Barbara Pešut: "Najlepša si, ko rečeš JA"

Barbara Pešut je ženska številnih darov, zato jo je nemogoče opisati z eno besedo. Je pronicljiva pesnica, kolumnistka in pisateljica, ki je študirala geografijo in diplomirala iz his­panistike.

Je nekdanja učiteljica zemljepisa in glasbe na osnovni šoli. Je žena pevca Magnifica, raziskovalka slovenskih striptiz klubov, promotorka erotike. In avtorica avtobiografije Prvi polčas ‒ Slastne četrtine, ki je izšla pri založbi Modrijan.

V njej je odkrito, zabavno in strastno predstavila svojo zgodbo, ki jo je usodno zaznamovala multipla skleroza. Barbara piše tako, da jo razume čisto vsaka ženska na Štajerskem, Gorenjskem, v Lju­bljani ali na Pri­mor­skem.

Kako ji to uspe?

Najbrž zato, ker se vedno postavi na stran svoje ekipe – ženske. V mladosti je nastopala v Akademski folklorni skupini Franceta Marolta, sodelovala pri nastanku skupine Katice in skupaj z možem Robertom Pešutom - Magnificom v skupini U'redu nastopala kot klaviaturistka in spremljevalni glas.

Čeprav ni nadaljevala glasbene kariere na odru, je v zaodrju pisala odlična besedila. Bila je tudi učiteljica glasbe in zborovodkinja.

Vedno na strani žensk

Nekoliko krivično je, da so jo mediji večinoma predstavljali kot Magnificovo ženo. Barbara je namreč ena redkih žensk v Sloveniji, ki ustvarja odlična besedila.

Zagotovo si že slišala za pesem Samo ljubezen, ki jo je napisala za Sestre. Pozneje je pisala predvsem za ženske izvajalke, kot so Nina Pušlar, Manca Špik, Špela Grošelj. Kar ne preseneča, saj navija za ženske.

V knjigi je priznala, da če kdaj v mešani družbi pogovor nanese na moško-ženske odnose, vedno zagovarja ženske. Med drugim je avtorica pesmi To so te reči Mance Špik, nagrajene na Slovenski popevki 2013 za najboljše besedilo.

Za glasbo v filmu Montevideo, Bog te video je prispevala tri pesmi, ki jih je napisala v španščini. Resno je začela pisati nekaj po 30. letu, ko je za rojstni dan od moža dobila računalnik in skoraj hkrati tudi diagnozo – multipla skleroza.

Gre za avtoimunsko bolezen, kjer bolnikov obrambni sistem napade lastne možgane. Za multiplo sklerozo še vedno ni znanega vzroka niti zdravila, zato je najtežja nepredvid­ljivost bolezni, ki lahko vodi v trajno invalidnost.

Svojo bolezen je na začetku skrivala. Skoraj nikomur razen domačim ni zaupala tega, kar zagotovo ni bilo lahko.

Najprej je postala njena hoja negotova in šepajoča, vendar je kljub temu skrbela, da ohranja strast do življenja. Pozneje je bolezen napredovala in jo potisnila v kot.

Občudovanja vredna je njena moč, da je vsakič znova našla motivacijo za celjenje ran in da je svojo bolečino prenesla v ustvarjalnost. Pogosto ji pomaga svežina tuša in da si ob pogledu v ogledalu reče: "Čudovita si." Te besede svetuje izgovarjati velikokrat.

Pesem, ki zdravi

Bolezen je ni ustavila, ampak se je intenzivno posvetila pisanju poezije in leta 2009 izdala pesniško zbirko Prej/potem, leta 2014 Granit žafran, letos pa Eksplicitne.

Kadar je jezna, svojo jezo poteši s kakšno pesmijo.

Zaradi bolezni večinoma vse izpelje s pomočjo osebnih asistentk, ki ji pomagajo tudi pri pisanju. Piše tudi odlične erotične zgodbe, ki jih je nekaj časa objavljala pod psevdonimom.

Pred časom je razkrila, da je avtorica znanstvenofantastično-erotičnega romana Čudoviti klon, objavljenega leta 2005.

Je navdušena bralka, ki je s pomočjo knjig in predvsem življenja prepoznala najvišjo obliko darila, ki ji ga je poklonila ženska: "da si pomagam sama ... in bog ti bo pomagal".

Brez bolezni bi bila njena realnost bolj sočna, pravi.

Zapisala je, da se ni zares sprejela takšne, kot je, vendar je hvaležna za vse, kar ima, tudi za bolezen. Prizna, da ji manjka samo še milost do sebe, in čeprav ji še ni dana, postaja vse manj zahtevna.

Poročena je že več kot 30 let. Z možem se borita še vedno, vsak zase in skupaj. Njun odnos se neprestano bori z njeno boleznijo.

Moža občuduje, ker je še vedno z njo, skrbi za družino in je še vedno poln uresničljivih želja. V knjigi prizna, da ve, kdaj je najlepša.

Na to jo spomni pesem pevke Colbie Caillat z naslovom I do: Najlepša si, ko rečeš JA. Čeprav je izkušena tekstopiska, je bil zanjo izziv pisati v moški obliki. Ko je pisala izvrstno besedilo pesmi Samo ljubezen, se ni obremenjevala s spolom. Zanimal jo je samo človek, kar potrjujejo besede:

"Ko me gledaš, vidiš to, kar si."

Najbrž Barbaro Pešut vsak vidi drugače. Nekateri kot ženo znanega glasbenika, drugi kot osebo, ki jo je usoda zaznamovala z boleznijo. Nekateri v njej vidijo odlično tekstopisko, pesnico in pogumno pisateljico.

Morda je kakšni bralki pobožala srce s priznanjem, da nikdar ne pozabi na žensko ekipo. Kako jo vidiš, je odvisno, s čim gledaš. Če si sposodimo njene verze, velja: "Če gledaš z očmi, vidiš to, kar si."

Če gledaš s srcem, vidiš v njej žensko, ki je zmožna podariti več kot samo ljubezen. Bralcem je podarila svojo navdihujočo zgodbo, za katero pravi, da jo lahko prebereš, lahko z njo podkuriš, lahko jo citiraš.

Če želiš spoznati, kako zveni 30 let ljubezni in zakaj si najlepša, ko rečeš JA, moraš knjigo obvezno prebrati.

Besedilo: Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc