Diane Kruger: Od baletke do filmske zvezde

Diane Kruger je nova holivudska osvežitev, ki prepričuje s svojim talentom in osvaja s svojo lepoto. Diane Kruger je bila nemara res ‘popolna neznanka’, kot pravi sama, ko je bila med tisočimi obetajočimi igralkami izbrana za vlogo legendarne lepotice Helene Trojanske v nedavnem zgodovinskem spektaklu Troja.

Toda samo nekaj mesecev potem, ko je film prišel v kinematografe, je bila anonimnost za igralko nemškega rodu že preteklost. Še dve leti nazaj je bila Krugerjeva, ki je morala pri šestnajstih letih pozabiti na kariero balerine in se osredotočiti na manekenstvo, obetajoča igralka, ki je zaigrala v prgišču francoskih filmov.

Vse se je spremenilo, ko je dobila vlogo v romantični srhljivki Wicker Park, v kateri je zaigrala ob Joshu Hartnettu. Kmalu je sledila Troja, v kateri so ji delali družbo Brad Pitt, Eric Bana in Orlando Bloom, od 23. decembra pa jo boste lahko gledali tudi v akcijskem spektaklu National Treasure, v katerem Nicholas Cage igra sodobnega pustolovca na lovu za zakladom, ki so ga skrili ustanovitelji Združenih držav Amerike.

V tem času se je 28-letna igralka, ki se je leta 2001 poročila z igralcem in režiserjem Guillaumom Canetom, povzpela na vrh seznama najbolj vročih novink med igralkami. Svoj status je potrdila tudi s sodelovanjem v oglasni kampanji oblikovalca Marca Jacobsa za Louisa Vuittona, v kateri so se predstavile tudi Christina Ricci, Scarlett Johansson in Chloë Sevigny.

“To je surrealistično,” pravi Diane Kruger o svojem trenutnem življenju. “Nikoli, res nikoli si nisem predstavljala, da bom postala igralka, kaj šele, da bom imela življenje, kakršno živim zdaj. Ne morem verjeti svoji sreči.” Na novo ustoličena zvezda bo v nadaljevanju posebej za bralke Cosmopolitana razkrila svoja občutja in dogodke, ki so jo pripeljali v privilegirano družbo slavnih holivudskih igralcev.

Se je bilo težko soočiti s truščem, ki so ga mediji zagnali potem, ko ste bili izbrani za vlogo Helene Trojanske?

Bilo je težko. Nisem se zavedala, da bo to tako velika stvar. Šele proti koncu, ko je bilo toliko prošenj za intervjuje in fotografiranje, sem se začela zavedati. Vsi so bili zainteresirani, spoznala pa sem tudi, kako lahko to vpliva na mojo zasebnost. In je vplivalo, še posebej v Nemčiji, čeprav tam ne živim že deset let.

Vplivalo je tako name kot na mojo družino. Nisem imela priložnosti, da bi izkusila tisto vmesno obdobje, ki ga preživijo mlade in prihajajoče igralke. Začela sem od ničle in takoj postala največji nemški up. To je zelo čuden občutek.

Kako ste se takrat počutili?

Nenavadno je, ko se ti to zgodi prvikrat. Tisti občutek, da te ljudje gledajo ... Najprej se sprašuješ, ali si kaj narobe oblekel, potem pa spoznaš, da vedo, kdo si. Kar malce strašljivo je. Nenadoma se zaveš, da ne moreš početi stvari, ki bi jih običajno počel, ker te ljudje gledajo.

Vaš soigralec v Troji Brad Pitt ima z mediji že veliko izkušenj. Vam je dal kakšen nasvet?

Približno dva tedna smo film promovirali povsod po svetu in ko smo prišli na Japonsko, ki je bila naša zadnja postaja, so bili nemški mediji že vsepovsod. Moja mama teden dni ni mogla v službo, ker so ji sledile snemalne ekipe. Brad je slišal, kaj se dogaja.

Prisedel je k meni in dejal: “Spomnim se, ko se je to prvič zgodilo meni. Minilo bo. Vedi samo, da je to zato, ker vedo, da si sposobna.” Ni mu bilo treba storiti tega; bilo je zelo prijazno od njega in veliko bolje sem se počutila.

Troja je bila velik zalogaj za vas, toda tudi vloga v Wicker Parku ni bila kar tako.

Ja, ker je bil to moj prvi ameriški film. Nisem imela niti svojega agenta v Ameriki, tako da se je zgodilo kot strela z jasnega. Posnela sem se na videokaseto in dobila vlogo. Poleg tega je snemanje potekalo v Montrealu, tako da nisem imela občutka, da gre za holivudsko stvar. Všeč mi je, da prvi film ni bil tako ‘velik’.

Ali ni pri Troji avdicija potekala veliko dlje?

Da. Čakanje na telefonski klic je bilo v čustvenem smislu zelo izčrpavajoče. Misliš si, da si se na poskusnem snemanju dobro odrezal, potem pa te pokličejo in rečejo, da jim je bil posnetek všeč, zdaj pa bi te radi videli še v kostumu. Nazadnje narediš kakšnih pet ali šest poskusnih posnetkov. Nimaš pojma, kakšne možnosti imaš, misliti pa tudi ne moreš na nič drugega.

Vam je Josh Hartnett dal kakšen nasvet za ta proces - tudi on je imel kot mlad igralec podobne izkušnje?

Ja. Veliko mi je pomagal, saj nisem imela pojma, kaj pomenijo določena sporočila. Vprašala bi ga na primer, kaj mi je ta in ta oseba resnično poskušala povedati, in on bi mi to dešifriral. Glede na to, kako te holivudske stvari potekajo, je neverjetno miren.

Ko je bil še mlad igralec, so mu na primer ponujali vlogo Supermana, kar bi bilo zanj gotovo zelo pomembno, a se enostavno ni hotel obvezati za tri filme. Mislim, da je bilo zelo pogumno, da je zavrnil takšno ponudbo, saj je bil takrat še mlad, ne tako znan igralec. Občudujem ga.

Odrekel se je tudi veliki vsoti denarja.

Mislim, da gre prav za to. Vsak igralec mora najti ravnovesje. Če posnameš filmsko uspešnico, imaš možnost delati projekte, ki bi jih rad posnel. Z Nicholasom Cagem sem pravkar posnela National Treasure in veliko sva se pogovarjala o tem. Njegova kariera me navdihuje. Njegove akcijske uspešnice so mu omogočile delati veliko drugih stvari, kot na primer režirati film. Upam, da bom tudi jaz imela kdaj možnost za to.

Kako ste dobili vlogo v National Treasure?

Ko sem dobila vlogo v Troji, so mi poslali scenarij za National Treasure. Hoteli so me testirati, a sem jih zavrnila zaradi Troje, ki mi je bila zelo pomembna in sem se hotela osredotočiti nanjo. Ko je bila Troja skoraj posneta, mi je agent dejal, da še vedno niso našli dekleta za National Treasure.

V tem času se je scenarij razvijal, prav tako pa tudi junakinja, ki naj bi jo igrala. Poleg tega sta k filmu že pristopila Nic in Harvey Keitel, tako da je bila situacija drugačna. Šla sem na poskusno snemanje z Nicom in takoj sva se ujela. Zelo sem vesela, da sem posnela ta film. Po Troji je bilo prijetno snemati nekoliko bolj veder film, čeprav je od konca snemanja prvega do začetka snemanja drugega minilo samo 48 ur, kar je bilo precej težavno.

Imeli ste izredno naporen urnik.

Približno tako je bilo: Štiri mesece smo snemali Wicker Park v Montrealu. Potem sem imela dva tedna prosto, nato smo začeli s Trojo, kar je trajalo šest mesecev na treh lokacijah - v Londonu, na Malti in v Mehiki. Ko smo končali, sem imela dobesedno 48 ur časa, preden sem šla v Washington, D.C., in začela snemati National Treasure. Snemanje je potekalo pet mesecev, in sicer v Washingtonu, Philadelphiji in Los Angelesu.

Takšen tempo je težko zdržati, še posebej, če ste poročeni

Ja, težko je. Toda tudi moj mož je igralec in režiser in dobro ve, kako je to. Odnose je vedno težko vzdrževati, toda on me vsaj lahko obišče, kadar ne dela.

Ste Guillauma spoznali med snemanjem kakšnega filma?

Ne, spoznala sem ga v lokalu prek prijatelja. Zelo naključno, tako kot bi koga drugega.

Ste pred snemanjem filma National Treasure preživeli kaj časa v Los Angelesu?

Ne, vendar mi je zelo všeč. Zveni zelo klišejsko, toda ko začneš v Evropi delati kot igralka, sanjariš o holivudskih studijih in vseh teh krajih, ki jih vidiš samo v filmu.

Ste uresničili svoja pričakovanja?

Ja. Ne vem, ali se igralci zavedajo, kako srečni so, da z njimi tako lepo ravnajo. Vse je pripravljeno tako, da ti je kar najbolj udobno, naj gre za prikolico na snemanju, avto, ki te pride zjutraj iskat, ali pa zgolj velik honorar.

Lahko primerjate Los Angeles in Pariz?

V Los Angelesu je vse podrejeno filmski industriji. Ne moreš se ji izogniti. Ves čas srečuješ ljudi iz tega posla, udeležuješ se zabav in govoriš o svojem naslednjem projektu. Pariz pa je evropsko mesto, v katerem se dogaja toliko stvari, da lahko živiš svoje življenje. Zato še vedno živim tam.

Kaj vam je najbolj všeč v ZDA?

Občutek, da je tukaj vse mogoče. Lahko začneš pri ničli in uspeš. Če si nekaj res želiš in za to trdo delaš, lahko to tudi dosežeš. To mi je v Ameriki res všeč.

Kakšni ste bili kot otrok?

Imela sem občutek, da izstopam, saj sem trenirala balet, kar tedaj ni bilo ravno pogosto. In vedno sem delala. Moja mama mi je že od malih nog govorila, da iz nič ne postaneš nič, kar je tipično nemško stališče.

Tako sem dostavljala časopise, preden sem šla zjutraj v šolo, ali pa delala kje drugje. Moja starša sta se ločila, ko sem bila še majhna, zato sem pomagala skrbeti za mlajšega brata.

Balet je bil očitno dolgo časa vaše zatočišče.

Ja, zelo sem bila predana baletu. Kasneje sem šla na katoliško šolo za dečke. Bile smo druga generacija deklic, ki jim je bilo dovoljeno hoditi na to šolo, tako da smo imeli v razredu 25 dečkov in mogoče štiri dekleta. Vsa druga dekleta so bila zelo velika in so igrala odbojko ali košarko, jaz pa sem imela dolge lase in sem bila balerina.

Kako so nemški mediji reagirali na vašo slavo?

Prav smešno je. Ko je prišla Troja v kinematografe, so vsi obiskali moje rojstno mesto in intervjuvali vse, ki so me spoznali za vsaj pet minut.

Pred dvema letoma ste živeli v Parizu in niste imeli ameriškega agenta. Zdaj ste posneli tri holivudske filme, vaš obraz je na reklamnih panojih. Kakšen občutek je to?

Zjutraj sem vstala, da bi fotografirala reklamni pano, ker se to morda ne bo nikoli več zgodilo! Res imam srečo. Včasih me skrbi, da bo vsega tega jutri konec.

Zveni, kot da uspeh spremljata tudi strah in pritisk.

V dramsko šolo sem se v Franciji vpisala zato, ker sem mislila, da v Ameriki ne bom imela priložnosti, saj je tukaj toliko ljudi, ki bi radi uspeli v tem poslu, da res potrebuješ veliko sreče. Rada delam v ZDA in upam, da bom še dobila priložnost, da se dokažem kot igralka in da tukaj naredim kariero.

Filmska industrija temelji na videzu. Imate posebno dieto, ki se je držite?

Ne, a si želim, da bi jo imela! Sovražim hoditi v telovadnico, zato bi rada imela nekoga, ki bi me poklical ob sedmih zjutraj in zahteval, naj pridem v telovadnico. Treniram, kadar snemam film, še posebej, kadar sem v Los Angelesu, kjer ima ponavadi vsak hotel telovadnico. V Franciji tega ni. Francozi bolj uživajo življenje. Pijejo in kadijo in se sproščajo. Kaditi sem nehala, vino pa še vedno pijem!

V zadnjih dveh letih ste tudi veliko prepotovali. Kako je videti vaš potni list?

Prav noro! Povsod sami žigi in vizumi. Mislim, da bo zdržal še kakšno leto. Potem pa si bom verjetno morala omisliti novega. Rada gledam vanj, toliko spominov je v njem.

Upam, da vam starega ne bo treba vrniti.

Upam, da ne! Če ga bom morala, jim bom rekla, da sem ga izgubila.

Zvezde o Diane

Diane je rojena pod srečno zvezdo. In kaj ji napovedujejo v letu 2005?

• Diane je rojena v Nemčiji v znamenju raka 15. julija 1976. Toda naj vas njen nežen obraz in pogled nikar ne zavedeta.
• Z Venero v znamenju leva in Marsom v znamenju device je v Nemčiji rojena igralka izjemno trdna, disciplinirana in ambiciozna ženska z močno voljo in s karizmo, ki učinkuje kot magnet.
• Merkur in Sonce v znamenju raka sta jo obdarila z razumevanjem in občutkom za sočloveka, ki ji kot igralki pomaga, da se uspešno vživi v različne vloge in na ta način do konca izrazi svoj igralski talent.
• Z Jupitrovo pomočjo bo imela veliko sreče pri novih filmskih projektih in tudi v prihodnje bo brez težav našla pot do naslovnic vseh pomembnih revij.
• Pred Diane je torej naporno, toda uspešno leto, zato – pozor – Dianina zvezda je šele začela vzhajati.

Juan Morales, Janka Menart

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi