Gérard Depardieu: Srečen, da se je rodil revni družini

Čeprav so bili njegovi začetki zelo skromni, se je razvil v svetovno znano filmsko zvezdo.

Nagrajevani igralec je v tem poslu že več kot štiri desetletja, posnel je okoli 190 serij in filmov. Številni med njimi so poželi velikanski komercialni uspeh tako v Evropi kot v preostalem delu sveta. Kljub temu pa je bil v raziskavi, opravljeni leta 2010, razglašen za tretjo najbolj nadležno zvezdo v Franciji, takoj za prvo damo Carlo Bruni-Sarkozy in svojim kolegom Alainom Delonom.

Tudi sam je izjavil, da se v javnosti pogosto vede kot prava budala. Morda ga je še najbolje opisal režiser François Ozon:

"Gérard je pošast, a na pozitiven način."

Gérard Xavier Marcel Depardieu se je rodil 27. decembra 1948 v Châteaurouxu, provincialni skupnosti Indre v osrednji Franciji.

Njegov oče René Maxime Lionel 'le Dédé' Depardieu je bil neizobraženi delavec v metalni industriji, ki je imel težave z alkoholizmom, mama Anne Jeanne Josèphe 'la Liette' Marillier pa je v Châteauroux s svojo družino prišla kot begunka med 2. svetovno vojno. Parček se je poročil leta 1944. Preden je na svet prišel Gérard, sta dobila dva otroka, pozneje pa še dva. Sedemčlanska družina je živela v utesnjenem prostoru, ker oče ni bil pretirano aktiven in se ni posvečal družini, je morala za vseh pet otrok skrbeti mama. "Bila sta preprosta človeka, ničesar nista skrivala drug pred drugim, preprosto se nista znala pogovarjati. Vpila sta. Ko pomislim na dom, se spomnim vpitja," se spominja Gérard. Prisotna je bila še družinska skrivnost, ki je še posebej mučila Anne in dodatno razžirala družino. Njen oče in mama njenega soproga sta bila namreč dolga leta v strastni ljubezenski zvezi.

"Imela sta redne spolne odnose. To je šokiralo in zmedlo vso družino. To je pomenilo, da sta moja babica in dedek ukradla ljubezen mojima staršema," je iskren Gérard.

Anne je bila nad vso situacijo silno razočarana, nikakor se ni mogla sprijazniti niti, da njena družina živi v veliki revščini, zato je nekoč priznala, da je celo razmišljala o tem, da bi s šivanko prekinila nosečnost s svojim tretjim otrokom, torej prav Gérardom. Družina je bila tako revna, da so si le redko lahko privoščili celo najcenejše meso.

"Za božič je vsak dobil eno pomarančo. Toda imel sem svojo svobodo," je Gérard napisal v svoji kulinarični knjigi My Cookbook. In dejansko revščina ni vplivala na njegovo veselo razpoloženje in veder duh. Med petimi otroki je bil edini pravi šaljivec, zato si je prislužil vzdevek Pétarou, kar pomeni mala petarda. Ko se je v njegovem rodnem mestecu ustoličila ameriška zračna baza, se je navdušil nad Američani in njihovo kulturo. Z bratom je redno obiskoval bazo in se udeleževal družabnih zborov, ki so bili priljubljeni med ameriškimi enotami. Takrat je odkril kavbojke in usnjene jakne, sladico banana split, črnko Ronnie in dečka indijanskega porekla, ki mu je bilo ime Red Cloud (rdeč oblak). Prav v ameriški bazi je odkril tudi filme in spoznal svojega priljubljenega filmskega junaka, uporniškega Jamesa Deana.

"Vse sem vpijal. Zame je bilo to fantastično obdobje. Amerika je bila v šestdesetih letih povsem drugačna od sveta, ki sem ga poznal do takrat. Pred tem ljudje v Châ­teaurouxu niso imeli ničesar. Potem pa so prišli vojaki, z njimi tudi rokovska glasba, ameriški filmi, avtomobili, motocikli. Kaj naj vam rečem?! Prava svoboda," pojasnjuje in zatrjuje, da je imel že pri devetih letih svojo prvo spolno izkušnjo, takrat je začel nositi tudi pištolo, pri 12 letih pa si je ogledal koncert Janis Joplin v svojem rodnem mestu:

"Bila je fantastična. Prav gotovo je imela 18 let. V vsakem trenutku si lahko videl njeno moč. Mislim, da je celo Elvis Presley takrat prišel v Châteauroux na obisk k ameriškim vojakom. Amerika mi je bila kar naenkrat tako blizu. Imeli so tudi bordele in bare."

Ko je končal osnovno šolo, kar je tudi vse, kar je končal, saj se ni odločil za nadaljnje šolanje, je bil že zelo visok, zato nihče ni niti pomislil, da je fant star komaj 13 let. Po končani osnovni šoli je zbežal od doma in nekaj časa živel na drugi strani mesta. Družbo sta mu delali ostareli, a njemu naklonjeni prostitutki Michelle in Irene, ki sta oskrbovali ameriške vojake. Vendar pa se pri njiju ni dolgo zadržal.

"Oče in mama sta mi dopuščala, da sem bil odprt do vsega. Nikoli mi nista postavljala nobenih omejitev. Ko gre za mojo izobrazbo, je najbolj zanimivo, da je nisem imel. V tem je moja moč," je prepričan igralec. Kradel je avte in imel težave z zakonom, kratek čas je prebil celo za rešetkami:

"Bil sem osamljen, a nikoli nisem bil nesrečen. Nasprotno. Srečen sem, da sem se rodil v revni, neizobraženi družini, ker nismo imeli tabujev. Nobene prisile ni bilo. Imel sem svobodo, da postanem, kdorkoli želim postati."

Nato se je zaposlil se je v tiskarni, delal je tudi kot pomivalec posode in trgovski potnik, pri 16 letih pa se je preselil v Pariz s prijateljem, ki je upal, da si bo prav tam ustvaril igralsko kariero. Z njim je obiskoval dramsko šolo in pokazal, da ima izjemne zabavljaške sposobnosti. Glede na to, da je v mladosti doživel marsikaj, je v zgodnjih najstniških letih skoraj skrivnostno izgubil zmožnost govora. In to je trajalo kar dve leti. Pomoč je poiskal pri govornem terapevtu Alfredu Tomatisu, ki je bil znan po delu z igralci, opernimi pevci in ljudmi, ki so jecljali.

Alfred je ugotovil, da ima mladi Depardieu zelo občutljivo uho, ki je vpijalo preveč zvokov. Ko je ugotovil, da se lahko že kar kameleonsko spremeni v katerokoli osebo, si je začel izmišljevati zgodbe o svojem življenju, da bi izzval reakcije ljudi. Nekega dne, ko je štopal, mu je nekdo ustavil in ga vprašal, s čim se ukvarja:

"Rekel sem mu, da sem študent gledališke igre. Njegov obraz je kar zažarel. Seveda je bila to popolna laž, a takrat sem prvič dojel, da lahko gledališče ljudi prisili, da začnejo sanjariti."

Takrat se je vpisal v igralski tečaj znanega učitelja Jeana-Laurenta Cocheta. Prav v tej igralski šoli je spoznal šest let starejšo igralko Élisabeth Guignot, s katero se je leta 1970 poročil. Njun prvi otrok, sin Guillaume, se je rodil 7. aprila leto pozneje, leta 1973 pa ju je razveselila še hčerkica Julie. Do konca šestdesetih je nanizal kar nekaj vlog v gledališču in na televiziji. Zaradi robustnega videza je v glavnem igral morilce in kriminalce, filmski prvenec pa je dočakal leta 1967 v kratkem filmu Le beatnik et le minet. Njegov sloves pa je naraščal predvsem po zaslugi vloge v gledališki drami Galapagos. Čeprav je produkcija predstave dobila slabe kritike, je bila njegova izvedba zelo hvaljena, zato je leta 1974 zaigral še v komični drami Les Valseuses. Kontroverzni film je hitro postal priljubljen in poskrbel za novo ero francoske kinematografije.

Ker je imel eno izmed glavnih vlog, se je Depardieu iz navadnega igralca kmalu prelevil v zvezdnika. In takrat je igralstvo dokončno postalo njegov poklic. Uspešnejši je postajal, manj časa je preživljal z družino, s katero je bil do takrat v dobrih odnosih. S soprogo je igral v gledališču in tudi v filmih, skupaj sta posnela celo nekaj glasbenih albumov, za katere je pesmi pisala Élisabeth.

"To so bile pesmi o ženskah," pravi. Kot prilagodljiv in nadarjen umetnik je dokazal, da lahko igra v vseh žanrih. Potem pa se je začel malo bolj posvečati drugačnemu načinu izražanja - pisanju. Po mamini smrti se je odločil, da bo v svoji knjigi Lettres volées 'spregovoril' o vsem, o čemer je do takrat molčal. Ko je knjiga leta 1988 ugledala luč sveta, je takoj postala prodajna uspešnica v Franciji. Potem pa je prišla na vrsto še komična drama Cyrano de Bergerac, v kateri je imel naslovno vlogo in je bila prelomnica v njegovi karieri. Prejel je namreč nagrado césar in bil nominiran za oskarja. Po tem uspehu je sprejel nov izziv, in sicer vloge v angleškem jeziku, s katerim je imel od potikanja po ameriški vojni bazi že nekaj izkušenj. Čeprav angleščine ni govoril tekoče, je sprejel vlogo v romantični komediji Zelena karta, v kateri je bila njegova soigralka Andie MacDowell. Vsekakor mu je prav ta film odprl hollywoodska vrata. Devetdesetih let pa se ne spominja le po dobrem, saj je takrat doživel dve skoraj usodni prometni nesreči, leta 1996 letalsko, dve leti pozneje pa še z motorjem. Ta dogodka pa v njem nista ubila pogumnega duha, ki ga je imel že v otroštvu.

"Pred 20 leti je bil izredno nevaren. Morali smo ga spremljati sredi noči, da smo mu preprečili, da bi se pretepal. Namerno je hodil v najnevarnejše predele mesta," ga je opisal režiser Bertrand Blier.

Junija 2000, ko so mu operirali srce in mu naredili obvod, so številni verjetno pomislili, da ga bo to vendarle nekoliko umirilo, a so se pošteno ušteli. Igralcu to namreč ni vzelo prav nobene moči, nasprotno, postal je še bolj energičen in niti za hip ni nehal snemati filmov.

"Več vlog sem zavrnil, kot sem jih sprejel. V Hollywoodu so čudoviti igralci, a tam je težko delati. To je kot Kafkova nočna mora, poslednja komunistična dežela," je pojasnil.

Enako barvito kot kariera je bilo tudi njegovo zasebno življenje.

Leta 1996 se je ločil od Élisabeth Guignot, s katero je igral v drami Jean de Florette, po razpadu zakona pa je grel postelje številnim ženskam. Z modelom Karine Sylla, ki mu jo je leta 1991 predstavil teniški zvezdnik Yannick Noah, je leta 1992 dobil hčerko Roxanne. Ta afera je bila eden izmed številnih razlogov, zaradi katerih je bil hudo sprt s sinom Guillaumom. Napetost med njima je bila tako velika, da sta leta 2003, ko mu je Guillaume zagrozil celo s pištolo, prekinila vse stike. Ker je Guillaume, ki je bil prav tako igralec, v 38. letu starosti umrl za posledicami virusne pljučnice, ki jo je staknil na snemanju v Romuniji, niti nista imela priložnosti, da bi se pobotala. Sicer pa je bil Gérardov najstarejši otrok skoraj od nekdaj problematičen. Pri 16 letih je oropal telefonsko govorilnico, pozneje pa je začel preprodajati heroin, zaradi česar je dobil leto dni zaporne kazni, a je odslužil le tri mesece. Najhujše pa je šele sledilo. Zaradi nesreče z motorjem si je hudo poškodoval nogo, ki so mu jo morali zdravniki kar 17-krat operirati, da so jo rešili. Med eno od operacij je prišlo do bakterijske infekcije, ki mu je povzročala tako neznosne bolečine, da se je odločil za amputacijo. Prepir z očetom mu je pri okrevanju pomenil le dodatno težavo.

"V njegovem življenju je vse prevara. Je edina oseba, ki laže svojemu terapevtu," je v svoji avtobiografiji napisal Guillaume, ki je pojasnil, da je igralec postal zato, da bi razumel nekatere stvari o svojem očetu:

"Dojel sem, da je to odvisnost. Ko sem posnel prvi film, sem ugotovil marsikaj: zakaj pogosto ni bil z nami, zakaj sem se moral vzgajati sam ..."

In tako se je tudi na sodišču, kjer se je moral zagovarjati zaradi preprodaje heroina, branil z besedami, da je bil oče v njegovem otroštvu v glavnem fizično in čustveno odsoten. Gérard tega ni nikoli zanikal, ampak je celo priznal, da je kot oče zatajil:

"Edini očetovski vzor, ki sem ga imel, je bil moj oče, a ta je bil nepismen in je živel na družbenem robu. Toda bilo bi ga nepravično obtožiti za to, da jaz nisem skrben."

Zdi pa se, da je bil v odnosu do hčerke Julie, ki je prav tako igralka, vendarle drugačen:

"Je dekle, ki bo vedno naredilo vse dobro. Ona mi je najbolj podobna." Iskreno pa je imel rad tudi sina, a je to priznal šele po njegovi smrti:

"Moj mali Guillaume, ki je lani umrl za pljučnico, je bil prepameten in preveč krhek za to življenje. Težav ni imel le z mamili, ampak tudi z življenjem sploh. Poskušal sem mu pomagati, a težko je odraščati v senci svojega očeta, tudi če imaš očeta, ki ni slaven. Prav tako je težje odraščati danes, ko si obkrožen z mamili, kot je bilo v mojih časih ... Dal sem vse od sebe, da bi mu bil oče. Rekel sem mu, naj se obrne name, če bo imel težave. Sprašujem se, kaj bi lahko še naredil. Od nekdaj sva imela problematičen odnos. Skupaj sva igrala v filmu Tous les matins du monde, potem pa je na žalost vse razpadlo. V svoji knjigi Tout donner me je označil za revo, prevaranta in patološkega lažnivca, ki je obseden z denarjem, a tudi z željo, da bi bil ljubljen. Skupni so nama bili le najini demoni. Nisem se pogovarjal z njim. Nisem hotel biti kanta, v katero bi metal vse, kar bi si zaželel. Priznam, njegovo življenje ni bilo lahko. Bil je moj prvi sin. Med njegovim otroštvom sem bil pogosto odsoten, poleg tega sem imel svoje bitke z alkoholom. Njegovo mamo Élisabeth sem spoznal, ko sem bil star 17 let, tri leta pozneje pa sva se poročila. Skupaj sva ostala 25 let, dokler mi Karine ni povila hčerke. To je bilo presenečenje za vse, a hkrati tudi konec moje družine. Ločitev je bila težka in prav gotovo je vplivala na Guillauma. Eksperimentiral je z mamili, potem pa imel hudo nesrečo z motorjem. Zaradi mamil je šel dvakrat v zapor. Bil je tudi moška prostitutka. Vse to le, ker sem ga - kot je rekel - zanemarjal. Bil je zelo dober igralec, pisal je pesmi, živel je kot pesnik in umrl je kot pesnik. Bil je nepotrpežljiv kot jaz, a tudi zahteven."

Gérardova zveza s Karine, zaradi katere je uničil svojo družino, pa ni trajala dolgo, saj je že leta 1997 'pobegnil' z igralko Carole Bouquet, s katero je šest let pozneje odprl pariško restavracijo La Fontaine Gaillon. Hrana je bila igralcu namreč že od nekdaj vir zadovoljstva. Restavracija je odprta še danes, njegov zakon pa je razpadel dve leti po odprtju. Nekoč je v Argentini, kamor so ga povabili na podelitev filmske nagrade, sredi intervjuja strastno poljubil mlado televizijsko reporterko. Šokirani očividci so povedali, da je pozneje nadaljeval in jo božal po prsih in nogah. Pred nekaj leti pa so ga fotografirali povsem golega na plaži na Mavriciju, kjer mu je družbo delala anonimna 29-letnica:

"V življenju sem imel čudovite družice. Pozneje smo se sicer ločevali, a smo ostajali prijatelji. Vedno je drago ločiti se, a ni vse v denarju. To ni pomembno. Otroke imam s čudovitimi ženskami. Še danes jih imam rad. Mislim, da se lahko veliko naučimo od žensk. Jaz sem se še posebej učil od žensk, ki so mi bile punce in ljubice."

Ena od teh čudovitih žensk, s katerimi ima otroka, je tudi Helene Bizot, njegovo bivše dekle francosko-kamboških korenin, ki mu je leta 2006 povila sina Jeana. Danes živi s pisateljico Clémentine Igou, s katero sta zaljubljena sedem let.

"Verjamem v ljubezen. A ne v tisto, ki traja vse življenje. Rad imam ženske. In če si moški, ki ima rad ženske, vsi mislijo, da se z vsemi temi ženskami tudi ljubiš. Ženske so mi veliko zanimivejše od moških. So drznejše, prijaznejše, prijetnejše, celo takrat, ko te spravljajo ob pamet. Imam veliko prijateljic v tem poslu, Catherine Deneuve, Isabelle Adjani ... Tudi Andie MacDowell je moja prijateljica. Andie je idealna ženska za moškega. Je lepa, ni ji mar za videz. Skrbi za otroke, ne postavlja preveč vprašanj. Res je, da sem se z nekaterimi kolegimi zbližal, a večina ljudi ne razume, da je intimnost nekaj več od seksa," pravi ta velikan francoske kinematografije.

Napisal Tim Jeras za Story

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord