Ksenija Horvat – novinarka in voditeljica Odmevov na Televiziji Slovenija. Njen življenjepis se bere kot roman: radio Študent, Val 202, Studio City, BBC in Televizija Slovenija. Viktor za najobetavnejšo medijsko osebnost. Zavidljiva kariera. A kot pravi Ksenija, kariere ni načrtovala; življenje je prineslo izzive, ona jih je sprejela.
Diplomirali ste iz primerjalne književnosti in sociologije, ukvarjate pa se z novinarstvom. Zakaj novinarstvo?
Ko sem hodila v srednjo šolo in kasneje na fakulteto, sem želela ob študiju še kaj zaslužiti. Želela sem biti samostojna, živeti po svoje, skrbeti sama zase, in z novinarstvom se je dalo dobro zaslužiti. Honorarji so bili pred desetimi leti precej višji kot danes, pisanje mi je šlo dobro od rok, delo mi je bilo všeč, in tako se je začelo. Najprej radio Študent, potem Val 202, kjer sem ustvarjala oddajo Kulturne drobtinice, proti koncu študija pa sem na nacionalni televiziji vodila oddajo Studio City.
Dobro načrtovana kariera, ni kaj! Ste zelo ambiciozni?
Po resnici povedano sploh nisem ambiciozna, vsaj sama se ne vidim kot tako. Pa tudi kariere nisem načrtovala. Vse se je odvijalo samo po sebi. Le izzive, ki jih je prinašalo življenje, sem sprejela.
Je bil izziv tudi odhod v London?
V študentskih časih je bilo zelo moderno menjati honorarne zaposlitve, stanovanja, kraje bivanja. Ko mi je prijatelj omenil, da v slovenski sekciji BBC iščejo sodelavca, sem se prijavila. Povabili so me na preizkus, ki sem ga uspešno opravila in se potem zaposlila v Londonu. V britanski prestolnici sem nameravala ostati le šest mesecev, potem pa se je ta čas raztegnil na šest let.
In kaj vas je v Londonu zadržalo toliko časa?
London je zelo dinamično mesto. Vedno se nekaj dogaja, srečuješ ogromno zanimivih ljudi z vsega sveta. Uživala sem v sprehodih po londonskih ulicah, pohajkovanju po številnih knjigarnah, ki so bile na moje veselje odprte tudi ob nedeljah. Rada sem posedala v kavarnah ter s številnimi prijatelji in znanci razpravljala o svetovni politiki, kakšni so trendi, vsak je s svojega konca sveta prinesel svoje izkušnje in vse to smo si delili. Pa tudi delo na BBC-ju mi je bilo zelo všeč.
Kakšen vtis so na vas naredili Angleži?
Na prvi pogled se marsikomu zdijo odmaknjeni, nedostopni. Ne dovolijo vsakomur, da bi se jim približal. A to je le neke vrste obrambni mehanizem. V Britanijo namreč prihaja veliko tujcev, večina le za kratek čas. Razumljivo je, da se želijo domačini pred njimi nekako obraniti, oni namreč vedno ostanejo. Moja izkušnja z Angleži pa je pozitivna. Kmalu po prihodu v London sem imela širok krog prijateljev in znancev, z mnogimi prijateljujem še danes. Mogoče mi je pri navezovanju stikov pomagala mladost, imela sem 23 let, odprtost, pa tudi ljudje so me zanimali.
Kaj vas je privabilo nazaj v Slovenijo?
Po šestih letih bivanja v Londonu sem se vprašala: “Kaj pa zdaj, bom ostala tu in se borila za delo s številnimi Angleži, katerih prednost je bilo dejstvo, da je angleščina njihov materni jezik, ali bom poskusila srečo doma?” Ravno v tem času se je ponudila priložnost za delo v zunanjepolitičnem uredništvu na Televiziji Slovenija. Priložnost me je premamila in vrnila sem se domov.
Veljate za poznavalko izraelsko-palestinskega spora, od kod zanimanje za to področje?
Že moj prvi prispevek na radiu Študent je bil izraelsko-palestinski spor. Potem se je to nadaljevalo na BBC-ju, kjer smo pokrivali predvsem teme, ki veljajo za zunanjepolitične. Poleg tega sem v Londonu srečala veliko ljudi s teh območij, se z njimi pogovarjala. Na ta način sem dobila tudi informacije ‘iz prve roke’. Zanimivo je spremljati tudi dogovore in dejanja političnih veljakov ter opazovati posledice, ki jih v prvi vrsti občutijo ljudje, ki živijo na teh območjih.
Pogosto obiščete Izrael?
Tja se odpravim vsako leto vsaj dvakrat. Ti obiski mi omogočajo pristno novinarsko delo, pri katerem odkrijem zgodbo, jo raziskujem ter o njej poročam. Nekaj posebnega pa so tudi precej nemogoče razmere, v katerih moram delati, ko sem na ‘terenu’.
Tam je pravzaprav vojna, vas ne skrbi, da se boste znašla v navzkrižnem ognju?
Če bi me skrbelo, bi ostala doma. Seveda se zavedam, da so potovanja na ta območja nevarna, vendar si vedno rečem: “Nič se ne bo zgodilo.” So pa tudi trenutki, ko te stisne pri srcu, ko ne veš, kje je še varno in kje ne. Nevarnost je navzoča ves čas, nikoli ne veš, kdaj in kje bo razneslo avtobus, kam bo padel izstrelek. S snemalcem Darkom Humarjem sva se nekoč peljala do picerije, ki sva jo vedno obiskovala, namesto picerije pa so bile tam črne ruševine. Samo spogledala sva se, saj je obstajalo veliko možnosti, da bi se to zgodilo nama.
Pred tremi meseci ste začeli voditi Odmeve. Ste imeli kaj treme?
Sem ena tistih ljudi, ki se na vse naloge dobro pripravijo. Če se izrazim nekoliko drugače: domačo nalogo vedno naredim temeljito. Zato tudi nisem imela pretirane treme, ko sem začela voditi Odmeve. No, priznam, nekaj treme je le bilo. Res pa je, da so mi Odmevi ‘pisani na kožo’. Vsak dan se spopadem z novo temo, prisiljena sem raziskovati, brati, spraševati, razmišljati, analizirati, in to mi je zelo všeč.
Kaj vam roji po glavi, ko sedite na voditeljskem stolu, pred vami pa je sogovornik, iz katerega je treba iztisniti kar največ?
Prav o tem razmišljam, predvsem pa ga skušam poslušati, seveda pa moram ves čas paziti, da ne pozabim odpreti kakšne pomembne teme.
Oddaja vedno poteka brez zapletov. Ali se za kamero dogajajo tudi nerodnosti, ki so gledalcem prikrite?
Nerodnosti so del delovnega procesa. Brez tega ne gre. Če se še tako trudiš, se jim ne moreš izogniti, upaš samo, da tudi gledalci to vsaj malo razumejo.
Vodenje Odmevov, viktor za najbolj obetavno medijsko osebnost – se je vaše življenje spremenilo zaradi medijske pozornosti, vas mimoidoči na ulici prepoznajo, ustavijo?
Mediji se res zanimajo zame, drugih sprememb pa ni. Živim zelo normalno življenje, veliko časa porabim za delo, z Odmevi se je obseg dela še povečal, ampak nič hudega, na delo sem navajena. Ker sem naličena le, kadar vodim oddajo, sem bila prepričana, da me na ulici nihče ne bo prepoznal, pa ni povsem tako. Vendar me kaj hujšega od dolgih pogledov za zdaj še ni doletelo.
Kako skrbite za telesno kondicijo, delo na televiziji je gotovo naporno?
Ko sem začela voditi Odmeve, se je moj delovni dan krepko podaljšal in ob začetku oddaje sem bila že pošteno utrujena. Poleg tega so tu še naglica, napetost in stres, ki spremljajo novinarsko delo. Čeprav mi šport ni pretirano pri srcu, sem morala nekaj ukreniti v tej smeri. Fitnes, aerobika, potenje v natrpanih dvoranah – to ni zame, zato sem poskusila z dolgimi sprehodi. Moram reči, da me je hoja razbremenila vseh napetosti, stresa, mi napolnila baterije. Zato se zdaj, kadar imam le čas, odpravim na sprehod v gozd ali pa na kakšen hrib.
Športni navdušenec torej niste, kaj pa modni?
O ja, to pa. Sem redna obiskovalka ljubljanskih trgovin z oblačili, vendar bolj dopoldne, ko ni pretirane gneče.
Je vaš stil oblačenja takšen kot na televiziji?
Na televiziji za moj videz skrbi stilistka, ki mi svetuje, kakšna obleka je primerna za vodenje. V večini primerov so to razni kostimi. Zasebno imam raje udobna oblačila, džins.
Kaj pa vaš značaj? Na ekranu delujete zelo resno, profesionalno, celo hladno, ste taka tudi zasebno?
Sodelavci na televiziji bi temu najbrž pritrdili, zasebni prijatelji pa bi se smejali. V službi sem resna, ker opravljam odgovorno delo in nimam časa za neumnosti. V krogu prijateljev pa se sprostim, tako rekoč pootročim, tudi kakšna neumnost ‘zraste na mojem zelniku’.
Prostega časa vam verjetno ne ostane prav veliko. Kaj je tisto, kar takrat najraje počnete?
Najraje sem v družbi dobrih prijateljev, ne glede na to, kaj delamo. Igramo tarok, gremo v kino, si privoščimo pivo. Tudi berem rada, poslušam glasbo. Včasih igram svojo altovsko blok flavto.
Kaj pa dopust, ga izkoristite za popotovanja po eksotičnih deželah?
Vsa moja službena potovanja so zelo nejasna in časovno omejena, tako da med dopustom raje lenarim na morju.
Vem, da o zasebnem življenju ne govorite radi, zato le naslednje vprašanje: Katerega slavnega moškega bi povabili na večerjo, če bi lahko izbirali?
Milana Kučana. Zdaj, ko je njegov mandat pri koncu, bi bilo zelo zanimivo izvedeti, kako razmišlja o stvareh, ki se dogajajo v Sloveniji.
No, upala sem, da boste z odgovorom razkrili, kakšen tip moškega vam je všeč. Tako, na videz!
Aha, no ..., to pa moram malo premisliti. Videz, pravite? Koliko časa pa imam za razmislek?
Reciva do petka?
Prav. Bom sporočila, ampak v tem trenutku se res nikogar ne spomnim.
Za konec pa še pogled v prihodnost: načrtujete nove izzive?
Odmevi so zame izziv, ki mi zaenkrat povsem zadostuje. V kratkem se bom odpravila še v Irak, kjer bomo posneli oddajo. Pred petnajstimi leti je Irak veljal za najbolj razvito arabsko državo, imel je urejen šolski sistem, prebivalstvo je bilo zelo izobraženo. Zanimivo bo odkrivati, kako se je življenje v tej deželi spremenilo.
P. S. In katerega lepotca bi Ksenija povabila na večerjo? No, tudi v petek je bila neodločena, ampak kdor koli bi že bil, bi moral biti moški tipa Al Pacino.
Novinarstvo je zame sanjski poklic
- O delu na Televiziji Slovenija:
“Služba, v katero se odpravim z veseljem, z radovednim vprašanjem: ‘Le kaj se bo zgodilo danes?’ je služba, ki sem si jo vedno želela. Delo na televiziji Slovenija in še posebno vodenje Odmevov mi nudi prav to. Seveda ima to delo tudi slabo plat. Nikoli ne vem, kdaj bom gotova, kdaj se bom lahko vrnila domov. Pogosto se zgodi, da se s prijatelji dogovorim za ogled kakšnega filma, pa moram odpovedati, ker se je, na primer v Izraelu, zgodilo nekaj nepričakovanega. Ampak to so stvari, ki sodijo k novinarstvu in vzela sem jih v zakup.”
- O slovenskem novinarstvu:
“Mislim, da slovensko novinarstvo postaja vse bolj neodvisno. Večina politikov se je že naučila, da obstaja meja, ki je ne smejo prestopiti. Bolj kot politični pritisk me skrbi pritisk kapitala, spomnimo se le primera Petek. K sreči imamo v Sloveniji kar nekaj sposobnih novinarjev, ki znajo prodreti v zakulisja zgodb.”
Andreja Drev