Maja Ferme: Nežna in močna kot tisto, kar jo navdihuje

Vodne nimfe, ki so se sprehodile po pisti 11. nadstropja centra Midtown Loft na Manhattnu, je v modni svet pospremil močan naliv. Izbira teme kolekcije je vsota več Majinih ljubezni in istočasno poklon Sloveniji, deželi, bogati z raznolikimi vodnimi viri. Prav narava je tista, ki 29-letno oblikovalko oblačil in nakita najbolj navdihuje. Njena oblačila so živa kot voda, narejena iz bežečih, dihajočih in lahkih materialov, ki se polno izrazijo šele v gibanju. Blago, ki je sprva platforma Majine abstraktne umetnosti, na telesu postane skulptura, do popolnosti stapljajoča se s telesom, korakom, vetrom. Majo najbolje opišejo kar njene obleke; svobodne, drzne, vesele, izvirne, zahtevne.

Si od nekdaj vedela, kaj želiš postati?

Od nekdaj sem rada raziskovala in risala. Rada imam barve. Imela sem tudi svoje črno obdobje, ko sem raziskovala formo, a sem se hitro vrnila k barvam. Obleke so pač eden od načinov, kako predstaviti kompleksno večslojno umetnost, v kateri se odraža tudi moda, v tej pa celoten način življenja in okus nekega časa, ne pa samo to. Moja oblačila so del mene, moje energije, ki se preplete z energijo človeka, ki jo nosi. Nosijo jih ljudje s posebno energijo, niso za na ‘lutke’. Šele v kombinaciji s tistim, ki jo nosi, in načinom, kako jo nosi, postanejo tisto, kar sem si zares zamislila. Brez energije, ki jo oblačilo dobi s človekom, to ni isto oblačilo.

Po kakšnem ključu si se odločila za New York in ne Milano ali Pariz?

Čisto intuitivno. Vem, da si večina oblikovalcev želi v Milano ali Pariz, a mene je enostavno vleklo v New York. Tam sem najprej tri mesece delala v oblikovalskem podjetju Anna Sui, kjer sem se veliko naučila, tako da je bila naslednja stopnja, samostojna modna revija, logičen naslednji korak. V času dela sem dobila potrebne kontakte, ki so mi izvedbo takšnega projekta sploh lahko omogočili.

Kako si prišla do dela v tako prestižnem podjetju?

Vsakega dela se lotim zelo sistematično: doma sem najprej vsaj eno leto zbirala podatke, preučevala različne možnosti, si pri tem pomagala v glavnem z internetom, nato pa sem razposlala nešteto prošenj na različne naslove. Čakanje na odgovore je bilo zelo frustrirajoče, v bistvu sem prejela samo dva; najprej se mi je to zdelo grozno malo, zdaj pa vem, da je bilo to pravzaprav veliko. Nič, potem sem šla pa tja, prvič v New York, trkat na vrata. Nisem imela zvez, samo sebe in svojo predstavitveno mapo.

Kaj te je najbolj gnalo v tujino?

Želja po novem znanju; na svoji poti moramo nenehno napredovati. Znanje je edina prava pot, ki te dejansko nekam pripelje. Poleg tega me je moj prostor začel utesnjevati. Najprej sem se zavedela tega, šele potem pa sem začela razmišljati, kako in kam.

Česa si se v Ameriki naučila?

 

Predvsem sem spoznala drugačen način dela. Tam se zares dela. Vsakdo v podjetju je specializiran za točno določen del procesa, modelarji so samo modelarji, medtem ko tukaj vsi delamo vse. Na srečo sem imela možnost dela v različnih sektorjih in tako se je hitro izkristaliziralo, kaj hočem in česa ne.

Kako so se vsega navajeni Newyorčani odzvali na tvoje delo?

Mediji so bili nad modno revijo navdušeni, sploh ko so izvedeli, da so poslikave moje in da so oblačila unikati.

Kako nastajajo tvoje kreacije?

V vsa oblačila skušam vnesti umetniški vidik. Začne se pri poslikavah. Blago je moje slikarsko platno. Izbiram dragocene materiale: največ uporabljam svilen muslin in svilen saten. Slaba stran teh materialov je, da je njihova obdelava zelo zah­tevna: bežijo, se izmikajo pri krojenju in šivanju. Res, če se le da, si vse v življenju čim bolj otežim. Takšna sem. Kakor koli: vzorce nato s posebnimi računalniškimi tehnikami obdelam, nato se jih prenese na blago in začne se krojenje.

Ne ukvarjaš se z ulično modo.

Ne, trenutno s couture, visoko modo. Da bi bilo žensko telo čim lepše s privzdignjenimi prsmi in ozkim pasom, imajo obleke všite posebne korzete. Ti so narejeni iz materialov, ki jih uporabljajo tudi v medicini. So lahki in tehnično zelo dovršeni, kako jih všiti v obleke pa je ... zoprna zgodba. Korzeti so iz raztegljivega materiala, obleke ne.

Kako gledaš na nakit?

Nakit ima globok psihološko-zgodovinski pomen. Je poseben izraz duhovne in materialne kulture naroda. Nova kolekcija unikatnega nakita je bila izdelana v sodelovanju s Steklarno Rogaška. Nakit ni steklen, pač pa je izdelan iz kristala, ki bi ga lahko po svoji žlahtnosti primerjali s svilo. Posamezni kosi kristala so gravirani, spet drugi ročno pihani. Gravirani kosi nosijo vzorec, ki se pojavlja na oblekah, v pihanih kristalnih kapljicah pa so vstavljeni kosi svilenega potiskanega blaga. Posamezni kosi nakita so pozlačeni, spet drugi rodinirani.

Kaj te vsakokrat žene v novi projekt?

Moja vizija, moje poslanstvo in želja po odkrivanju novega. Vsak novi projekt je kot življenje: nepredvidljiv. Tudi za življenje nikoli ne veš, kaj ti bo ponudilo. Težave rešuješ sproti. Mislim, da je včasih dobro, da ne veš, v kaj se spuščaš.

Tvoje kolekcije so izrazito ženstvene.

Rada oblačim ženske, se igram s tem, da izpostavim tisto, kar je na ženskem telesu najlepše, in da zakrijem pomanjkljivosti. Razstavljala sem tudi že ženske akte. Vsaka ženska je lahko lepa, popolnost je dolgočasna. Za moške naredim kakšen posamezen kos, cela kolekcija pa še ni nastala.

Šivaš vsaj za svojega?

Nekaj mojega pa res ima, suknjič na preklop z zanimivim vzorcem, a on to zna nositi. Je dokaj ... nenavaden moški. Občasno se tudi liči in lakira nohte. To se sliši čudno, a njemu zelo pristaja. Tudi njegova dva uhana v nosu me ne motita.

Je v povezavi z oblačenjem sploh legitimno uporabiti besedo ‘kiks’?

Po mojem je največji ‘kiks’ to, da daš nase nekaj, česar ne znaš nositi. To pa ne velja za mlade, ki morajo eksperimentirati. Jaz neki najstnici nikoli ne bi rekla, da ne sme nositi pet, ker se v njih lomi. Nihče se ni rodil v petah! Po mojem tisti svoj prepoznavni slog tako ali tako ženska odkrije šele po petintridesetih.

Česa je v tvoji garderobni omari daleč največ?

V njej je predvsem gora čevljev! Če sem obleke in nakit še sposobna po določenem času izločiti iz garderobe, mi to pri čevljih ne uspe. Čevlje težje vržem stran.

Katere oblikovalce najbolj občuduješ?

Všeč mi je Versace Couture, lahkoten in ženstven, Emilio Pucci mi je všeč zaradi potiskov, mojstra performanca sta John Gallliano in Alexander McQueen, moj najljubši pa je brez dvoma Thierry Mugler, a ne toliko kot oblikovalec, pač pa performer. On, on.

Kako si moškega želiš ... oblečenega?

Padam na zanimive detajle. Klasična obleka je v redu, če ima kakšen odštekan detajl. Sicer najbolj cenim osebni slog. A lepo oblečen moški brez karizme je kot lepa, a prazna darilna škatlica.

Slečenega?

Še vedno karizmatičnega.

Zelo veliko delaš. Kako kljubuješ posledicam prekomernega dela?

Z jogo. Zjutraj me spravi skupaj: medtem ko vadim jogo, lahko zelo sproščeno in ustvarjalno razmišljam. Pomagata mi tudi tek in skandinavska hoja, v zadnjem času pa še fitnes. Vse te stvari so zelo dobre za uravnovešanje energije; ves čas moram paziti, da je ne izgubljam po nepotrebnem. A z jogo sem se v resnici začela ukvarjati zaradi zdravstvenih težav. Teh nimam več, joge pa ne bi več opustila za noben denar – koristi mi na vseh življenjskih področjih. Pri skupinski vadbi prideš v stik s podobno mislečimi, pozitivno naravnanimi ljudmi.

Kako še skrbiš zase?

Moj jutranji ritual je Jala neti kriya – ajurvedsko samozdravljenje vseh bolezni dihal in različnih psihosomatskih bolezni (spiranje nosu). Za obraz in telo uporabljam izključno naravno kozmetiko ter različna masažna olja za odpiranje čaker. Tudi hladno stisnjeno sončnično olje je vsestransko uporabno, poleg tega pa jem, kolikor je mogoče zdravo hrano.

Ješ meso?

Ne, vegetarijanka sem. Moja najljubša jed je vegetarijanski suši; zelo rada imam japonsko, kitajsko in indijsko kuhinjo. Fant zelo dobro kuha.

Droge?

Ne. Ja! Zasvojena sem s sladkorjem. Torticami, vsemi vrstami tortic ...

Če bi to vedela prej, bi se dobili v slaščičarni!!!

Morava nujno ostati tukaj?

Tina Torelli

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc