BQL: "Včasih so želje res čudne. Zadnjič je oboževalka želela, da ..."

10. 3. 2017 | Vir: Brez watermarka
BQL: "Včasih so želje res čudne. Zadnjič je oboževalka želela, da ..." (foto: Igor Zaplatil)
Igor Zaplatil

Simpatična fanta Anej in Rok Piletič (BQL), zaradi katerih so pregorele telefonske linije v finalu Eme, oziroma najbolj ‘kul’ brata BQL, kot so ju poimenovali mnogi, sta velika zmagovalca Slovenije po izboru občinstva.

Čeprav je bilo malce grenkega priokusa, sta brata iskreno hvaležna vsej Sloveniji za tako podporo:

“Največji zagon so nama dali komentarji, odzivi, ki so se vsuli že po polfinalu in so se še povečali v finalu. Razočaranje tisti hip, ko si že drzneš sanjati, ko te izberejo ljudje za svojega, seveda je, ampak ko se zaveš, da te je vsa Slovenija podprla, enostavno ne moreš biti prav dolgo slabe volje. Presrečna sva, da so naju tako sprejeli ... Omarju želiva vso srečo!”

Slovenski publiki sta se predstavila že v oddaji Slovenija ima talent, zdaj pa tudi na Emi. Kakšna odskočna deska je slednja?

Anej: Odlična, saj če ti na koncu uspe prepričati slovensko publiko, dobiš izvrstno priložnost, da se predstaviš pred celotno Evropo. Mislim, da je to najboljša priložnost, saj gre za največjo prireditev za glasbenike v Sloveniji, in vesela sva, da sva postala del tega.

Sta o nastopu na izboru za pesem Evrovizije razmišljala že kdaj prej?

Rok: No, niti ne. Vse se je zgodilo povsem spontano, malo smo eksperimentirali in všeč nam je bil rezultat dela, zato smo se prijavili na Emo.

Pesem Heart of gold vsebuje elemente trenutno najpriljubljenejše glasbe, je živahna in zelo spevna. Ne želiva, da naju primerjajo z drugimi glasbenimi izvajalci, saj želiva biti midva, ne pa nekdo drug.

Ali je za slovenske glasbenike to edina možnost, da se predstavijo tudi širnemu svetu?

Rok: Morda ne, zagotovo pa najhitrejša priložnost, ki ti odpre vrata v svet. Seveda so tudi drugačne poti, če vztrajaš in morda poskusiš peti v drugih jezikih, s katerimi privabiš več poslušalcev.

Veliko izvajalcev na letošnjem nacionalnem izboru poje v angleščini, kar je povsem smiselno, čeprav številnim zlobnim jezikom to ni všeč. Zakaj smo Slovenci tako ozkogledi?!

Zaradi majhnosti moramo znati vsaj en tuji jezik, zato nima smisla vztrajati pri tem patriotizmu tudi pri izvajanju pesmi. Anej je odličen v pisanju angleških pesmi, Heart of gold je tako nastala v pičlih sedmih minutah, potem pa smo potrebovali mesece, da smo jo izpilili.

Anej: Mislim, da smo pri tem malo hinavski, saj poslušamo angleško in balkansko glasbo, medtem ko domače glasbenike silimo, naj ustvarjajo le v domačem jeziku.

Ali že od nekdaj spremljata evrovizijsko dogajanje na malih ekranih?

Anej: To je že v preteklosti postala domača tradicija. Bolj kot ne zaradi mame. Imeli smo eno televizijo, na kateri je kraljevala mama, ona nosi hlače pri hiši. (smeh) Tako smo sklenili kompromis in gledali Evrovizijo, tudi ata si ni upal dosti pritoževati.

Mama komentira vsako obleko in opazi vse mogoče detajle, kaj šele, če zgrešiš ton. Saj nastopaš le pred nekaj milijoni ljudi, pa ja ne boš imel treme. Zdaj že nekaj časa nismo skupaj gledali Evrovizije, saj imamo več televizijskih ekranov. (smeh)

Kaj pa menita o mnenju nekaterih, da bi bilo treba nacionalni izbor za pesem Evrovizije vsaj za nekaj časa ukiniti, saj glasbeniki na velikem odru ne dosegajo vidnejših rezultatov?

Rok: Verjamem, da je v vsak nastop vloženega veliko truda in financ. Prav zaradi vseh teh ur je težko poslušati kritike, ki menijo, da je to stran vržen denar.

Vsak se trudi po svoje in vsi glasbeniki so v pesmi, ki jih letos predstavljamo, vložili veliko truda.

Sam sem si življenje glasbenikov dolgo predstavljal predvsem zelo glamurozno, potem pa vidiš, koliko truda, dela in neprespanih noči je v pesmi vloženih.

Včasih si popolnoma izmučen in iztrošen.

Prej tega nisva poznala, zdaj pa ustvarjava na precej višjem nivoju. Če si deležen podpore ljudi, se zaveš, da delaš nekaj prav.

Se po vsem tem času še ozirata na mnenja drugih? Komu lahko pri tem zaupata?

Rok: Vedno je fino slišati različna mnenja, tako je tudi pri ustvarjanju glasbe. Posnetke velikokrat pošljeva prijateljem, ki so v glasbi sicer laiki, vendar je njihovo mnenje iskreno.

Seveda je treba poslati izdelek še nekomu, ki se spozna na glasbo, saj tako obdržiš kakovost, vendar moraš pesem predstaviti tudi širši publiki.

Mame, babice in dedki na žalost ne znajo podati objektivnega mnenja. Mami naju vedno hvali na vse pretege. (smeh) Mame so mame!

Vajin odnos je nekaj posebnega, saj bi ga le s težavo označili kot tipično bratskega.

Rok: Mislim, da se lahko zahvaliva sedmim letom razlike med sabo. Ne poznava bratskega rivalstva, temveč sva si zelo nasprotna. Morda opaziš, da sem precej bolj zgovoren kot Anej. (smeh)

Anej: Saj se trudim, vendar pri Roku težko pridem do besede. (smeh)

Rok: Šalo na stran. Dobro je, da lahko drug drugemu podava konstruktivno kritiko brez sporov. Če bo Anej dal svoje mnenje, ga bom upošteval, čeprav se mi morda ne zdi prav … Vsaj poskusil bom.

Kritika je lahko nekaj zelo dobrega, saj zaradi nje tudi napreduješ in odkrivaš drugačne pristope.

Torej med vama res ni nikakršnih trenj?

Anej: Zelo redko, vendar so to ponavadi bolj malenkosti. Če želiš, da drugi pristavi kavo, a se mu ne da vstati iz kavča. Tako sva si zdaj izmislila pravila igre, saj sva se naučila barantati.

Kadar želi kaj od mene, pa se mi ne da, mi ponudi 50 centov, potem pa jaz višam. Čeprav je to le deset metrov, lahko zaslužim kar 75 centov za kavo.

Kako pa vajino glasbeno kariero usklajujeta s šolanjem? Ali sta imela kdaj zaradi preobilice obveznosti težave?

Rok: Jah, fino, vendar moram dokončati še diplomsko nalogo iz razrednega pouka na pedagoški fakulteti. Vse izpite sem dokončal že pred zgodbo BQL, zdaj pa že tretje leto pišem diplomo. (smeh) Prvih šest strani že imam v mislih, vendar imam veliko srečo, saj mi ni treba nadomeščati šole kot Aneju.

Anej: Imam srečo, saj sem deležen velike podpore šole. Ta me spodbuja na moji glasbeni poti in mi pusti proste roke pri karieri. Z razredničarko tako usklajujeva teste, da se ne pokrivajo z velikim številom opravkov pri glasbi.

Kljub temu poskušam biti čim večkrat prisoten pri pouku, velikokrat se zgolj zaradi moje šole odpeljeva iz Ljubljane domov.

Rok: Dijaki z veliko obveznosti imajo navadno boljši učni uspeh kot tisti brez. Dejavnosti te namreč še dodatno spodbudijo, in čeprav te muči pomanjkanje časa, ti uspe šolo vključiti v urnik.

Anej, katera smer bi te po končani gimnaziji najbolj privlačila? 

Anej: Seveda, glede na to, da sem dober v angleščini, bi se morda odločil za to, nagibam pa se tudi v smeri multimedije, ki bi mi lahko prišla prav v prihodnosti.

Kako se spopadata s prepoznavnostjo? Kakšen je odziv sošolcev?

Rok: Pri meni so bolj prijatelji, saj že dolgo nisem bil na univerzi, zato sošolcev skorajda nimam več pa tudi prej jih nisem imel dosti. V razredu so prevladovala dekleta, kar pa ni tako rožnato, kot se sliši. V ženski družbi je lepo, vendar ne v tako veliki.

Anej: Na Koroškem ni fino biti drugačen, saj so ljudje, ki izstopajo, deležni kakšnih grdih pogledov ali besed. Že če oblečeš drugačne hlače, imaš lahko težave. (smeh)

Mislim, da se morajo sošolci še navaditi, da so moje obveznosti drugačne od njihovih.

Kljub temu pa me podpirajo, saj so uvideli, da moja glasbena pot ni le muha enodnevnica. ‘Joj, mi smo se pa včasih norčevali iz tebe,’ pogosto slišim. Ne vem, kaj naj si ob tem mislim.

Rok: Smešno je, ker vedno misliš, da te nekdo podpira. Ljudje lahko za hrbtom govorijo vse mogoče, ko pa si obrnjen proti njim, ti pihajo na dušo.

Morda gre za zavist, ljubosumje … ali pa le ne verjamejo vate. V prvi fazi moraš vendarle verjeti le vase. Prepričan sem, da so bili, ko so naju videli na odru Eme, ponosni. ‘To smo mi Korošci!’ Mislim, da je povsod tako.

Pa bi lahko prepoznavnost v mladosti označila kot pozitivno ali negativno stvar?

Anej: Mislim, da tako eno kot drugo, predvsem v gimnaziji. Za zlobne jezike mi danes ni več mar tako kot nekoč, vendar zaboli. Zdaj sem se navadil, da nekaterim ni všeč.

Rok: A potem ti vzamejo malico? Kot v filmih? (smeh)

Anej: Ja, pa kaj še. (smeh)

Koroška je precej odmaknjena od prestolnice in priznati moram, da le redko zaidem k vam. Ali pot vpliva tudi na vaju?

Anej: No, pazi, če se pripelješ k nam, saj so ceste presneto slabe. Morda bi to priložnost lahko izkoristila občanom v prid: (oba soglasno zavpijeta) Tretja razvojna os!

Rok: Do Ljubljane potrebujeva kar lepo količino časa, Aneju ni težko, saj po navadi zaspi.

Ali vsi tisti stereotipi o Korošicah veljajo tudi za Korošce?

Rok: Seveda, kako, da ne! (smeh)

Kako pa vama gre osvajanje deklet? Sta sebi v prid pri pridobivanju plus točk kdaj uporabila glas in kitaro? Kaj pa podoknice?

Rok: Seveda, velikokrat sem že doživel lep odziv, ko sem kaj zapel in prijel kitaro v roke. Podoknic pa še ni bilo …

Anej: Morda zato, ker imamo na Koroškem bolj nizka okna, pa bi bilo kaj takega težko izvesti. (smeh)

Ne dvomim, da vaju vsak dan na računalniku ali v nabiralniku pričaka lepo število sporočil oboževalk.

Rok: Seveda, tega je kar dosti. Vesela sva vseh sporočil, saj so izraz podpore, medtem ko se drugim pošteno nasmejiva. Včasih so želje res čudne.

Zadnjič je oboževalka želela, da jo dodava na Skype in pokaževa stopala, ki naj bi bila po njenem mnenju zelo seksi. Anej pa je zadnjič dobil sporočilo, da ima ‘ful’ lepo linijo brade.

Anej: Kaj naj drugega naredim, kot pa da se zahvalim. (smeh) No, morda je zabavno pa vseeno lepo.

Napisala: Nika Arsovski
Fotografije: Igor Zaplatil

Preberite še: "Priznam, v svoji koži se ne počutim več dobro" (iskren zapis Lili Žagar)

Priporočamo tudi: Močna sporočila 35-letne Slovenke vsem ženskam sveta

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"