira Matjaž Pograjc. Premiera bo prihodnje leto. Predvsem pa veliko pojem. Petje – to sem kljub vsemu najbolj jaz.

Kot tekstopisca sta na vašem albumu sodelovala Feri Lainšček in Toma Letnar. Prvi je melanholičen, drugi duhovit.

Ja. (smeh) Za drugega lahko rečem, da je zelo duhovit, zvit in zelo rad ima namigovanja na seks. Ampak to je usklajeno z glasbo, ker so si pesmi precej različne, nekatere so bolj seksi ...

Usklajeno pa je tudi z vašim glasom!

Res je ... (smeh), nekatere pa so zelo nežne. Oba se mi zdita krasno izbrana,ker dajeta večjo raznovrstnost celotnemu projektu. Oba sta tudi razumljiva in takšna je tudi glasba.

Glasbene kariere ste se resno lotili. Boste peli sladokuscem ali ste pripravljeni na vrh slovenske popularnosti?

Kot poustvarjalko me larpurlartizem, umetnost zaradi umetnosti same, ni nikoli zanimal. Če nekaj delam in če je to dobro, si želim, da bi bilo dostopno čim večjemu krogu ljudi. Seveda pa je prvo merilo kakovost. Sting, recimo, je za glasbene sladokusce, vendar ga posluša marsikdo. On je moje merilo – Sting.

Ste bili na koncertu?

Sem! Noro je bilo. V svojih pesmih res uporablja znanje rokenrola vseh petdesetih let. On je car!

Se strinjam. In kaj ste hodili gledat v Londonu?

Ven sem hodila predvsem zadnje leto, ko so bile stvari majčkeno lažje z denarjem in časom. Hodila sem na džezovske koncerte, včlanjena sem bila tudi v “jazz singers network”, kjer so včasih imeli večer “odprtega mikrofona”. Veliko sem hodila na predstave, za katere smo prek akademije dobili vstopnice zastonj. Kar se tiče zabav in pubov, je bilo krasno. Nekatere domače zabave so bile sicer zelo divje, razvratne, ampak jaz se nisem nikoli preveč vključevala v te zadeve.

Se splača zapeljati Britanca?

Mislim, da so Britanci takšni kot vsi drugi. Moških ne razvrščam glede na to, od kod so, ampak glede na to, kaj so. Po vseh potovanjih po svetu in srečavanju moških sem zdaj pristala s Slovencem. To sem si vedno želela, ker se mi zdi, da ima skupna preteklost svojevrsten čar. Benjamin (Izmajlov, op. p.) je svetovljan in Slovenec hkrati. Sicer pa je izvrsten violinist.

Najbrž ima še kaj drugega, kar je sprožilo tisti klik v vas?

V njem najdem vse, kar sem vedno iskala. Je iskren, romantičen, odločen, pameten, duhovit, seksi. Razume življenje in kako stvari funkcionirajo. Sledi srcu, česar si marsikdo ne upa storiti. Zato je zdaj pri 27 letih naredil radikalen korak in odšel v Moskvo na petletni študij violine. Tako da sem spet pristala v zvezi “na daljavo.” Vseeno sva veliko skupaj, redno se obiskujeva, komunicirava po elektronski pošti in mobitelu. Na dan si izmenjava dvajset SMS-ov! Ne boste verjeli, ampak tudi tako se da skregati.

In bosta kdaj v prihodnosti ...

Sva že nastopila skupaj! Na septembrski otvoritvi Mercatorjevega centra v Zagrebu, pred Kučanom in Mesićem. Jaz sem pela, on je igral violino. Zapela sva dalmatinsko Moj galebe. Sicer pa bi zelo rada še sodelovala z njim. Sanjam o tem, da bi v prihodnosti posnela zgoščenko.

Nič še nisva omenili Vesnine pesmi iz Mobitelove reklame! Kakšni so bili komentarji?

Najprej me jih veliko sploh ni spoznalo, ker sem na reklami videti deset let starejša. Pesem in reklama sta bili zelo dobro sprejeti. In zelo sta prispevali k moji prepoznavnosti. Kar je po svoje dobro. Ker gre za reklamo, na katero sem lahko ponosna. Tako človeška je.

Iz starega v novo leto ...

• obračun starega leta Obračun je izvrsten! Bila sem v reklami za Mobitel, s skupino smo bili nagrajeni za najboljšo glasbo na Slovenskem šansonu, pela sem ob Kučanovem prejetju častnega doktorata v Clevelandu, spravila pod streho dva muzikala Brata in Vse se da!. Sploh pa je 21, ki se skriva v letu 2001, moja srečna številka.

• želje za novo leto Načrti so veliki, z NORDunk pripravljamo še en album, upamo na nastop na Emi 2002, je pa še nekaj presenečenj, ki naj ostanejo skrivnost. Zadnje čase sem imela tudi nekaj nastopov v tujini, tako da se bo mogoče kaj pokazalo tudi iz tega. Po eni strani še vedno ostaja v meni tista pikica, ki mi pravi, “kaj pa, če”. Kaj pa če bi bila jaz tista od desetih v Londonu, ki bi jim res uspelo. Ta iskrica, uspeti v svetovnem merilu, mi ne bo nikoli popolnoma dala miru.

• kam za silvestrovo Še ne vem. Zelo verjetno bom kje pela. Lani sem. Ni mi težko “delati” na tak dan. Novo leto mi v bistvu nič ne pomeni.

Marta Pirnar

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi