"Ko me je poklical z urgence, sem bila čisto mirna. Ce se prav spomnim, mi je v mirnem (ampak čudnem glasu) rekel: "Sam tok, da ves, vse je ok, sam eno nesreco sem imel." Pa js: "Aja, ok, a te pridem kam iskat?" Nakar izvem, da lezi na urgenci, da so ga odpeljali z resilcem, da ne ve, kaj je sploh bilo. Potem se malo zamislim: "Ok, pa... Mislim, kaj to pomeni, glava je ok, lahko hodis,..." In on: "Ja. Verjetno, ja" Pavza. "Si probal?" Pa cudna tisina: "Ja ne, ne morem vstat. Ne smem, ampak lahko premikam prste. Tako da... Verjetno ja ." Cutila sem, kako se tresem, ampak nekako sem ostala mirna: "Kaj pa notranje krvavitve? Mozganska?" Zeblo me je ze kot bi bila sredi snega. "Cakam na CT." Odlozim, poklicem frendico iz foha, da me preprica, da bo vse ok. Pravi, naj pocakam na izvide slikanja. "Ampak sej to ni nič takega, a ne? Bo vse ok?" Prepričujem bolj sebe. Ne dobim odgovora, pravi, da moramo pocakati. Med cakanjem na izvide, kolo in celado pripelje policija.
Vmes se zjokam, sploh ne vem, zakaj jokam, trese me. Mislim, da sem sla v shut down mode, rekla sem si, da edini doprinos, ki ga lahko imam je, da se čim bolj naspim, da bom sposobna skrbeti za tamaledva in Davida. Itak ne zaspim, cakam izvide. Ure se vlecejo kot dnevi. Sredi noci me David koneno poklice, da so mozgani in hrotenica ok. Spet v jok, jok srece in hvaleznosti. "Sam ne se me ustrasiti, ko bos videla, kako izgledam." Videz je najmanj pomembna stvar na svetu... In se se enkrat zjokam od hvaleznosti," je Ajda Rotar Urankar zapisala, zadaj besedila pa razkrila delček fotografije, ki jo je verjetno prejela od Davida.
Če dobro pogledaš, se vidi njegova brada, zgoraj pa rane na obrazu, ki so verjetno že bile oskrbljene na urgenci. Strašljivo, kajne?