Edward Snowden - eden najbolj slavnih žvižgačev v zgodovini

Vse skupaj se je začelo z nepodpisanim elektronskim sporočilom:

"Sem višji uslužbenec obveščevalne službe."

... sledilo pa je najbolj spektakularno razkritje obveščevalnih podatkov, ki je sprožil en sam, izjemen človek. Posledice so pretresle voditelje držav po vsem svetu, od Obame do Camerona, predsednika Brazilije, Francije in Indonezije do nemške kanclerke. Edward Snowden, mladi računalniški genij zaposlen v Agenciji za nacionalno varnost (NSA), je zažvižgal in pokazal, kako ta močna organizacija s pomočjo sodobne tehnologije vohuni za celim svetom. Vohuni temu pravijo 'obvladovanje spleta', drugi pa smrt zasebnosti.

Na srečanje z rubikovo kocko

Ko si je ameriški kolumnist Guardiana Glenn Greenwald, ki je živel v Braziliji, pričel junija 2013 dopisovati z nepodpisanim in v vseh pogledih skrivnostnim virom, ki je trdil, da prihaja iz vrst Agencije za nacionalno varnost (NSA), sprva ni vedel, kaj naj si misli. Gre za potegavščino? Iz tako pomembne ameriške agencije za zbiranje obveščevalnih podatkov informacije še nikoli niso iztekale. Pa vendar so nekateri podatki in vzorci prvih razkritih dokumentov hitro pokazali, da na stvari vsekakor nekaj je. Dopisovanju je sledil dogovor za prvo srečanje v Hongkongu, na katerem naj bi Greenwalda spremljala Laura Poitres, ameriška ustvarjalka dokumentarnih filmov, ki je med novinarjem in skrivnostnim Globokim grlom igrala vlogo posrednice.

Greenwald, ki si je takrat živo predstavljal, da leti na drug konec sveta na srečanje z sivolasim in okravatanim šefom kakšne Cie v Hongkongu, ki ima dostop do nadvse občutljivih podatkov in letom primerno izjemno dodelano politično analizo, bi se težko bolj motil.

Novinarja sta zagledala bledega, suhljatega, živčnega in absurdno mladega moškega, oblečenega v belo majico in kavbojke, ki je v desni roki nosil rubikovo kocko.

Po prvem šoku sta novinarja mladeniču sledila v sobo 1014 hotela Mira v Kovlunu.

Kmalu je postalo jasno, kdo je pravzaprav skrivnostni digitalni duh. Takrat 29-letni Snowden bil pogodbeno zaposlen pri NSA in je delal v regijskem operativnem centru v Kunii na Havajih. Potem pa, da dva tedna pred dotičnim srečanjem dal odpoved, zapustil svoje dekle, se skrivoma vkrcal na letalo za Hongkong in s seboj vzel kar štiri prenosne računalnike. Prav te računalnike je pokazal novinarjema rekoč:

"Pred seboj imata največjo krajo obveščevalnih podatkov v zgodovini."

NSA z izjemnimi močmi nadzora

Poitrasova in Greenwald sta kmalu dobila občutek, da Snowden ne laže in da bi informacije lahko bile pristne - in to: kakšne informacije!

NSA je lahko 'ožičila' vsakogar, od predsednika navzdol. Čeprav naj bi v teoriji vohunska agencija zbirala samo obveščevalne podatke prestrežene elektronske komunikacije ciljev v tujini, je agencija zbirala metapodatke milijonov Američanov. Med njimi so bili telefonski zapisi, naslovi elektronskih sporočil, zadeve, zajete brez priznanja ali soglasja, s pomočjo katerih je bilo moč izdelati popolno, elektronsko podobo življenja posameznika  nejgovih prijateljev, ljubimcev, radosti in težav.

Še več. Skupaj z GCHQ je NSA skrivoma pripojila opremo za prestrezanje na podmorske optične vodnike, ki obdajajo svet. Z njo lahko Velika Britanija in ZDA prebirajo velik del globalnih komunikacij, tajna sodišča pa so lahko pritiskala na ponudnike, naj predajo informacije. In kot da to ne bi bilo dovolj, je z NSA sodelovalala tudi vsa Silicijeva dolina. Naj na tem mestu naštejemo le nekaj njih: Google, Microsoft, Facebook in celo Jobsov Apple. NSA naj bi imela dejansko kar 'neposreden' dostop do strežnikov tehnoloških velikanov. Se sliši kot kakšen antiutopičen roman Aldousa Huxleyja ali Georgea Orwella? Asociacija se vsekakor zdi na mestu.

Pa vendar NSA tudi vse to očitno še ni bilo dovolj. Vse podatke o vseh in vsemu naj bi pričela zbirati in hraniti za vedno. Vohunske agencije so tako dobesedno ugrabile internet, kar je bil tudi razlog, da se je Snowden odločil za javno objavo. Ali povedano z njegovimi besedami:

"Nočem živeti v svetu, v katerem so zabeležene vse moje besede, vsa moja dejanja, vsakdo, s katerim spregovorim, vsak izraz ustvarjalnosti, ljubezni in prijateljstva ..."

Da je njegovo sporočilo nato tudi dejansko obkrožilo svet, so poskrbeli Guardianov poročevalec Ewen MacAskill, ameriški kolumnist Glenn Greenwalk in avtorica dokumentarcev Laura Poitras.

Senzacija Snowdnove snežne kepe

'Okoli treh zjutraj po lokalnem času je Guardian objavil prvo izmed Snowdenovih zgodb. Ko so se trije novinarji naslednje jutro vrnili v hotelsko sobo v Hongkongu, je bil Snowden ves iz sebe od navdušenja. Njegovo razkritje so ravnokar kot glavno novico predvajali na CNN. Snowden je zvišal glasnost na svojem televizorju. Voditelj Wolf Blitzer se je pogovarjal z omizjem treh strokovnjakov: razpravljali so o možni identiteti skrivnostnega vira Guardiana. Kdo je izdal skrivnost? Nekdo v Beli hiši morda? Nezadovoljen general? Nekdo iz KGB?'

Situacija je bila nadvse ironična.

"Hecno je bilo gledati, kako ugibajo, kdo bi lahko bil, medtem ko ta oseba sedi poleg tebe," je dejal MacAskill, novinar Guardiana, ki je bil naknadno pridružen udarnemu dvojcu Greenwald - Poitres.

Identiteto skrivnostnega vira je razkril Poitrasov zmontirani posnetek intervjuja, ki se je spremenil v dobrih 12 minut dolg film. Naslovila ga je: 'Človek, ki je razkril program PRISM.'

V Hongkongu je bilo tri zjutraj, ko se je pojavil na internetu. Twitter je takoj eksplodiral. Snowdnova razkritja so postajala najbolj gledana zgodba v zgodovini Guardiana.

• 'Še pred kratkim so Snowdna poznali samo njegovi prijatelji in družina ter nekaj kolegov. Zdaj pa je nenadoma postal globalni fenomen, nič več samo posameznik temveč strelovod za vse vrste nasprotujočih si pogledov na državo, na meje zasebnosti in varnosti in celo na stanje sodobne družbe.'

In ne le to, Snowden je čez noč postal tudi najbolj iskani človek na svetu! Ti, ki so na njegovo glavo odprli lov, so bili ne le zelo jezni, temveč tudi srhljivo mogočni, neizmerljivo močni in skorajda vseprisotni. Skupaj z njim, katerega življenje je bilo neposredno ogroženo in trenutno živi v izgnanstvu v Moskvi, so osumljenci postali tudi novinarji in vsi, ki so imeli karkoli (ali pa v resnici tudi nič) opraviti s senzacionalnim razkritjem

Edward Snowden

Najbolj izstopajoči žvižgač v zgodovini

Snowdnovo žvižganje je po mnenju Alana Rusbridgerja, glavnega urednika Guardiana, britanskega časnika, ki je eden prvih v svobodnem tisku objavil Snowdnova razkritja,  svojevrsten precedens iz več razlogov:

• Še nikdar prej ni nihče izmaknil takšne količine strogo zaupnih dokumentov najmočnejših obveščevalnih agencij na svetu in jih pokazal javnosti. Snowden je storil prav to.

• Njegova razkritja so izjemna. Dokumente, ki jih je pokazal javnosti, kažejo, da so se metode obveščevalnih agencij, ki izvajajo elektronsko prisluškovanje, izvile nadzoru. Še več. Vse skupaj se je naravnost povampirilo po zaslugi (in z izgovorom) razburjenja politikov, ki je sledilo terorističnim napadom 11. septembra.

• Izjemni so tudi njegovi vzgibi. Snowden je razkril pravo naravo ameriške Agencije za nacionalno varnost in njenih zaveznikov. Doslej še ni pokazal zanimanja za denar, čeprav bi izmaknjene dokumente lahko tujim obveščevalnim službam prodal za milijone. Prav tako nima levičarskih ali marksističnih nagnjenj, ki bi ga prikazovale kot neameriškega.

Snowdnova zgodba se bere kot prava politična srhljivka od dneva, ko je zapustil svoje dekle in s Havajev odšel s trdim diskom, polnim tajnih podatkov, do tednov skrivanja v Hongkongu in njegove bitke za azil.

Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak prebivalec internetne dobe, je te dni od naslovom Dosje Snowden izšla tudi v izdaji žepne knjige.