Manca Dorrer: Brez predsodkov

Manca Dorrer je očarljiva mlada dama, ki so jo za lepo razglasili že pred leti na lepotnem tekmovanju, vendar se je sprehajanja po pisti zelo hitro naveličala. Tako kot skoraj vseh drugih stvari. Njena mama še ni obupala – za novo leto ji je kupila ovitek za indeks, čeprav bi težko napisali, da je briljantna študentka. Ima pa velik igralski talent in prav zato si zasluži našo pozornost.

Od različnih ljudi sem že slišala, da ste zelo prijazni. Kako je mogoče, da ste tako nekonfliktni?

Takšna sem že od nekdaj. Najbrž je to odvisno tudi od vzgoje. Nikoli nisem razmišljala o tem. Včasih je morda težje biti prijazen, vendar se mi zdi, da je tako bolje. Tudi če se kdaj kdo hoče prepirati, ga lahko bolj razjeziš, če ohraniš prijazen obraz, kot če bi tulil nazaj. Imam velik tolerančni prag. Seveda gre tudi meni kdaj čez rob in tudi jaz ponorim. V vsaki situaciji posebej se odločim, kako bom reagirala.

Kdaj vam je nazadnje prekipelo?

Sploh se ne spomnim. Včasih imam dan, ko sem bolj občutljiva ...

Je to povezano s PMS-jem?

Seveda. No, takrat vsem povem vse, kar jim gre.

Z manekenstvom ste se začeli ukvarjati zelo zgodaj – pri šestnajstih letih. Vas je modni svet spremenil oziroma pokvaril?

Mene težko kaj spremeni, zdaj je to še manj verjetno. Zdi se mi, da je treba pri vsakem delu, pa čeprav te preostali hvalijo, imeti mero samokritike. Ljudje si začnejo hitro domišljati, da so predobri.

Po zmagi za supermodel ste povedali, da bi v primeru, če sestra ne bi prijavila vas, vi prijavili njo. Ali to pomeni, da sta se že od malega obe zavedali, da sta privlačni?

Ne, ne. Sestra je takrat pri stari mami odprla revijo Jana. Ko je prišla do prijavnice, jo je v šali izpolnila in me prijavila. To je bil pač ‘štos’.

Ji je bilo kasneje žal, da ni prijavila sebe?

Ne, sestra se nikoli ne bi prijavila sama.

Ste vi veljali za lepšo od obeh?

Ne, ko sem bila mlajša, je to bolj veljalo zanjo. Vendar sva si zelo podobni.

Ste bili kdaj ljubosumni nanjo, ker je veljala za lepšo od vas?

Nikoli, saj se imava zelo radi.

Ste radi hodili v šolo?

Pravzaprav nikoli ne prav rada. Že v osnovni šoli sem vedno zamujala, saj sem se le s težavo spravila iz tople postelje. Šolo sem imela zelo blizu, zato sem spala do pet minut pred uro, potem pa sem pritekla v razred. Nikoli mi ni šlo zelo dobro. Bila sem prav dobra. Le pri predmetih, ki so me res zanimali – to sta bili angleščina in zgodovina – sem bila boljša.

V šolo ste zamujali, zdaj pa na intervjuje prihajate pravočasno.

Danes je bila izjema! Vedno malo zamujam, točna sem le, kadar snemam. Prijateljice so me vedno čakale – včasih tudi na mrazu, nekajkrat pa se je zgodilo, da so šle kar naprej, ker me tako dolgo ni bilo. Potem sem se odločila, da to popravim. Zdaj sicer tudi kdaj zamudim, vendar ne zamujam več toliko kot včasih.

Imate kakšnega sovražnika?

Ne. So ljudje, ki so mi zoprni, vendar nikogar ne sovražim, saj se mi zdi, da je to samo nepotrebno trošenje energije. Z zadnjimi uspehi se več piše in govori o meni. V rumenem tisku mi poskušajo najti kakšnega sovražnika, saj se to dobro prodaja. Vendar nimam nič s tem, saj nikogar ne sovražim, saj se niti s tem, kar pišejo o meni, ne obremenjujem.

Od kod takšno razmišljanje – morda iz knjig ameriške pop psihologije ali iz oddaj Oprah?

(smeh) Ne. Tega nikoli ne gledam. Zdi se mi neumno pričakovati, da se bom takšnega razmišljanja naučila iz knjig ali oddaj. To je ali pa ni v tebi.

Z manekenstvom ste se zelo hitro nehali ukvarjati. Se vam zdaj zdi, da je bila to nekakšna slepa ulica ali vam je tudi ta izkušnja prinesla kakšno koristno znanje?

Vsekakor je bila to pozitivna izkušnja, saj sem se imela dobro, ko pa mi ni bilo več všeč, sem vse skupaj pustila. Takrat sem še bolj za gotovo vedela, da me zanimata gledališče in igra. Sicer pa se pri vsakem projektu nečesa naučiš, tako da nič ne more biti nekoristno.

Ali so že na šolskih proslavah opazili vaš velik talent?

Nikakor. Moja vloga je šla mimo neopaženo ... Tudi v srednji šoli sem hodila v gledališki krožek, kasneje pa sem prišla na GILŠ (Gledališka in lutkovana šola) in ugotovila, da je to tisto, kar me v življenju najbolj zanima. Prej sem se ukvarjala z marsičem – manekenstvom, v osnovni šoli sem igrala klavir, vendar sem zdržala samo pol leta, saj nisem mogla sedeti pri miru. Zdaj sem sicer bolj umirjena, vendar še zdaj ne morem biti prav dolgo na miru. Trenirala sem tudi odbojko, ples, hodila k tabornikom ...

Bi zdaj torej vedeli, kje je kakšna stran neba?

Kje pa, tega nikoli nisem vedela! Nikoli nisem imela smisla za orientacijo. Igranje je edino, kar je ob vseh stvareh, ki so me v neki fazi zanimale, obstalo.

Tudi pri študiju ste preizkusili različne smeri.

Tako je. Trenutno študiram komunikologijo, vpisana pa sem bila že na južnoslovanske jezike in primerjalno jezikoslovje, čeprav sem eno leto namesto na predavanja jezikoslovja hodila na predavanja etnologije. Etnologija me je zelo zanimala, vendar nisem naredila izpitov, ki so bili pogoj za vpis v drugi letnik, zato sem se prepisala na Fakulteto za družbene vede.

Je tam lažje?

Kakor kaj. V končni fazi je vseeno – če se odločiš, se lahko naučiš za kateri koli izpit.

Na AGRFT se niste vpisali, to vam mnogi očitajo.

AGRFT ni edina inštitucija, na kateri se lahko naučiš igranja. Mnogi cenjeni igralci niso imeli nobene strokovne izobrazbe na papirju. Sama sem izbrala drugo pot – tri leta sem hodila na GILŠ, obiskala sem različne seminarje, največ pa sem se naučila z delom. Očitke sem seveda že slišala, vendar o tem sploh ne razmišljam. Sicer pa je nagrada za najboljšo igralko v Solunu prišla ravno v pravem trenutku, da sem dobila potrditev, da sem na pravi poti.

Sicer pa ste kmalu dobili prve ponudbe za snemanje filma. Vaše vloge so si zelo različne – ali to pomeni, da niste izbirčni?

Rada se potopim v najrazličnejše ženske. V Sloveniji, kar se tiče filma, ne moreš biti ravno izbirčen, saj se ne snema veliko. Vsaka vloga je zame nova zgodba, nova šola, nov izziv.

Najprej smo vas videli tudi slečeno v Outsiderju, poznamo vas kot Ano Jelovšek iz Prešerna, nekaj čisto drugega je vloga, ki jo imate v Ljubljani ...

Če se ukvarjaš z igro, predsodkov ali moralnih zadržkov ne smeš imeti. Vsako stvar sem vzela kot novo izkušnjo. Če je vloga dobra in če scenarij in lik zahteva goloto v filmu, se pač slečem. Outsider je druga zgodba, saj je bil to moj prvi film.

Ste vprašali najbližje, ali imajo kaj proti, ko ste videli, da se morate sleči v filmu Outsider?

Ne, nič nisem spraševala.

So bili presenečeni?

Starša sta vedela, vendar je bila mama kar šokirana, pa jo je oče potolažil, da je to pač samo film.

Ste imeli takrat fanta?

Na snemanju sva se zaljubila z Urošem Potočnikom in potem sva bila tri leta par. Sicer pa fanta ne bi spraševala, tudi če bi ga imela že pred snemanjem.

V videospotu ste se poljubljali z Martino Kajfež, kar je bilo za mnoge precej šokantno.

Meni se je to zdelo zanimivo. Režiserja Igorja Zupeta sem poznala že prej, ko smo skupaj delali neko reklamo. Ko mi je predlagal, naj igram Billa Gatesa, sem sprejela. Če je režiser dober in projekt zanimiv, me je lahko v marsikaj prepričati.

Ali obstaja razlika med poljubljanjem z žensko in moškim?

Seveda obstaja. Ne bi mogla reči, kaj je boljše ali slabše – drugače je. Med samim snemanjem nisem bila pozorna na to, kako se poljublja Martina, saj sem bila osredotočena na svojo vlogo.

Tudi s sedanjim fantom sta skupaj tri leta. Ste kdaj, kadar se spreta, pomislili, da bi bilo življenje enostavnejše, če bi imeli za partnerko žensko?

Nikoli nisem razmišljala na takšen način. Morda kdaj še bom. (smeh) Ženske moških kdaj ne razumemo in obratno, sicer pa je to čar odnosa. Če bi bila z nekom, ki bi imel v vsem isto mnenje, bi mi bilo verjetno dolgčas.

No, po Outsiderju je prišla vloga v filmu Ljubljana.

Tako je. Z Igorjem Šterkom je bilo odlično sodelovati. To je bila moja prva večja vloga in bila sem zelo vesela, da sem jo dobila. Avdicija je namreč trajala kar dva meseca, tako da sem dolgo čakala, preden so me poklicali, da sem sprejeta, kar me je zelo osrečilo. Na snemanje imam zelo tople in lepe spomine.

Ali vam je težko, ko se morate iz ene vloge vživeti v drugo? Ste po končanem snemanju spet običajna Manca ali ostanete vpeti v vlogo?

Ko snemam, sem nekdo drug. Včasih težko ločim realnost in filmski lik. Tako sem ‘notri’, da niti ne razmišljam o tem, da bi bila spet Manca. Tudi ko je konec snemanja, potrebujem še kak teden, da se spet zberem. Na srečo pa je med snemanji običajno dovolj časa in tako lik, ki si ga igral vmes, že pozabiš in nato zagrizeš v novega.

Ali je bil fant navdušen, ko ste bili Ana Jelovšek, ki je bila tako potrpežljiva in ponižna?

(smeh) Takrat, ko snemam, se s svojo družbo zelo malo vidim, saj sem ves čas s sodelavci ‘na projektu’. Tudi on pravi, da sem bila med snemanjem drugačna. Pri Ani sicer ni bilo tako drastično, saj sem imela med snemanji kakšen dan ali več premora. Pri snemanju Slepe pege pa se dva meseca sploh nisva videla, drugačna pa sem bila že med predpripravami na snemanje. Bila sem bolj lik, ki sem ga igrala, kot jaz sama.

In kakšna je razlika med Manco in Lupo?

Lupa je volkulja, trdna ženska. Nekaj se odloči in tako je. Sama sem malo manj odločna, po drug strani pa bolj brezskrbna in bolj vesele narave kot Lupa, vendar bi tudi jaz šla skozi ogenj za tiste, ki jih imam rada. Ne vem pa, kako bi reagirala, če bi se znašla v takšni situaciji, kot se je ona.

Kaj ste bili največkrat za pusta?

Kitajka! Kitajko bi z veseljem igrala tudi v filmu. Zelo si želim igrati v kung-fu filmih. (smeh) Zelo mi je bil všeč film Prežeči tiger, skriti zmaj. To, da poznaš kitajske borilne veščine, se mi zdi krasno. Sama sem lani vadila karate, pa sem že po pol leta nehala.

Menite, da bi se v resnici znali ubraniti napadalcev?

Toliko se nisem naučila, vendar bi se znala ubraniti, čeprav nisem agresivna. Sicer pa sem že od malega rada ‘migala’, najraje imam ples. Zdaj hodim na plesni seminar, na katerem se učimo različnih tehnik – tudi klasični balet. V skupini so razen mene same plesalke, zato se včasih počutim kot največji hlod. Pa kaj potem!

Imate zelo močan karakter. Mnogo žensk se ne vpiše k aerobiki, ker jim je neprijetno, saj ne poznajo korakov.

To je res. Tudi meni je velikokrat nerodno, ko pa se za nekaj odločim, grem čez vse. Sem zelo trmasta.

Pri Dorrerjevih je za lepšo veljala Mančina sestra, zdaj pa je Manca tista, ki osvaja gledalce s filmskih platen. Z režiserko Hanno Slak in soigralcem iz filma Slepa pega se je izvrstno ujela na snemanju in na koncu kar ni mogla iz kože junakinje Lupe. Vsaka vloga jo popolnoma prevzame in zato težko loči med pravo Manco in filmskim likom.

Sonja Dodig

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere