Gordon Ramsay: Nesojeni nogometaš, ki je postal slaven kuhar

5. 6. 2011

Gordon Ramsay velja za megazvezdnika med kuharji. V lasti ima verigo restavracij, svoje življenje pa je posvetil vodenju svojega gostinskega imperija. Svetovno znan je postal predvsem po svojih kuharskih oddajah, v kulinaričnem svetu pa ga poznajo tudi kot lastnika najdražje restavracije v Londonu.

Gordon James Ramsay se je rodil 8. novembra 1966 v mestu Johnstone v škotski pokrajini Renfrewshire, ko je bil star pet let, pa se je njegova družina preselila v angleško mesto Stratford-upon-Avon.

Njegov oče Gordon, ki je umrl leta 1997, je pogosto menjal službe, med drugim je bil vzdrževalec bazenov in varilec, nekoč pa je imel tudi svojo trgovino. Njegova mama Helen Cosgrove je bila medicinska sestra in je za ta poklic navdušila tudi svojo hčerko Yvonne, Gordonovo mlajšo sestro. Čeprav je bila Helen dobra kuharica, se je Gordon, ki ima še mlajšega brata Ronalda in starejšo sestro Diane, kot fantič bolj navduševal nad nogometom, ki ga je tudi treniral. Bil je nadarjen nogometaš in pri 12 letih ga je za svojo ekipo do 14 let izbral klub Warwickshire. Na žalost pa je bila njegova športna kariera zaznamovana s številnimi poškodbami, kar je pozneje kot odrasel moški komentiral takole:

“Morda sem bil pa preklet, ko je šlo za nogomet.”

Sredi leta 1984 so ga preizkusili v slovitem škotskem klubu Glasgow Rangers, za katerega je vneto navijal že kot otrok. Takrat si je med treningom resno poškodoval koleno, v katerem so odkrili zdrobljen hrustanec. Kljub poškodbi je zagnani Gordon treniral in hodil na tekme, potem pa si je med igranjem skvoša pretrgal še križne vezi. Od te hude dvojne poškodbe si ni nikoli povsem opomogel. Pozneje je vztrajno trdil, da je odigral dve tekmi v prvi postavi Rangersov, v njegovi avtobiografiji Humble Pie pa je zapisano, da je za Rangerse, za katere je pri 15 letih podpisal pogodbo, odigral “nekaj poskusnih tekem, ki pa niso bile ligaške”. Kakorkoli že, če se poglobimo v zgodovino tega škotskega kluba, nam hitro postane jasno, da ni prav nobenega dokaza, da bi kdaj zaigral za prvo ekipo, poleg tega pa nikoli ni bil uradno registrirani igralec. No, v 12. epizodi četrte sezone svoje oddaje The F Word pa je obiskal stadion Ibrox, domovanje svoje najljubše ekipe iz otroških let, in ves iz sebe vzkliknil ‘Home, Sweet Home’, kar bi lahko prevedli kot Ljubo doma, kdor ga ima. S tem je seveda hotel povedati, da je bil ta stadion nekoč njegov drugi dom, potem pa je še dodal:

“Moje sanje so se uresničile, ko so me sredi osemdesetih let opazili in sem se tukaj, na Ibroxu, pridružil mladinski ekipi.”

Navdušeno je pripovedoval o tem, da je eden njegovih najljubših spominov povezan z igranjem ob boku škotske nogometne legende Allyja McCoista, ki je o Ramsayju dejal:

“Dobro se ga spominjam in ena od stvari, ki se ne bo nikoli spremenila, je ta, da je tako in drugače tekmovalen, da hoče vse početi najboljše in da hoče biti najboljši.”

Ramsay se je pozneje spomnil bolečine, ko je moral zaradi poškodbe nogometne čevlje obesiti na klin, in razložil, da je ta neznosna grenkoba nekoliko popustila šele čez mnogo let, ko je kot lastnik restavracij prejel tretjo Michelinovo zvezdo, največje gastronomsko priznanje na svetu. Dodal je še, da je prepričan, da brez vsega tega vznemirjenja, ki ga je doživljal na Ibroxu, danes ne bi bil tako dober kuhar, kot je.

Sicer pa Ramsay svoje otroško obdobje opisuje kot brezupno potujoče, saj se je njegova družina zaradi poklicnih neuspehov in novih zaposlitvenih navdihov očeta, ki je bil nasilen pijanec in ženskar, stalno selila. Leta 1976 se je nemirna družina Gordon vendarle dokončno ustalila v prej omenjenem mestu Stratford-upon-Avon. V nekaterih intervjujih je Gordon sicer zanikal, da bi svojega očeta kdaj označil za alkoholika, a v njegovi prej omenjeni avtobiografiji je zapisano, da so bila njegova otroška leta zaznamovana z zlorabami in zanemarjanjem zaradi tega “hudo zapitega ženskarja”.

Pri 16 letih je imel Gordon dovolj takšnega življenja, zato se je odselil od doma in si najel stanovanje v Banburyju. Ko se je pri 19 letih nekako vendarle sprijaznil, da si kruha ne bo služil na nogometnih zelenicah, se je najstnik, ki se je v tistem času začel zanimati za kuhanje, odločil, da noče biti znan le kot nekdanji nogometaš s poškodovanim kolenom, zato se je začel resneje posvečati izobrazbi na področju kulinarike. Ko je pretehtal svoje možnosti, se je vpisal na gostinski kolidž North Oxfordshire Technical College, ki ga sponzorirajo rotarijci, in začel študirati hotelski menedžment, ki ga je tudi uspešno končal. Zanimivo pa je, da danes svojo odločitev, da se vpiše na kuharski kolidž, opisuje kot popolno naključje.

V poznih osemdesetih letih je začel delati kot šef pripravnikov v hotelu Roxburgh House, potem pa je vodil kuhinjo in jedilnico za 60 ljudi v hotelu Wickham Arms, kjer se je zapletel v intimni odnos z lastnikovo ženo, kar je seveda precej zapletlo situacijo. Zaradi tega se je preselil v London, kjer je delal v številnih restavracijah in hotelih, njegova pot do kuharskega mojstra pa se je v resnici začela leta 1986, ko je začel delati pod mentorstvom temperamentnega angleškega kuharskega mojstra Marca Pierra Whita v restavraciji Harveys. Tudi to sodelovanje pa se ni končalo najbolj srečno.

White je bil sprva sicer Gordonov velik vzornik, ki pa ni bil znan le po kulinaričnih sposobnostih, ampak tudi po vzkipljivosti in izredno burnih reakcijah. Po dveh letih in desetih mesecih dela je bilo mlademu kuharju v vzponu dovolj stalnih izbruhov besa, ustrahovanja in nasilja, zato se je odločil, da bo kariero nadaljeval v Franciji, ker je menil, da bi bilo to najbolje za nadaljnji razvoj njegove kariere. Toda White ga je odvrnil od tega, da bi sprejel delo v Parizu, in mu priporočil, naj začne raje delati za francoskega kuharskega mojstra Alberta Rouxa v restavraciji Le Gavroche v Mayfairu. Rouxa je s svojim znanjem tako navdušil, da mu je že po letu dni ponudil, da bi kot drugi kuhar z njim delal v hotelu Diva v smučarskem središču v francoskih Alpah. Ramsay je njegovo ponudbo sprejel in hitro napredoval, zato je na vrsto kmalu prišel Pariz, kjer je sodeloval z Guyem Savoyem in Joëlom Robuchonom, slovitima francoskima kuharskima mojstroma in večkratnima dobitnikoma Michelinovih zvezd. V Franciji se je izobraževal tri leta in se naučil tekoče govoriti francosko, potem pa preprosto ni bil več kos fizičnemu in duševnemu stresu, zato si je vzel leto dni ‘oddiha’, ki pa ga je vendarle preživel delavno. Delal je namreč kot osebni kuhar na zasebni jahti Idlewild na Bermudih.

Po delovnem dopustu se je leta 1993 vrnil v London, kjer so mu ponudili mesto glavnega kuharja v restavraciji La Tante Claire v sloviti londonski četrti Chelsea. Kmalu zatem je v njegovo življenje ponovno vstopil Marco Pierre White, ki mu je ponudil mesto šefa bela kuhinja in 10-odstotni delež od zaslužka v restavraciji Rossmore, ki je bila v lasti Whita in njegovih poslovnih partnerjev. Ponudbo je sprejel, restavracijo, ki je že 14 mesecev pozneje prejela prvo Michelinovo zvezdo, pa so preimenovali v Aubergine. Leta 1997 je Aubergine prejela še drugo Michelinovo zvezdo, Ramsay pa je pri 27 letih postal najmlajši kuhar z dvema slovitima priznanjema.

Kljub vsem izjemnim uspehom restavracije so prepir med Ramsayjem in lastniki ter njegove sanje, da bi vodil svojo restavracijo, povzročili, da je še istega leta zapustil poslovno partnerstvo. Že leto dni pozneje je sanjarjenja pretvoril v dejanja in s pomočjo svojega tasta Chrisa Hutchesona odprl svojo prvo restavracijo v londonski četrti Chelsea, ki jo je poimenoval Gordon Ramsay. Verjetno si takrat ni upal niti pomisliti na to, da bo njegova ‘prvorojenka’ tri leta pozneje, natančneje 12. januarja 2001, dobila že tretjo Michelinovo zvezdico. S tem je postala edina restavracija v Londonu, ki ima tri Michelinove zvezdice, Gordon pa se lahko pohvali, da je eden od le štirih kuharjev v Veliki Britaniji, ki imajo restavracijo s tremi Michelinovimi zvezdicami.

Leta 2001 se je prvi pridružila še druga restavracija, Gordon Ramsay at Claridge’s, ki je bila že dve leti po odprtju prav tako nagrajena z Michelinovo zvezdo. Ker sta njegovi restavraciji poželi tako velik uspeh, si je leto dni pozneje omislil še eno, Pétrus, ki je prvo Michelinovo zvezdo dobila sedem mesecev po odprtju, leta 2007 pa še drugo. Ko je ugotovil, da bi bila velika škoda, če bi v njegovih kulinaričnih dobrotah uživali le Otočani, je leta 2001 odprl še svojo prvo mednarodno restavracijo, in sicer v bogatem Dubaju, ki jo je poimenoval Verre. Danes ima njegov holding GRH (Gordon Ramsay Holding), ki mladim in obetavnim kuharjem podeljuje štipendijo The Gordon Ramsay Scholar Award, že 11 restavracij v Veliki Britaniji, in še 14 po svetu, največ v Ameriki in na Japonskem.

Po vseh teh uspehih je seveda jasno, da tako velik mojster ni mogel dolgo ostati ‘anonimen kuhar’. Zaslovel je predvsem kot pisec knjig in televizijska osebnost. Prva kuharica z naslovom Passion For Flavour je izšla leta 1996, do danes pa se je na knjižnih policah zvrstilo še 19 njegovih knjig, med drugim je oktobra 2006 izšla že omenjena avtobiografija Humble Pie, v kateri opisuje svoje življenje v kuhinji in tudi zunaj nje. In zunaj nje je 188 centimetrov visoki temperamentni Škot, sicer velik ljubitelj borilnih veščin s črnim pasom v karateju, ki mu vzkipljivost in posledično tudi kakšen pretep nista prav nič tuja, zaposlen predvsem z družino. Od leta 1996 je poročen s šolsko učiteljico Cayetano Elizabeth Hutcheson, krajše Tano, s katero ima štiri otroke. Megan Jane je luč sveta ugledala leta 1998, dvojčka Jack Scott in Holly Anna dve leti pozneje, Matilda Elizabeth pa se je rodila leta 2002. Družinica živi v londonski četrti Battersea. Kuharski mojster svojega zasebnega življenja ne ponuja ravno na pladnju, pravzaprav njegov značaj lahko še najbolje spoznajo gledalci, ki so si že kdaj ogledali katero izmed njegovih slovitih televizijskih kuharskih oddaj, ki jih predvaja tudi ena izmed naših komercialnih televizij.

Prve korake na televizijsko-kuharski poti, ki mu je seveda zagotovila še večjo prepoznavnost in posledično priljubljenost, je ubral že ob koncu devetdesetih let, ko je posnel dokumentarna filma Boiling Point in Beyond Boiling Point. Maja 2004 pa je v televizijskih vodah doživel pomembno prelomnico, ko je za angleško televizijo Channel 4 posnel serijo kuharskih oddaj Ramsay’s Kitchen Nightmares (Ramsay rešuje kuhinje), v kateri rešuje britanske restavracije v zatonu, med drugim tudi s spreminjanjem jedilnikov in dekoracij. V oddaji je naravnost brutalen do lastnikov, kuharjev in osebja, na katere pogosto vpije in jih psuje. Da bi restavracijo spravil v red, naokoli meče lonce, trga nepotrebno dekoracijo, na kateri se zbira prah, sili kuharje, da ribajo tla, kot so nekoč v vojašnicah čistili stranišča z zobno ščetko. Osebje težko prenaša to neusmiljeno ‘golazen’, kot ga kličejo za hrbtom. Številni so že na robu odpovedi, nekateri bi najraje obračunali z njim, a na koncu se nekako vendarle vse uredi.

Kmalu je šov odkupila tudi ameriška televizijska hiša Fox, za katero je počel isto, le v ameriških restavracijah, vse skupaj pa je začinil s še veliko večjo mero kričanja in drame. Gordon je pač uspešen pri vsem, česar se loti, in tudi ta oddaja ni nobena izjema, saj je prejela nagrado bafta in mednarodnega emmyja. Skoraj hkrati so začeli predvajati tekmovalni resničnostni šov Hell’s Kitchen (Vražja kuharija), v kateri uči kuhati skupino zvezdnikov, leta 2005 pa je na spored prišla serija The F Word. Ker Gordon vse, kar počne, očitno rad počne na veliko, ni čudno, da je posnel že 10 različnih oddaj, med katerimi sta trenutno najbolj aktualni Gordon’s Great Escape (Gordonov kulinarični pobeg) in MasterChef (Kuharski mojster).

‘Strah in trepet britanskega gostinstva’ se - podobno kot njegov stanovski kolega Jamie Oliver - na televiziji in seveda tudi v drugih medijih pojavlja tako pogosto, da se je očitno nalezel tudi nekaterih kapric zvezdnikov, ki jim še posebej lep videz zelo veliko pomeni. Ob koncu minulega leta se je namreč odločil za transplantacijo las, za katero je menda odštel kar 60 tisoč dolarjev. Čeprav se ne zdi, da bi imel težave s pretiranim izpadanjem las, se menda na smrt boji plešavosti, zato je v kliniki v Los Angelesu preživel kar 12 ur, da so mu lase preselili na predele, na katerih naj bi se mu začeli redčiti. Svojo potezo je komentiral z besedami:

“Bolje preprečiti kot zdraviti. Vse to nima smisla, če si že plešast.”

Slavna Britanca, ki sta prav tako obremenjena z videzom, sta David in Victoria Beckham, in morda je bila prav to skupna točka, ki je poskrbela, da je trojica sklenila prijateljstvo. Gordon je lani razkril, da se je s Posh in Becksom med božičnimi prazniki tako dobro zabaval, da je začel razmišljati o tem, da bi z njima nekega dne kuhal tudi v profesionalnem smislu:

“Skupaj nam je bilo sijajno. Veliko zabave in smeha. Kuhanje in zabava. Morda pa bomo nekega dne skupaj odprli restavracijo. Kdo ve?!”

Da, kdo ve?!

Z gotovostjo pa vemo, da je Gordon glasen, vzkipljiv in hiperaktiven. Da je osovražen in oboževan hkrati. Da ga imajo nekateri radi, da gre drugim na živce in da se ga tretji celo bojijo. In da ob omembi njegovega imena prav nihče ne more ostati ravnodušen. Kakorkoli že, Gordon Ramsay ostaja eden najbolj zaposlenih televizijskih kuharjev na svetu, ki dviguje ogromno prahu, kjerkoli se pojavi. In dokler bo dvigoval prah, bo zanj tudi zanimanje, zato se mu za svetlo prihodnost nikakor ni treba bati.

Napisal Tim Jeras za Story

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord