Zdi se paradoks, a Katarina Čas ima zelo malo časa. Tudi meni je bil skopo odmerjen, poleg tega pa sem bila opozorjena, da bo na intervjuju precej zadržana. Da ne govori rada o sebi. Slabo uro pred snemanjem sva večinoma porabili za kavo in prebujanje, pa se mi je na koncu vseeno zdelo, da Katarino poznam od nekdaj.

Nova serija z naslovom Strasti je, medtem ko smo bili v tiskarni, že ugledala luč sveta. Katarina v prvi slovenski dnevni igrani nadaljevanki igra Ano, naivno dolgolasko, ki jo Jonas ali dr. Vasja vseskozi drži v šahu. Na snemanju mora zato veliko jokati in ponosna je, kadar ji to uspe brez umetnih solz.

Čas za Strasti

‘’Zaljubljenost je stvar energije, kemije, nečesa, kar je v zraku. Ne moreš izbirati, v koga, kdaj in zakaj se boš zaljubil. Preprosto se. Nočem govoriti o svojem zasebnem življenju, ker je to edini košček življenja, ki je samo moj. Večinoma ne berem tračev o sebi, včasih pa me premaga radovednost. Forumi so sploh zgodba zase. Na enem od njih se je zadnjič neka uporabnica spraševala, kdo neki ‘forsira’ Katarino Čas. Lahko odgovorim. Katarine Čas nihče ne forsira. Grem, kamor me zanese. Po svoji poti. Nikoli nisem nikogar klicala, naj o meni kaj napiše. Rada imam vodenje, rada imam milijon stvari, a zdaj je čas, da spravim ven to svojo strast do igranja.’’ Ko govori o igranju, ji verjamem. Iskrena je.

Vlogo Ane v Strasteh je sprejela zato, ker je zanjo nekaj novega in ker je odlična priložnost za igranje in učenje. Včasih je zavidala tistim, ki delajo od–do, pa je dobila, kar je želela. Snemanja so naporna. Dnevno se posname 12 sekvenc, to pa pomeni, da zjutraj vstaja tako zgodaj, kot bi šla za tekoči trak. ‘’Ni veliko pripravljanja in zame, ki sem kontrol frik, je včasih naporno. S takšnim tempom ne more biti vedno vse popolno in s tem se je treba sprijazniti.’’

Čas za igranje

Vloga Ane ni lahka, ker je zelo čustvena. Ima svoje drame in travme,’’ skomigne z rameni. Zelo je zadovoljna s soigralci. Všeč ji je, da je njen igralski partner prav Jonas, poleg tega je ekipa polna svežih mladih obrazov. V tem projektu je na preizkušnji tudi njena prilagodljivost. Na setu se namreč menja več režiserjev, izmed katerih ima vsakdo rahlo drugačen način dela, a kar gre. “Mediji so v mojem življenju prisotni od nekdaj. Dolgo sem plesala v plesni skupini Mojce Hrovat. Tam so naju nekega dne z Urošem Belantičem izbrali za reklamo za Cockto, v kateri sva skupaj skakala po lužah.

Nato je zaradi reklame prišla ponudba za film Peklenski načrt. Po tem filmu so prišle druge reklame, delala sem kot model, bila sem voditeljica in soavtorica Atlantisa in še drugih oddaj, nato pa me je zanimalo vedno več stvari. Zaželela sem si pisati scenarije, režirati, montirati, organizirati, tržiti projekte! Vse naenkrat. Nekoč bom morda zares postala producentka, da bom lahko združila vse, kar me zanima, a je do tja še dolga pot.’’

Čas za piflanje

Prizna, da jo je bilo sprejemnih izpitov za igralsko akademijo verjetno podzavestno strah, hkrati pa je čutila preveč spoštovanja do igralske kariere, za katero se ve, da je trda. Sploh pa je njena vizija bolj kot v teater usmerjena v film, ki je resnično skupek vseh njenih zanimanj. “Ampak študij ekonomije je vseeno visel v zraku. Po nekaj letih pavziranja sem se vrnila, postala prava piflarka, dvigovala roko in sodelovala na predavanjih, ker me je začelo zares zanimati. V četrtem letniku se je snov usmerila v tržno komuniciranje, in to je bil moj najljubši predmet. V srednji šoli mi je šlo odlično, v prvem in drugem letniku fakultete pa sem v zadnji vrsti samo čakala, kdaj bom lahko šla na kavo. Ko sem se čez nekaj let vrnila na faks, mi kava ni več tako zelo dišala. Če sem že šla na predavanja, sem jih tudi poslušala.’’

Čas za pravo kemijsko formulo

‘’To je takšno potovanje po samem sebi, brskanje, preizkušanje lastnih zmožnosti, meja. Skoraj neke vrste terapija. Stalno se preizkušaš. Izziv igranja je, da tako začutiš vlogo, da jo odigraš povsem naravno. Zdaj se bo sicer veliko ljudi spotaknilo ob to, da igram …’’ Ne more skriti, da je občutljiva. Ve, da se bo skrbi o tem, kaj bodo rekli drugi, treba osvoboditi, saj je edino pomembno, da dela tisto, v čemer uživa. ‘’Ah, mogoče bom enkrat postala sprehajalka psov, to bi mi bilo zares všeč – pristno in brez medijskega stresa!’’

Čas za psa

Čas za vse

Katarina Čas sprehajalka psov? Skoraj zagotovo. Vmes pa bo še veliko potovala, uživala v družbi prijateljev ob filmu in steklenici dobrega vina. Rada ima normalne, preproste stvari. Takšna je tudi v ljubezni, a da bi si vsaj malo otežila življenje, se vedno zaljubi v boemske tipe. Težko bi opredelila svoj tip moškega, a če bi jih postavila skupaj, bi bilo očitno, da imajo prav vsi rjave lase. Če je na svetu kakšna gotovost, je to ta, da je rjavolascev več kot dovolj.

Čas za resnico

V dušo se ji je zapisal njen prvi koncert: Gunsi v Budimpešti s predskupino Faith no more. Takrat je bilo vere naenkrat konec. Tu in tam je napisala kakšno depresivno poezijo. Je tudi Katarina, ki si želi, da bi znala francosko. Je suis Catherine Le Temp, reče, ne da bi si zatisnila nos. Zveni povsem francosko. Francija je čudovita. Tam je doma tisti igralec, s katerim bi se bilo tako sanjsko znajti na setu. Če bi lahko izbirala svojega dr. Vasjo, to – brez zamere – ne bi bil Jonas, ampak Johnny Depp. Je boem, tako da ne bi bilo slučajno preveč preprosto. In še eno, nezanemarljivo dejstvo: Johhny Depp je nedvomno – rjavolasec.

Tina Torelli

fotografija: Peter Uhan

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere