Jadranka Juras: Bojevnica za življenje

Jadranka Juras je trenutno na šestletnem študiju džez petja v Gradcu – tam, kjer so med stotimi izbrali le tri. Njej je uspelo. Tako kot ji je uspelo osvojiti dobre glasbe lačne po vsej Sloveniji, njene vokalne sposobnosti pa so ‘pred Gradcem’ opazili in tudi nagradili doma. Lani je bila zmagovalka strokovne komisije na Slovenski popevki, prejela je nagrado za najboljšo glasbo na tekmovanju šansonov pred dvema letoma, bila je spremljevalni vokal v Talinu, ko so nas na Evroviziji zastopale Sestre, odlična je bila na zadnji Emi.

Ljudje, ki se pojavljajo v medijih, in so izpostavljeni zaradi dejavnosti, s katero se ukvarjajo, vse prepogosto pozabljajo, da so vzor mladim; da se ti po njih ne zgledujejo le po oblačenju. Mlad človek, predvsem otrok in najstnik, srka vase vsak trzljaj in dih popularnega človeka. Včasih nas je zaradi tega malce strah, pri Jadranki Juras pa se v človeku prebudi upanje, da bodo njene misli in besede okužile čim več otrok. Tudi tistih, ki to ta trenutek ne zmorejo biti več.

Študirate filozofijo v Ljubljani, ste na začetku študija džeza v Gradcu, za sabo imate kar nekaj glasbenih nagrad, stari ste 26 let, videti pa ste precej mlajši. Zdi se, da je čas na vaši strani.

“Ne bi se strinjala. Ne, ne morem reči, da je čas moj zaveznik. Velikokrat se zalotim, da premišljujem o tem, koliko sem stara, pa nisem še nič pametnega naredila. Zame pomeni, da človek nekaj naredi, če koga reši, zgradi nekaj za druge. Med ta dejanja pa ne sodijo nagrade. Prave stvari me zato še čakajo.”

Glasba kot prava stvar pa je že od malega v vas.

“Ja, moja mama ima zelo dober posluh, in od nje sem nasledila ljubezen do petja, glasbe. A čisto zares se kot majhna deklica nisem videla v petju. Nisem si predstavljala, kako se lahko petja učiš. O glasbi nisem premišljevala kot o stvari, s katero bi se ukvarjala. No, saj sem na vso moč oboževala Michaela Jacksona in vsako noč v solzah rotila Kozmos, da bi se srečala z njim in se z njim poročila. V tistih časih sem želela postati igralka. V srednji šoli sem obiskovala celo dve zasebni šoli za igralce, šolo Barice Blenkuš in GILŠ, a nisem dobila nobene povratne informacije. Nisem se niti dobro znašla v tej vlogi, ne znam se namreč odpreti v likih, v katerih me ni. ”

Od ponedeljka do četrtka ste v Gradcu, v petek ste doma, konec tedna ste s fantom na Štajerskem, vmes ste vabljeni na različne koncerte, imate intervjuje, snemanja, spati pa morate osem ur, pravite. Kako vam uspe to organizirati?

“Ja, ravno danes, ko sem bila na masaži, mi je maser dejal, da sem brez energije. Da preveč dajem in se preveč razdajam. In to je res. Po koncertu sem popolnoma izčrpana. Ker sem se vsa dala ljudem … Na odru srkam energijo, čutim jo, a jo vrnem dvakratno… Drugače pa kar gre. Odločila sem se, da bom konec tedna s fantom, in tako mora biti. Za vse druge sem zato v tem času nedosegljiva. Moj fant ima pač prednost pred drugimi stvarmi. Glasba pa je vseskozi zraven. Ker je ne moreš izključiti, je miselni proces.”

Kdaj vas je ta miselni proces do konca prevzel?

“Povedala sem že, da sem se iskala. Vedela pa sem eno stvar: da si želim nastopati. Biti pevka ali igralka. Pri devetnajstih sem spoznala skupino Planet Groove in življenje se mi je začrtalo.”

Preden ste šli na študij v Gradec, je bilo okoli vas in v vas čutiti veliko navdušenja. S kakšnimi pričakovanji ste šli tja in kaj ste tam našli?

“Navdušenje je bilo res veliko. Nisem si mislila, da me bodo izbrali. Preden so nas izbrali, smo se med seboj spoznali, pod oknom pa smo lahko poslušali drug drugega. To so bili taki vokali, da vam ne morem povedati … Mislila sem si, da če mi to uspe, mi bo resnično uspelo nekaj velikega. In ko so potem izbrali tri, in je bilo med njimi tudi moje ime, sem šla še enkrat preverit, ali je to res. To je bil tudi čas, ko sem lahko nehala razmišljati o tem, ali bom pevka ali morda sem pevka; končno sem tudi nekaj naredila za to, da bom nekoč res pevka.”

Prava pevka. Človek, ki poje, še ni pevec.

“Ne. Niti slučajno. Zato si želim, da bom nekega dne suvereno stopila na oder in bom obvladala. Da bom obvladala tako delo instrumentalistov kot svoje delo. Da me ne bo nič presenetilo. Da si bom nekega dne zaslužila to, da sem pevka. Poleg tega pa se izredno rada izobražujem. Ne moreš sedeti doma in gledati v tri dni. Ravnokar sem se spomnila misli, ki nam jo je povedal učitelj ritma, in gre takole: Včasih so pevke vedele, kaj bodo pele, in niso vedele, kaj bodo oblekle. Danes pa pevke vedo, kaj bodo oblekle, a ne vedo, kaj bodo pele. To je točno to. Razumete?”

Kakor razumem, džez poskušate približati širšemu krogu poslušalstva. Zaradi tega ste se tudi lotili nekakšne mešanice vsega, kar je blizu vam in bi bilo lahko tudi drugim – koktail soula, funka in popa. Vendarle se zdi, da je džez za izbrance, džez glasbeniki pa so boemi, kot ste nekoč tudi sami rekli.

“Saj je za izbrance … Sama sem od majhnega poslušala Michaela Jacksona. Glasbo mu je pisal Quincy Jones, Jones pa je legenda črnske glasbe, ki izhaja iz džeza. Ne gre samo za to, da skušam približati to glasbo ljudem. Ta glasba mi je najbolj blizu, poznam jo, jo čutim, ob njej dobim ideje. Pri roku se mi recimo sploh ne posveti … Tu nisem doma. Ampak moram pojasniti, da mi džez ni navdihujoč v tem smislu, da bi pela džez standarde, pač pa mi je všeč kombinacija džeza in popa. Zdi se mi, da bodo ljudje, če jim bom približala to glasbo na svoj način, morda raziskovali še naprej, šli še dlje. Vsaj tisti, ki jim ni čisto vseeno, kaj jim pride na uho.”

"Ko bom imela hišo, bom poleg zgradila še azil za živali in šolo za otroke." Ena vaših ganljivih izjav. Nočem reči, da je tako razmišljanje otroško, a se vseeno sliši … malo…

“Utopično.”

Ja.

“Ne, ni utopično. Poglejte, čisto iskreno. Jaz bi rada zaslovela v svetovnem smislu. Po mojem je to želja vsakogar med nami. Najprej bi radi zasloveli doma, potem še zunaj. In seveda si želim imeti zaradi tega slovesa veliko vsoto denarja, ki pa je ne želim porabiti za svoj lasten luksuz, ampak bi jo porabila za gradnjo šol, pomagala bi pri boju za ohranjanje gorskih goril v Ruandi itd.

Zato potrebujem denar. Zadnjič sem gledala recimo prispevek o tem, kako bi otrok moral iti na presaditev srca, a starši niso imeli denarja za operacijo. Če bi imela denar, bi rekla: Na, tukaj imate 250. 000 dolarjev, pomagajte otroku. V tem smislu mi je denar pomemben, a ne zato, da bom imela tristo jaht in tri jaguarje v garaži. To se mi zdi brutalno in bolno. Kot to, da bi si šla nategniti kožo na obrazu. Namesto da bi pomagali otrokom, številnim otrokom, ki bi jim ta denar še kako prišel prav. Za stvari povsem drugačnega značaja. Življenjskega pomena, razumete.”

Zelo smo vas občudovali, ko ste se z vsem srcem bojevali v Društvu za zaščito živali za pomoč konjem, ki so živeli v krutih razmerah. Ljubiti konje, živali nasploh, biti jim tako blizu je res poseben privilegij človeka.

“Odkar vem zase, čutim neizmerno ljubezen do vseh živali. Res do vseh. Tudi do hrošča, ne bom ga pohodila. Od majhnega sem skrbela za živali, jih vlačila domov, spomnim se, da sem pozimi čuvala najdeno pikapolonico, za male živali sem naredila celo rastlinjak.

Pri konjih je drugače: do omenjenega srečanja jih nisem poznala. Zgodba pa je bila naslednja: prijateljica me je poklicala, ker je želela o tem obvestiti medije. Kasneje je zaradi strahu pred izpostavljanjem odstopila, zato sem s prijateljicami prevzela delo – obvestila medije, inšpekcijo. Danes so ti konji na varnem. Vsaka žival je nekaj posebnega. Kako močno se znajo bojevati za svoj obstoj! Vse živali. Če se spomnim tistih konj, kako so vsi shujšani, ubogi preživeli naporno vožnjo. In tega, da ljudje jedo tudi konje, prav tako ne morem razumeti. Ali je treba res vse, kar lazi, pojesti?”

Glasba, družina, živali. Menda ste fantu takoj povedali, da je glasba pred ljubeznijo. V isti sapi pa nadaljujete, da se ne nameravate odreči niti kopici otrok in življenju ob morju. Torej, Jadranka, kako zdaj?

“Ne, glasbe ne gre postavljati pred ljubezen. Niti ljubezni pred glasbo. Dejstvo je, da če se neham ukvarjati z glasbo, lahko kar preneham živeti. Spoznala sem, kaj in kdo sem, ter kakšno je moje poslanstvo. Sicer pa je tudi glasba ljubezen. Res pa je tudi nekaj drugega: mož in vsi moji otroci, ki še pridejo, imajo prednost. Oni so živi. Oni me ne morejo počakati eno leto … Glasba me lahko počaka, čeprav mi brez nje ni živeti.

Ob morju pa, ja, seveda, z njim … in otroki … kjer bi imela nasad paradižnika … Ja. Okoli nas pa živali, te dobro vplivajo na ljudi, otroke, odnose … Biti neodvisna. To. Ja.”

Vaša ljubezen, konkretno imam v mislih, dokazuje, da nevarna razmerja lahko stkemo tudi prek pošte. In to SMS-pošte.

“Res je. To je lepa zgodba. Žal pa ne za vse. Za nekoga to ni bila lepa zgodba, zaradi česar mi je žal, saj ne maram, da nekdo zaradi mene trpi, čeprav v resnici to ni bilo zaradi mene. Nisem pa se dobro počutila … Sama nikakor ne maram trikotnikov, pri katerih mora nekdo oditi. Kljub temu menim, da če se zaljubimo, spoznamo nekoga novega in se ob njem počutimo popolnejši, je prav, da smo z njim.”

O rumenem tisku nimate najboljšega mnenja?

“Ne gre za to. Sama ničesar ne skrivam in odgovarjam na vsa vprašanja. Moti pa me, da ljudje raje kupujejo revijo, v kateri bodo prebrali, kako si je Pamela Anderson dala vsadke ven, ali kako je nekdo šel po otroka v vrtec, kako je znana igralka zjutraj grda … Bolj jih zanima to kot revije, v katerih lahko preberejo, kako se nekdo žrtvuje za živali, kako nekdo v Indiji rešuje otroke, kako se v Afriki bojujejo, da ne obrezujejo več deklic, da ne zažigajo žensk … To jih ne zanima. Ker vedo, kako zelo je to res.

Rajši prebirajo neumnosti, kot bi se ukvarjali s to problematiko. Jih ne zanima. Dokler jih osebno ne butne po glavi. Kaj je treba čakati?! Da se jim rodi otrok s težavami … Zakaj? Zakaj ne morejo že prej protestirati, da Ljubljana denimo po devetih letih še ni zgradila Pediatrične klinike, kar je popolna sramota? Da dajo za prepričevanje ljudi, naj gredo v Nato, toliko denarja?! Takoj najdejo denar za letalo??? Pa naj vendarle mislijo vsaj na svoje otroke!

Jaz bi svojim staršem pljunila v obraz, če bi vedela, da imajo toliko moči, ne prispevajo pa k izgradnji Pediatrične klinike. Na srečo nimam niti slučajno takih staršev. Moji starši so taki, da si želim, da bom z njimi blagoslovljena tudi v naslednjem življenju.”

Priznana umetnica Svetlana Makarovič je izrazila strah za vas, tiste redke, ki, tako kot ona, nosijo srce na dlani …

“Meni ni do tega, da bi nenehno protestirala, kričala, če pa me nekdo nekaj vpraša, povem, kar mislim … In ni samo Svetlane strah zame, strah je tudi moje starše (smeh) … Ker večina ljudi misli, da so stvari take, kot so, ampak jaz mislim, da to ni nujno, in če se zberemo in nekaj naredimo, ne bodo več take …”

Zdi se kar žalostno, da vas tudi v medijih označujejo s tisto, ki pove tako, kot misli. Kaj ne bi bilo pravilno in najbolj naravno, da bi to počeli vsi?

(smeh) “Ja, za njih je to nekaj posebnega. Nekaj, kar mene označuje. Moja glavna lastnost pa je, da želim živeti po svoje. Ne, ne gre za otroški idealizem. Če mlad človek ne želi spreminjati sveta na bolje, je z njim gotovo nekaj narobe.”

Prav v veselje bi mi bilo imeti z vami pogovor čez dvajset let.

“Ja, meni tudi. Potem pa bi jaz prišla k vam bogata, v krznenem plašču, s petimi jaguarji v garaži … Ne, ne bom drugačna.”

Vesna Tripkovič

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ