Charlie Chaplin: Oče ga je zapustil, mami se je zmešalo

Še danes, več kot 37 let po njegovi smrti, sta lik in delo Charlieja Chaplina brez kakršnegakoli dvoma še živa.

Legendarni junak nemih filmov je dolga desetletja navduševal obiskovalce kinematografov in skrbel za to, da so se nasmejali do solz, hkrati pa jih je šokiral s svojim zasebnim življenjem, saj je imel nekakšno obsesivno potrebo po tem, da se je ženil z mladoletnimi dekleti. Do oltarja se je sprehodil štirikrat in spočel 11 otrok.

Genialnost in popolna zmožnost transformacije ter improvizacije sta mu zagotovili visok položaj na lestvici največjih imen v filmski zgodovini.

Trnova pot, ki jo je prehodil v otroštvu, pa ga je v številnih pogledih izoblikovala v človeka, ki je ustvaril sloviti lik Potepuha, eno od najprepoznavnejših ikon filmskega sveta, prevladujočo v obdobju nemega filma.

Sir Charles Spencer 'Charlie' Chaplin se je rodil 16. aprila 1889 v Londonu. Njegova starša, ki sta se ločila, ko je bil star komaj dve leti, sta si kruh služila kot zabavljača.

Oče Charles Chaplin starejši je bil pevec, žal pa tudi alkoholik, ki se je izredno malo ukvarjal s sinom in po ločitvi prekinil skoraj vse stike z njim.

Mama Hannah Chaplin, rojena kot Hannah Harriet Pedlingham Hill, pa je bila igralka in barska pevka s psevdonimom Lily Harley, ki pa je morala kariero zaradi bolezni grla predčasno končati.

Prvo večjo krizo je doživela leta 1894, ko je nastopala v vojaškem gledališču The Canteen v Aldershotu v bližini Londona, ki so ga v večji meri obiskovali pijanci. Ker jo je izdal glas, se je takrat petletni Charlie povzpel na oder in z izvedbo vsem dobro znane pesmi Jack Jones dokončal njen nastop. Nagrajen je bil z gromkim aplavzom, poleg tega pa so ga gostje skoraj zasuli z drobižem.

Zdravstveno stanje njegove mame pa je tako v fizičnem kot psihičnem smislu postajalo čedalje slabše.

Vse pogosteje je namreč ostajala brez glasu, leta 1895 pa je doživela živčni zlom, zato je leto dni pozneje s sinovoma Charliejem in Sydneyjem Chaplinom, zunajzakonskim sinom, ki je pozneje prav tako postal igralec, zatočišče našla v zavodu za ljudi brez dohodkov v londonski četrti Lambeth.

Že čez nekaj tednov so dečkoma našli prosti mesti v šoli za sirote in revne otroke, leta 1898 pa je Hannah žal povsem izgubila razum in pristala v umobolnici.

Charlie, ki je s polbratom nekaj časa živel celo pri svojem očetu, ki je leta 1901 umrl za cirozo jeter, in njegovi ljubici, je šolske klopi drgnil le tri leta, in to je bila vsa izobrazba, ki jo je pridobil.

V tem obdobju, v katerem je pozneje našel navdih za številne like, zaznamovane z bedo in siromaštvom, se je s Sydneyjem v glavnem potepal, preživljala pa sta se s plesom in petjem v revnih londonskih četrtih.

Bodoči zvezdnik je delal tudi kot prodajalec cvetja, steklopihalec, vratar in raznašalec drv, hkrati pa je usvajal veščine plesa, žonglerstva in akrobatike.

Že pri 12 letih je nastopil v predstavi, po desetmesečnem premoru pa so se začeli vrstiti njegovi igralski angažmaji.

Kmalu po tem, ko je spoznal uveljavljenega gledališkega impresarija Freda Karna, ki je takrat 17-letnega nadarjenega fanta sprejel v svoj prestižni komedijantski ansambel, se je z njegovo gledališko skupino odpravil prek velike luže in se znašel v New Yorku.

Ko ga je ob koncu leta 1913 v Velikem jabolku opazil filmski producent, režiser in igralec Mack Sennett, mu je nemudoma ponudil podpis pogodbe s svojim studiem Keystone, zato se je s Sydneyjem preselil v Hollywood.

Mimogrede, tretji član simpatične 'družinice' je bil strastni sostanovalec Stan Laurel, ki je pozneje zaslovel kot Stan, vitkejši član komičnega para Stan in Olio.

Charlie je začel delati v produkciji in že prvo leto posnel 35 kratkih nemih filmov, v katerih je ustvaril popularni lik Potepuha, čigar garderoba je nastala po naključju.

Charlie si je moral za kratki film Mabel's Strange Predicament od kolegov namreč izposoditi posamične dele kostuma in med oblačenjem, ko je vrečaste hlače kombiniral z ozkim suknjičem, polcilindrom in velikimi čevlji, si zalepil črne brke in dodal še bambusovo palico, je bil prepoznavni lik rojen.

"Želel sem, da bi bilo vse kontradiktorno - vrečasti plašč, majhen klobuk, veliki čevlji. Nisem bil prepričan, ali želim biti videti mlado ali staro, a sem se nato spomnil, da Sennett pričakuje, da bom starejši moški, zato sem dodal brčice. Mislil sem namreč, da me bodo za nekaj let postarale. O liku, ki sem ga moral zgraditi, nisem imel pojma, a ko sem se oblekel, so mi oblačila in ličila dala idejo, kakšen mora biti. Začel sem ga spoznavati in se pojavljati na sceni, kot da sem takšen rojen," je nekoč pojasnil Charlie, ki je kmalu začel režirati in montirati lastne filme, s katerimi je med občinstvom požel opazen uspeh.

Te njegove stvaritve še danes veljajo za najvplivnejše komedije v filmski zgodovini.

Že ko je leta 1917 v Los Angelesu odprl filmski studio Charlie Chaplin, so se kritiki strinjali, da je v svojih delih izenačil komične in sentimentalne dele, kar je bilo nekaj novega, prav vsi njegovi takratni filmi, komična družinska drama Deček, romantična drama Parižanka, pustolovska komična drama Zlata mrzlica, romantična komedija Cirkus, romantična komična drama Luči velemesta in komična drama Moderni časi, pa so bili deležni pozitivnih kritik.

Tako je bilo tudi po prihodu zvočnih filmov. Prvega je posnel leta 1940, in sicer komično vojno dramo Veliki diktator, ki se še danes pogosto omenja.

Posneli so ga v ZDA, predstavljal pa je kljubovanje politiki, ki jo je vodil Adolf Hitler, sicer goreč oboževalec Charliejevih filmov.

V tem filmu je igral diktatorja Adenoida Hynkela, upodobil pa je tudi lik judovskega brivca, ki je po besedah kritikov utelešenje njegovega klasičnega lika Potepuh.

Pozneje je pozornost zbudil tudi s filmi, kot so glasbena drama Odrske luči, komična drama Kralj v New Yorku in romantična komedija Grofica iz Hongkonga, verjetno pa ni treba posebej poudarjati, da so vse pesmi iz teh stvaritev postale zimzelene uspešnice.

Zanimivo pa je, da niti v obdobju, ko je bil v Ameriki na vrhuncu popularnosti, ni želel sprejeti ameriškega državljanstva, ker je bil stalno na udaru različnih političnih organizacij, ki so ga med drugim obtoževale, da je komunist in razvratnež.

Ko je leta 1952 izvedel, da mu je tedanji pravosodni minister odklonil vizum za vrnitev v Ameriko, si je prisegel, da nikoli več ne bo stopil na tla obljubljene dežele.

Novo domovanje je našel v švicarskem mestecu Corsier-sur-Vevey. Njegova lepa dvonadstropna vila, 500 metrov oddaljena od ceste in radovednih pogledov mimoidočih, je kmalu postala 'zatočišče' svetovne elite.

'Potepuh' je v bogati alpski deželi nadvse užival, v Ameriko pa se je vrnil šele leta 1972, ko je prejel častnega oskarja, enega od treh prestižnih zlatih kipcev, ki jih je osvojil v svoji bleščeči karieri.

Vsaj tako razburljivo kot njegovo poklicno življenje pa je bilo brez dvoma tudi ljubezensko. Žensk je imel namreč veliko.

Celo tako zelo veliko, da je po trditvah nekaterih biografov njegovo ljubezensko življenje bilo navdih pisatelju Vladimirju Nabokovu pri pisanju priljubljenega romana Lolita.

Njegova nagnjenost k veliko mlajšim dekletom pa v očeh javnosti resnici na ljubo nikoli ni bila dobro sprejeta.

Mediji so o tem slovitem komiku ustvarili negativno sliko, ki ni škodovala le njegovim filmom, ampak tudi družinskemu življenju.

Mildred Harris je bila stara komaj 16 let, ko se je leta 1918 pred oltarjem znašla s Charliejem, za katerega je bil to prvi zakon.

Z zgodbo o nosečnosti, ki se je izkazala za lažni alarm, ga je njena mama prisilila, da se je poročil, tik pred koncem zakona, ki je trajal le leto dni, pa je popularna igralka dejansko rodila, a je otroček že po treh dneh umrl.

Med ločitvenim postopkom sta v javnosti oprala veliko umazanega perila. Charlie je trdil, da je imela Mildred lezbično afero s slavno igralko Allo Nazimovo, Mildred pa je te obtožbe odločno zanikala in mu udarec vrnila z besedami, da je 'težak spolni odvisnik'.

Kakorkoli že, očitno so bile zvezdniku 16-letnice preprosto usojene, saj je bila tudi njegova druga soproga, igralka Lita Grey, ki jo je spoznal na snemanju že omenjenega filma Deček, prav tako v teh sladkih letih, ko se je poročila s takrat 35-letnim Charliejem.

Večno zvestobo sta si obljubila novembra 1924, v zakonu pa sta se jima rodila dva fanta, leta 1925 Charles Chaplin mlajši, leto dni pozneje pa še Sydney Chaplin.

Ob ločitvi, ki je prišla na vrsto slaba tri leta pozneje, je moral po odredbi sodišča v sklad za otroka vplačati več kot 700 tisoč dolarjev, poravnati pa je moral tudi skoraj milijon dolarjev sodnih stroškov.

Junija 1936 se je na Kitajskem na skrivaj poročil z 21 let mlajšo igralko Paulette Goddard, s katero si je življenje delil do leta 1942.

Takrat so se širile govorice, da Paulette vloge v kultni romantični vojni drami V vrtincu ni dobila ravno zato, ker ni hotela priznati, da se je poročila s Charliejem.

Ko je končno potrdila govorice o poroki, pa so številni menili, da je to storila samo zato, da ne bi škodovala svoji karieri.

Ljubezen svojega življenja, takrat 17-letno Oono O'Neill, je spoznal pri 53 letih, usodni 'da' pa ji je dahnil leta 1943.

Le nekaj mesecev pred njunim srečanjem je preživljal mučen sodni proces, saj je igralka Joan Barry, ki je bolehala za resno duševno motnjo, trdila, da je oče njenega otroka.

Čeprav je bil oproščen vseh obtožb, je poroka z Oono tako močno razjezila njenega očeta, slovitega dramaturga Eugena O'Neilla, da je ta razdedinil svojo hčerko.

No, sčasoma pa se je vendarle izkazalo, da Oonina izbira življenjskega sopotnika ni bila napaka. S Charliejem je namreč ostala vse do njegove smrti, v zakonu pa mu je povila kar osem otrok, dekleta Geraldine, Josephine, Jane, Victorio in Annette ter sinove Christopherja, Eugena in Michaela.

V medijskem smislu je danes najbolj izpostavljena najstarejša hčerka Geraldine, ki se je podala po očetovih stopinjah in postala cenjena igralka, v hvaljeni biografski drami Chaplin pa je leta 1992 upodobila svojo babico po očetovi strani, torej Hannah Chaplin.

Charlie se je ob četrti soprogi precej umiril in končno okusil pravo ljubezen. Zakonca sta drug drugemu dala tisto, kar jima je od nekdaj manjkalo - ona je hrepenela po očetu, ki ju je z mamo zapustil, ko je bila stara komaj dve leti, on pa je bil željan njene podpore, saj je bila njegova kariera takrat že v zatonu.

Čeprav se je zvezdnik redno ukvarjal s športom, poleg tega pa ni pil in kadil, se je njegovo zdravstveno stanje občutno poslabšalo ob koncu šestdesetih let, ko je končal snemanje zadnjega filma Grofica iz Hongkonga.

Umrl je zgodaj zjutraj 25. decembra 1977 v svojem švicarskem domovanju, usodna pa je bila kap, ki ga je zadela v snu.

Na žalost pa tudi po smrti ni našel miru. Krsto z njegovim truplom sta 1. marca 1978 s pokopališča v Corsier-sur-Veveyju namreč ukradla brezposelna priseljenca iz Bolgarije in Poljske, ki sta hotela od njegove vdove izsiliti 600 tisoč dolarjev.

Na srečo so policisti nepridiprava že maja istega leta prijeli, krsto pa so našli zakopano na polju bližnje vasice Noville. Charlieja so nato pokopali v isti grobnici, a pod debelim slojem betona.

Oona je živela še slabih 14 let po smrti svojega slavnega srčnega izbranca, na žalost pa so bila zadnja leta njenega življenja zanjo zelo nesrečna, saj se je od žalosti, ki se je v njej porodila ob Charliejevi smrti, predala alkoholizmu.

Napisal: Tim Jeras (za Story)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ