Matevž Šalehar – Hamo: “Otroka že imam, drevo sem že posadil, samo še knjigo rabim”

Ko sva s karizmatičnim pevcem zadnjič imela intervju (pred štirimi leti in pol), je s svojo skladbo Ti prihajaš ravno zmagal na Slovenski popevki. Danes ga na tovrstnih festivalih ne vidimo več, saj meni, da je čas, da se rodijo novi dogodki, ki bi se ukvarjali z glasbo, ki jo ljudje dejansko poslušajo.

Svojo pozornost zdaj rajši usmerja na zasedbo Hamo & Tribute 2 Love, ki je do zdaj izdala tri avtorske plošče. Zadnji album 3P, je izšel letos, pospremile pa so ga izvrstne kritike priznanih glasbenih novinarjev in razprodana Kino Šiška, kjer sva se tokrat tudi dobila na kavi. Poleg glasbe sva spregovorila o Lubezni (njegovi prvi pesniški zbirki), pa tudi o ljubezni.

Hamo, začniva z Lubezenijo. Od kod ideja za izid pesniške zbirke?

Ideja ni moja. V bistvu me je poklical Primož Mušič, urednik založbe Mladika, in rekel, da bi on moje komade izdal v obliki pesniške zbirke. Jaz sem planil v smeh, saj se nimam ravno za pesnika.

No, s tem se ne bi strinjala.

Mislim, teksti v prvi vrsti nastajajo zaradi glasbe. Sicer pišem res ogromno in zelo dolgo časa, tako da imam materiala veliko. Na koncu sem na idejo pristal. Rekel sem si, otroka že imam, drevo sem že posadil (in to ne samo enega, manjši gozd), samo še knjigo rabim.

V zbirki Lubezen je 33 pesmi, zakaj prav teh 33? Kaj jih povezuje?

Nekako sem najprej izbiral med tistimi že izdanimi, saj mi je bilo to zanimivo zato, ker naših tekstov (tekstov skladb skupine Hamo & Tribute 2 Love, op. a.) ni nikjer zapisanih, in sicer z razlogom, ker si jih zelo slabo zapomnim.

Zato jih vsakič na koncertih malo drugače zapojem, kdaj se jih tudi sproti malo izmišljujem, zato je boljše, da niso nikjer napisani, saj se potem zgodi, da zna publika besedila bolje kot jaz, kar izpade malo čudno. Nato sem hitro prišel na idejo naslova zbirke (Lubezen, op. a.) in dodal pesmi, ki jih povezuje ta tematika.

Ko sem brala zbirko Lubezen, si ne bi mogla kaj, da ne bi pesmi, ki jo že uglasbene, v bistvu pela (zraven sem imela v glavi tudi glasbeno spremljavo), zato so bile tiste, ki še niso uglasbene, zelo tihe, brez dodatnega naboja. Kako ti gledaš na to, da dobijo z glasbo pesmi še večjo izrazno moč?

Ustvarjam tako, da glasba in tekst nastajata sočasno. Oziroma neki okostnjaki nastajajo tako kot na primer zdaj, ko sem čakal tebe, da si prišla na intervju, sem vmes v telefon že napisal kakšen verz. Potem čez nekaj časa spet nekoga čakam in spet napišem kakšen verz. Potem v nekem trenutku dobim neko melodijo in grem prebirati te tekste, pa ugotavljati, kaj mi ritmično najbolj ustreza glede na glasbeno podlago. Nato se začne še popravljanje.

Torej se zelo pozna, da so pesmi na nek način prirejene oziroma ustvarjene tudi z mislijo na glasbeno podlago.

Absolutno, ker iščeš tudi dobro zveneče besede. Ni dovolj, da je prava rima, pa da je pravi ritem, pomembno je tudi, da vse skupaj lepo odzveni in da se da pesem tudi dobro odpeti.

Sicer bereš poezijo in imaš kakšnega avtorja, ki ti je še posebej pri srcu?

Ja, sem in tja. Vsebinsko mi je nekako najbolj blizu Bukowski, zato ker je tak 'losan' tip. Všeč mi je njegov način razmišljanja, pa to, da si upa povedati neke stvari na glas, erotičen je …

Kje se po tvojem mnenju skriva največja moč poezije oziroma pesmi?

Poezija je v bistvu, če bi gledal življenje v celem in na koncu rekel »Skratka«. Tukaj se mi zdi, da gre za to, kako na ‘motorhedski’ enajsterec kitica – refren – kitica – refren – solo skrajšat neko bazično modrost, za katero misliš, da si jo v neki točki življenja že osvojil, čez deset let pa ugotoviš, da si čisto 'sfalil'.

Pesmi te tudi spomnijo, kako lep je jezik. Jaz niti nisem 'fan' branja, niti se nimam za blazno artikuliranega človeka, ampak ko pišem, mi je pa jezik zelo všeč. In to, kako lahko z eno besedo 'zakamufliraš' neko vsebino samo za tiste, ki jo želijo najti.

Zdi se mi, da pri tebi pesmi delujejo tudi kot nek filter in da se skozi pesmi zelo razgaljaš. Imam prav, da če nekdo res skrbno prebere tvoja besedila, da te v bistvu zelo dobro spozna?

Bolj kot sicer.

Kaj bi pa ti rekel o ljubezni? Beatli pojejo “All we need is love”, jaz bi rekla, da se ti s tem kar strinjaš …

Jaz mislim, da če bi se človeštvo vsaj četrtino toliko časa ukvarjalo z ljubeznijo kot se z barvami kože, vojnami, korporacijami … bi veliko lepše živeli.

V svojih pesmih se lotevaš tudi partnerske ljubezni. Na tem mestu mi gre po glavi tvoja pesem Pol, v kateri poješ "Pol čez srce, to ni lubezen". Torej, v ljubezni je treba iti na vse ali nič?

No, tole že demantiram. Ko sem napisal ta komad, sem bi mnenja, da morata partnerja v nek partnerski odnos dati vsak pol, da dobimo celoto. Zdaj se popravljam, morata dati oba vse. Ne rabiš dveh polovic, ampak dve celoti.

Se ti zdi, da je v današnjih časih dovolj pristne, iskrene partnerske ljubezni?

To zelo težko komentiram, se mi pa zdi, da se na splošno o tem ljudje premalo pogovarjamo. V davnih časih so bili partnerski odnosi veliko bolj dorečeni, v smislu, kaj kdo počne v odnosu.

Pa ne govorim samo o nekih gospodinjskih opravilih, čeprav so dejansko velik del nekega življenja v dvoje, ki te lahko precej bremeni, če nisi okoli tega dobro zmenjen. Zveze so nastajale na drugih temeljih, velikokrat na ekonomskih seveda, ampak zdi se mi, da so se ljudje veliko več ukvarjali s tem, da so se imeli na koncu 'fajn'.

Danes se mi zdi, da se nimamo več časa ukvarjati s tem, niti se ne pogovarjamo o tem, niti si ne izmenjujemo izkušenj … Ta kompas se je nekje izgubil in potem vsi nekaj improviziramo.

V naši generaciji nas je ogromno tudi potomcev ločenih staršev, kar pomeni, da tudi nimaš vzorca, iz katerega bi se lahko učil. Holivudske romantične komedije ti dajo preveč lepo sliko o vsem skupaj, tako da se mi zdi, da je vse skupaj zelo 'konfuzno'.

Ampak po drugi strani nam pa danes že čisto na vsakem koraku prodajajo priročnike o ljubezni, in o tem, kako ljubiti prav. Kaj potem delamo narobe, glede na to, da je danes veliko ločitev?

Po moje smo zgrešili že davno, ko smo si izmislili monogamijo kot nek osnovni parter za to igro. Ti možgane že lahko prisiliš v to, ampak vse, kar nam je ostalo iz prazgodovine, nas pa sili v nekaj drugega in potem se zaveš, da si v bistvu ves čas pod neprestano kontrolo. To pa ni dober nastavek za neko blazno romantično razmerje. Dobro, če se res zaljubiš, za nekaj časa res pozabiš na ves svet okoli sebe, ampak to se ti zgodi le nekajkrat v življenju.

Pojdiva zdaj še k bendu Hamo & Tribute 2 Love. Februarja ste v Ljubljani premierno predstavili nov album 3P, tretji po vrsti. V kakšnem duhu je nastajal ta album v primerjavi s prvima dvema?

Aranžmajsko je ta album v celoti nastal v studiu, kjer smo bili zaprti en mesec v luknji, kjer smo snemali in se zabavali. Vsebinsko je pa album še tečen. Oba z Denisom (članom skupine Hamo & Tribute 2 Love, op. a.) sva namreč imela v tem času zelo podobne ljubezenske zaplete. Tekste sem sicer pisal jaz, ampak sva se vmes veliko menila in si izmenjevala izkušnje.

On je na primer naredil melodijo in rekel “glej, to hočem” … Potem sem jaz napisal njegovo zgodbo, ki je bila hkrati tudi moja zgodba in potem ga je en komad – mislim, da Ona gre – ves čas spravljal v jok, kar mi je bilo kot avtorju teksta tako … Da sem ga res ‘zadel’.

Na kaj ste pa na tem albumu najbolj ponosni, kaj vam je po domače povedano tokrat res 'ratalo'?

Uspelo nam je dobiti 'sound', ki smo ga hoteli dobiti. To velikokrat ne uspe, tokrat pa smo se dobro obrzdali egov. Bend je skupek egov, ki sicer morajo biti, a je lahko problem, ko mora pet ljudi komunicirati v nekem komadu, da ne govorimo drug čez drugega. Tokrat je ta komunikacija uspela in muzikalno se mi zdi 3P zelo zrel album.

Ko sva zadnjič govorila si bil viden tudi v popevkarskih vodah (nastop na Emi, na šansonu, v oddaji Parada in na Slovenski popevki). Od takrat (če se ne motim) te na tovrstnih stvareh ni več.

Res ne.

Zakaj ne?

V resnici nič od tega, kar sem naredil, nisem naredil na lastno željo, ampak sem bi povabljen. Pa to ni izgovor, ampak dajal me je firbec in sem si rekel »grem to probat«. V resnici mi pa ta glasba nikoli ni bila tako blizu. Z vsem spoštovanjem, to nisem jaz. Ti festivali so tudi izgubili težo.

Po mojem je treba pozabiti na Popevko, to je 'pasee'. Dajmo narediti nov festival, ki se ukvarja z glasbo, ki jo ljudje dejansko poslušajo. Ves čas omenjajo ‘Zlata leta Popevke’, ja, takrat se je to poslušalo, zdaj se ne. Zdaj se poslušajo drugačne stvari.

Pa danes vsaj spremljaš to sceno?

V bistvu ne. In vse kar RTV trenutno počne z glasbo, je nek popolnoma drug planet. Z bendi, s katerimi se srečujemo na terenu, se sprašujemo, za koga so narejeni ti festivali, saj v resnici teh izvajalcev na terenu ni. Pa so to dobri izvajalci …

… Ampak, kje bodo nastopali?

Ja, kje bodo nastopali oziroma zakaj ne nastopajo, in komu so potem namenjeni te ogromni 'budgeti'. Jaz na primer novega singla ne morem iti predstaviti na televizijo, ker nimajo oddaje, kjer bi ga lahko predstavil.

Na srečo sta tu Facebook in YouTube in je ta scena, ki je na terenu, našla svoj kanal prek katerega se lahko 'promovira'. Ker če bi računali na podporo nekih medijev, bi lahko 'zaprli štacuno' že nekaj let nazaj. Pa ne da mediji nimajo posluha za nas, ukvarjajo se z nekimi dinozaverskimi strukturami a la Popevka itn., kar se mi zdi škoda. Ker dobre glasbe je pa na terenu pri nas ogromno.

Pred kratkim si v enem od intervjujev govoril o tem, kako se je spremenil glasbeni prostor v 20 letih. Kaj je najboljša stvar, ki se je zgodila (ali se trenutno dogaja) na naši glasbeni sceni?

V zadnjih parih letih se je spet vzpostavil teren. Pomeni, da so klubi začeli pametno delovati in z neko kvaliteto vzdržujejo publiko. Ljudje so spet pripavljeni za koncert kupiti vstopnico, česar pred desetimi leti nihče ni bil, zaradi česar je bilo težje nekaj dobrega narediti. Bend namreč rabi svojo tehniko, dober zvok itn. Mi imamo na primer že deset let svojo ekipo in svojega ‘tonca’, da vse zveni tako kot mi hočemo. A to tudi nekaj stane.

Če imaš poleg benda zraven še službo, da ti uspe te ljudi plačati, okej, če si pa neodvisen, si pa prvih pet let bend tega ne more privoščiti. In če ni neke prave infrastrukture, zveniš veliko slabše kot bi si želel oziroma kakor dejansko zveniš. Par klubov se je zdaj vzpostavilo na način, da pride publika na koncert iz kulturnega aspekta. Ljudje pridejo na koncert tudi če izvajalca še ne poznajo. To na nek način vzdržuje sceno, in se mi zdi, da par bendov tako zdaj lepo raste.

Še za konec, Hamo, sem prav nekje zasledila, da ti tudi zelo rad kuhaš?

Jaz sem bil dejansko nekoč kuhar. Sicer nisem to po poklicu, ampak sem si pa želel biti to. Pred kakšnimi 14 leti je moj kolega odprl menzo, pa sem mu rekel, če lahko pridem delati.

Je rekel: “A znaš?” Sem rekel: “Ne znam, mislim, znam, doma kuham.”, Je rekel: “Nič, krompir boš lupil.” In tako sem lupil krompir, na koncu sem bil pa šef kuhinje. Za Slovenske novice sem tudi pisal kolumno Kastrola rokenrola.

Pa to ljubezen do kuhanja še ohranjaš?

Zdaj se je spet vrnila. Po pisanju in potem, ko sem nehal delati, me je za nekaj časa minilo, pa nisem bil toliko v stiku s tem, zdaj sem pa odkril YouTube, in zdaj namesto da bi vadil kitaro, gledam kuharje, kaj počnejo, pa še sam zraven kaj skuham in mi je super.

Napisala: Špela Sila

Fotografije: Marko Alpner

Preberite še: Izšla je Lubezen (pristno srčna zbirka pesmi, kjer slišiš avtorjev glas)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord