Dejan Srhoj: Svobodni plesalec

27. 3. 2003
Dejan Srhoj: Svobodni plesalec

Dejan Srhoj. Druga polovica dueta Bogdanovski&Co., ki je nastal predvsem iz uporniških razlogov, saj je bilo mladima nadarjenima plesalcema dovolj institucionalnih okvirov ljubljanske Opere in baleta. V zelo kratkem času je duet dokazal, da je pogoj za uspeh svoboda.

Od kod želja postati baletni plesalec?

Kot otrok nisem imel posebne želje postati plesalec. Toda sošolka v osnovni šoli, v katero sem bil zaljubljen, se je vpisala v baletno šolo, in tako odločitev ni bila težka. Kasneje sem odkril užitke plesa in v plesu ostal.

Pri plesu se pojavlja nek intimni odnos s soplesalko. Kako kot moški brzdate poželenje?

Poželenje je eno od gonil življenja, ali ne? Seveda s tem tudi plesa. Ples s soplesalko na poetičen način prikaže odnos med moškim in žensko. V takšnem plesu se skrivajo vse plasti odnosa: poželenje, strast, sovraštvo, moč ... In užitek v plesu je doživljati vsa ta čustva brez brzdanja.

Kliše: Plesalci, zlasti baletniki, so geji.

Dvomim, da jih je med drugimi ustvarjalci, kot so fotografi, slikarji, politiki veliko manj. Dejstvo je, da plesalci tega ne skrivajo in so zato toliko bolj izpostavljeni. Mislim pa, da je kliše tudi posledica nevoščljivosti moških, ki nam zavidajo, da smo ves čas v družbi lepih žensk, z njimi plešemo ...

Kako lahko nekdo, ki ni videti kot Marin Krpan, dviguje in meče po zraku 50-kilogramske plesalke?

To zahteva predvsem veliko, veliko vaje. Pomembna je tehnika pri dvigu in občutek, kdaj, kam in kako prijeti plesalko, plesalca. Seveda pa je osnova mišična moč: vsakodnevne sklece, trebušnjaki in druge vaje.

Kakšne so omejitve za samostojno delo?

Omejitve so pogoj za svobodo. Zdaj jih v umetniškem smislu postavljava sama. In ta svoboda odtehta neredne prihodke, iskanje vadbenih prostorov, praskanje sredstev za predstave in to, da sem včasih plesalec, koreograf, organizator, šofer, čistilec odra in tehnik hkrati. V takšnih trenutkih se v meni prebudi duh življenja, improvizacije. Čeprav ne bi imel nič proti skrbnejšemu odnosu države in mesta do plesalčevih tegob.

Se rojevajo že kakšni novi umetniški podvigi?

Plešem v projektu Emotions of Adventure Gorana Bogdanovskega. Uspešna premiera je bila v Monaku, zdaj pa si predstavo lahko ogledate v Ljubljani.

Domen Jerančič