Ksenija Mišič: Čakala sem na pravo vlogo

Črna gora je zdaj njen drugi dom – ravno zadnjič je bila močno osupla, ko je na poti do Cetinja razmišljala o tem, da gre domov, čeprav ima v Mariboru še cel kup zabojev, v katerih je zapakirana njena preteklost. Zdaj pač ni čas za nostalgijo, saj sta bili zadnji dve leti za Ksenijo Mišič prelomni in polni novih odkritij. Devica (po horoskopu), ki je bila dobra tri desetletja neverjetna perfekcionistka, se je zdaj naučila ležernosti.

Ali še vedno nikoli nimate treme na odru?

Na samem odru ne. Tremo sem imela enkrat v življenju in to zato, ker predstave nismo dodelali do konca – to je bilo na premieri Kdo se boji Virginije Wolf. Ko sem našla svoj kod, po katerem sem v tej vlogi delovala, treme ni bilo več. Sicer pa sem pred predstavo malo vznemirjena, a to ni strah, pač pa poseben občutek, ko komaj čakaš, da greš na oder. Zakaj naj bi bilo igralca sploh strah na odru?

V gledališče pridejo tisti, ki te želijo gledati, izjeme pa so negativne že, ko vstopijo v dvorano in se z njimi nima nobenega pomena ukvarjati. Opravljam delo, ki ga ljubim, ki je moje poslanstvo in zato sem tudi plačana – čemu torej strah?

Glavna ženska vloga v filmu Zvenenje v glavi je vaša prva vloga v celovečernem filmu, kajne?

Res je. Pred tem sem igrala v kratkometražnem filmu Janje Glogovac F, ki je dobil vrsto nagrad po svetu in je bil izvrstno ocenjen.

Zanimivo se mi zdi, da je to vaša prva vloga v celovečernem filmu, saj ste bili vrsto let velika zvezda slovenskega teatra in ena najbolj cenjenih igralk!

Ponujali so mi vrsto vlog, vendar me do zdaj nobena ni pritegnila. Zakaj bi se zadovoljila z nečim samo zato, da bi bila posneta na filmskem traku? Bistveno je, da z vlogo lahko nekaj povem. Vedno so me zanimali soigralci, režiser, scenarij, cela ekipa. Če ni bilo vse tako, kot sem menila, da mora biti, nisem pristala. Zakaj bi delala nekaj, s čimer na koncu ne bi bila zadovoljna? Raje sem čakala na pravo vlogo. Sicer pa film obožujem!

Ste zdaj s filmom Andreja Košaka zadovoljni?

Sama sem imela čas za pripravo in za vlogo sem se lahko dobro pripravila. Prebrala sem roman in scenarij, raziskala referenčni material in začela s snemanjem. Pri nas je seveda zelo težko pričakovati, da bi snemanje potekalo optimalno (denar ...), vendar me ni sram, ko pogledam ta film in sem lahko mirna in zadovoljna, saj je bilo delo opravljeno tako, kot mora biti.

Meni je bil film zelo všeč, presenetila pa me je vaša vloga, saj sem vas vajena v bogatih oblačilih z odrskih desk, v filmu pa igrate preprosto žensko v vsakdanjih oblačilih.

Vloga je tista, ki te prepriča, in ne toaleta. Če je vloga dobra in če je poleg tega značaj tudi upravičeno glamurozen, toliko bolje, ampak to ni odločilno!

Kakšen je bil občutek, ko ste se videli na filmskem platnu?

Pred snemanjem sem imela težave, saj se ne maram niti slišati niti videti. Skrbelo me je, kako bo zvenel moj glas, ali sem fotogenična ... Imela sem tremo pogledati film! Nisem ga gledala skupaj z občinstvom, saj sem zamudila predstavo v Portorožu, ker sem imela vaje v Trstu, in so moj sedež zasedli. Sebe na velikem platnu zato še nisem videla, gledala pa sem videokaseto in to popolnoma sama, saj nisem želela, da me kdo opazuje, kako gledam ... A na koncu sem si oddahnila!

Ali imate že kakšno novo ponudbo za film?

Dogovorjeni sva z Janjo Glogovac, ki bo celovečerni film snemala spomladi, če se bodo zbrali tolarčkii, seveda.

Običajno se zvezdnice cel dan pred kakšnim pomembnim dogodkom urejajo. Vi ste poznani po tem, da takrat, ko ste imeli zvečer predstavo, ves dan niste delali ničesar.

Običajno sem imela po predstavi zelo malo časa, da sem se preoblekla. Poleg tega tudi nisem tip človeka, ki bi se posebej obremenjeval s toaleto za takšne priložnosti. Toda vse skupaj je del tega posla. Ves dan posvetim pripravi na vlogo in to, kaj bom oblekla kasneje, res ni bistveno.

Ali je bilo vedno tako ali ste takšni postali nedavno?

Vedno je bilo tako. Če bi jaz odločala, bi po premieri šla domov spat. Ker pa je sestavni del mojega poklica, da po predstavi pozdraviš goste, komuniciraš s kolegi, se seveda potrudim do konca. Zame je urejanje po predstavi večja muka kot sama predstava.

Ker verjamete v usodo, domnevam, da si z njo pojasnjujete tudi svojo odločitev, da ste šli v Črno goro, kjer ste spoznali tudi svojega partnerja, igralca Srdana Grahovca?

To je bila res usoda. Po daljšem premoru od gledališča mi je Leo Kulaš predlagal, da bi delala predstavo s Paolom Magellijem, s katerim sem že prej veliko delala. Vsi so me spodbujali, da je že čas, da se spet vrnem v gledališče, zato sem se predlansko leto odločila in odšla v Črno goro. Zgodilo se je to, da sem tam tudi ostala!

Kako se znajdete v Črni gori, glede na to, da ste bili v mariborskem gledališču vajeni vrhunskih pogojev, ki jih tam prav gotovo ni?

To je res. Ampak ko smo delali predstavo s Paolom, se je direktor gledališča zelo potrudil in v danih okoliščinah smo imeli prav vrhunske pogoje. Meni tam ni manjkalo čisto nič. Bilo je skoraj tako, kot takrat, ko smo delali v naših časih v Mariboru. Delala sem tudi predstavo z Millerjem, kjer so bili pogoji malo slabši, vendar se ne morem pritoževati. Delali smo v ustvarjalnem miru, omogočeno je bilo vse, kar smo potrebovali, denarja pa res ni toliko kot v Sloveniji. Ampak če ne delaš zaradi materialnega zadoščenja, ki ga tam ne moreš dobiti, temveč zaradi ustvarjalnosti, si lahko zadovoljen.

Tomaž Pandur je poznan kot pravi deloholik in v Mariboru ste delali cele dneve. Povedali ste že, da ste skoraj živeli v gledališču ...

Da, in to te izžame! Po sedmih letih sem bila izčrpana. Zato sem imela štiri leta odmora. Umaknila sem se iz javnega življenja, ker sem to potrebovala. Nekaj časa sem mislila, da se s teatrom ne bom ukvarjala nikoli več ... Dve leti sem bila v Ameriki in posvetila sem se drugim stvarem, posnela sem dva filma, potem pa je prišla ponudba iz Črne gore.

Črnogorci so poznani po svoji lenobi. Kako ste se vi privadili na to?

Tega ne bi mogli posplošiti na teater. Tudi Črnogorci si ne morejo več privoščiti, da so Črnogorci! Sama v teatru lenobe nikoli nisem začutila. Scenski delavci so povsod po svetu počasni, med igralci pa ni lenobe. Morda to počasnost občutim v kakšni trgovini – ampak to je pač povezano z Balkanom in ima tudi svoj šarm. Mislim, da je tamkajšnja lenoba samo predsodek.

Če primerjamo Slovence in Črnogorce – kakšno je vaše mnenje o moških tu in tam?

Moj fant je Črnogorec, vendar se sama zelo izogibam predalčkanju ljudi. So drugačni, seveda. Meni njihova mentaliteta očitno najbolj odgovarja. Moja mama je Slovenka, oče Črnogorec – jaz imam to v krvi, zato tudi na Slovence gledam drugače in moje mnenje o tem ne bi bilo bistveno. Za nekoga se odločiš zaradi povsem drugih stvari kot zaradi geografije!

Kaj vas je pritegnilo pri vašem partnerju? Zaljubili ste se na prvi pogled – ste verjeli v takšno ljubezen, preden se vam je zgodila?

Nikoli! Mislila sem, da je to mogoče samo v filmu ali romanu. Verjetno me je pritegnil s svojo energijo. Te stvari je vedno zelo težko pojasniti.

Selitev ni enostavna. Imate domotožje?

Seveda. Sem zelo navezana na širšo družino in starše, saj smo zelo povezani. Žal nikoli ni nič popolno. Moja družina je imela najprej težave, ker smo se malo videli, zdaj pa to kar nekako deluje. Neprestano sem na poti, vendar nikoli nismo narazen več kot mesec.

Ali pogrešate prijatelje, ki vas poznajo več časa kot ti dve leti, kolikor živite v Črni gori?

To je res težava in to lahko občuti samo nekdo, ki se je že kdaj preselil. Včasih sem se počutila sama, čeprav sem zmeraj v družbi, ki mi odgovarja. A stara prijateljstva manjkajo.

Verjetno vam ni vseeno, da vaš moški bolje ve, kje se kupi meso, kje je čistilnica ...

Vse ve bolje od mene! Počutim se kot kakšen neumnež, saj moram za vsako malenkost spraševati, kako in kje. Tam sem kot večni gost. A tega je zmeraj manj.

Po drugi strani se v rodnem kraju spominjajo vseh neumnosti, ki ste jih naredili v času osnovne šole in kasneje, v novem mestu pa lahko začnete živeti znova, popolnoma neobremenjeno.

Tako je. Imam se priložnost na novo vzpostaviti, predstaviti in tudi sama sebe na novo spoznati. Med novimi ljudmi se vsak obnaša drugače kot med starimi znanci. To je res od Boga dana možnost, da s seboj narediš nekaj novega, kar se mi zdi enkratno.

Ali ste v tem času spoznavanja na novo ugotovili kaj konkretnega, kakšne so bile razlike?

Srđan me je naučil, da v življenju izgubljam veliko manj energije okrog nepomembnih stvari. Vse jemljem bolj umirjeno, tako tudi delujem. Po horoskopu sem Devica in v meni je neki perfekcionizem, vse mora biti urejeno, popolno – zato sem potrebovala to spremembo.

Poleti sva dvajset dni prebila v kampu na Adi Bojani in še nikoli v življenju nisem bila bolj sproščena kot takrat. Tega sem se naučila z njim. Verjetno ne moreš nekoga naučiti nečesa, česar že ne nosi v sebi, za kar ni pripravljen. Meni se je življenje spremenilo ne samo na geografskem, poklicnem in ljubezenskem področju, pač pa je šlo osebnostno v nove svetove. Nekakšna celostna preobrazba.

Kot vsi pari se gotovo tudi vidva kdaj spreta. Takrat verjetno pogrešate prijateljice, katerim bi se lahko potožili.

Da, včasih bi potrebovala kakšen neobremenjen klepet, a ga v glavnem najdem tudi tam. Obstajajo tudi telefoni in včasih me že mamin glas pomiri. V tej zvezi je vse osredotočeno na bistvo. Zato vsaka navlaka hitro izginja.

V normalnih okoliščinah pogosto zveze vlečemo dlje, kot je potrebno, samo zaradi navade. Za vas pa sem prepričana, da bi se takoj vrnili domov, če ne bi bila zveza zares trdna in zdrava.

Res je – to, da sem še vedno v Črni gori, je dokaz, da sem srečna, ljubljena oseba in sem s svojim življenjem zadovoljna.

Kdaj boste mamica?

Upam, da kmalu. To je že nekaj časa moja želja. Odkar poznam sebe, vem, da je to moje poslanstvo. S Srđanom pa želim to željo uresničiti.

Zjočem se, a potem grem takoj naprej

Ksenija Mišič vedno v življenju poskuša najti nek smisel, povezavo. Njena sestrična je nekaj let živela v pritličnem stanovanju v Pragi. Nekega dne se je lastnik odločil, da bo stanovanje prodal in bila je zelo nesrečna in jezna. Nekaj časa je bila na ulici, potem pa je našla drugo stanovanje. Kasneje je bilo v poplavah v Pragi poplavljeno in popolnoma uničeno prav tisto stanovanje, zaradi katerega je bila tako jezna.

Ksenija je prepričana, da je vedno vsaka stvar dobra za nekaj, pa čeprav iz trenutnega stanja ne moreš videti ničesar pozitivnega. Zato tudi ni bila razočarana, ko se je končala Pandurjeva doba v Mariboru. “To ne pomeni, da mene v tistem trenutku ne boli, da nikoli ne trpim! Jaz se zjočem za vsako figo, ampak to traja pet minut, potem grem naprej. Vsak ima v sebi določene demone in če se jih zavedaš, se proti njim lahko bojuješ samo z drugačnostjo. Če pa si jih ne priznaš, si odgovoren za lasten razkroj. Prepoznavanje mraka v sebi ti daje moč, vpeljuje možnost za svetlobo.”

Sonja Dodig

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del