V več kot 45-letni karieri je Anjelica Huston, markantna hollywoodska igralka izrazitega šarma, postala tudi modna ikona. Trenutno jo lahko gledamo v seriji Muzikal, ki je bila nominirana za zlati globus, a na nedavni podelitvi te prestižne nagrade ni prejela.
Anjelica Huston je bila čisto nasprotje vseameriških blondink, ki so se konec šestdesetih let nasmihale z naslovnic in veleplakatov.
V Veliki Britaniji je kot 17-letna dolgonoga črnolaska postala ljubljenka slavnega fotografa Davida Baileyja, potem pa se je preselila v Los Angeles in po petih letih dela v svetu manekenstva so njen videz krokarja in neobičajne obrazne poteze poskrbeli, da je magija začela delovati. Pa ne kar kakršnakoli magija, ampak magija med njo in fantastičnim igralcem Jackom Nicholsonom.
"V Hollywoodu leta niso tvoj zaveznik, a zaradi tega nisem ogorčena. Če namreč želiš delati, se bo - ne glede na to, koliko si star - našlo nekaj primernega tvoji nadarjenosti, znanju in volji. Morda se iz mene oglašajo geni mojega očeta, ki je preziral reve in je bil zelo pogumen, kar vedo vsi, ki so ga kdaj srečali. Zdi se, da je to prenesel tudi na svoje potomce," pravi Anjelica, ki bo 8. julija upihnila 62 svečk na rojstnodnevni torti.
Njeno življenje in kariero je zaznamovalo predvsem veliko stila. Sreča ji je podarila rafiniran, netipičen videz, zaradi katerega je bila dolga leta eden izmed uspešnejših ameriških modelov, slavne starše, njen oče je bil legendarni ameriški režiser John Huston, mama pa italijanska balerina Enrica Soma, in možnost izobraževanja v najboljših britanskih šolah. Poleg vsega naštetega so magnetizem mačjih oči, elegantno in hkrati odločno gibanje, ironija in sposobnost preobrazbe, inteligenca, močan duh in pazljivo izbiranje vlog pripomogli k temu, da je ustvarila zavidanja vredno kinematografsko kariero. Čeprav je že zelo zgodaj začela nastopati pred kamerami, so pomembnejši uspehi prišli šele po njenem 30. letu. Poleg tega so bile njene zgodnje filmske stvaritve v glavnem ostro kritizirane, kar pa je ni prav nič omajalo. Nasprotno, nadaljevala je trdo delo in postajala vse boljša.
Anjelica, katere vzdevek je Angel, kar veliko pove o njeni osebnosti, je visoka kar 178 centimetrov, s čimer se ne more pohvaliti ravno veliko njenih hollywoodskih kolegic. Pohvaliti pa se ne morejo niti z odločitvijo, da se bodo starale dostojno, torej naravno in brez pomoči lepotnih kirurgov. Prav takšno odločitev je namreč sprejela Anjelica:
"Nekoč nisem marala svojega nosa, potem pa sem dojela, da ni nobena težava, če nisi videti kot Barbie. Zatekanje k plastičnim operacijam je pot, s katere ni več vrnitve. Obraz se ti počasi spreminja v masko. Po mojem mnenju je smeh najboljši način, da ostaneš mlad, kljub temu da povzroča gube. Vsi, ki znajo povsem uživati v življenju, ki znajo ljubiti in grešiti, ostanejo dlje mladi. Če izgubiš smisel za humor, pa postajajo leta na tvojem obrazu opaznejša, ne glede na fizični videz. Pomembnejše od gub je tisto, kar nosiš v sebi. Ženske, ki hodijo na plastične operacije, imajo vedno isti izraz na obrazu, ne vem, kaj mislijo, kaj čutijo, a zdi se mi, da to ni sreča. Sama sem srečna, imam izpolnjeno življenje in ničesar ne bi spreminjala. Nekoč davno sem hotela imeti otroke in ni bila moja izbira, da jih nimam, a zaradi tega moje srce ni zlomljeno. Povsem prepričana sem, da jih ne bom niti posvojila samo zato, ker to pač počnejo vsi iz sveta šovbiznisa."
Anjelica Huston se je kot hčerka režiserja Johna Hustona, ki je bil ob njenem rojstvu star 44 let in je v Kongu ravno snemal romantično vojno avanturo Afriška kraljica s Katharine Hepburn in Humphreyjem Bogartom, s katerim sta ob večerih kockala in se nacejala z viskijem, in njegove četrte soproge, takrat 21-letne italijanske primabalerine Enrice 'Ricki' Soma, rodila 8. julija 1951 v kalifornijski Santa Monici. Johnu je njegova žena veselo novico sporočila kar po telegramu.
Anjelici, njenemu starejšemu bratu Tonyju, polsestri Allegri po mamini in polbratu Dannyju po očetovi strani se je zdelo odraščanje na odmaknjenem irskem posestvu Saint Clerans House čarobno, polno ponijev in psov ter prostranih planjav, kjer so lahko svobodno tekali naokoli.
Vse to se je spremenilo leta 1961, ko je Enrica zapustila moža in se z Anjelico in Tonyjem preselila v živahni London. Anjelica se je iz mirne podeželske deklice kmalu prelevila v divjo, uporniško najstnico. Kljub temu se je šolala v prestižnih irskih in angleških šolah. Zanimanje za svet šovbiznisa je v njej vzklilo že zelo zgodaj in se kazalo tako, da je mala Anjelica najraje oblačila mamine baletne obleke. Prvenec na velikem filmskem platnu je doživela leta 1967, in sicer v komediji Casino Royale, parodiji na filme o Jamesu Bondu. Že ob premiernem filmskem nastopu se ji je torej ponudila fantastična priložnost, da je sodelovala s slavnimi igralci, kot so David Niven, Peter Sellers, Orson Welles, Woody Allen, Ursula Andress in Barbara Bouchet. Sledili sta vlogi v očetovih filmih, avanturistični kriminalni komediji Sinful Davey in romantični drami A Walk with Love and Death. Ob tem je zanimivo, da ji sploh ni bilo do tega, da bi ta zadnji film posnela, a ji je kljub temu namenil celo glavno vlogo. Leta 1969 posnet film ni požel dobrih kritik, Huston pa je hčerko kljub temu poslal na promocijsko turnejo. Takrat je izvedela, da ji je v prometni nesreči umrla mama.
"Zbežala sem v New York. Morala sem ven iz Londona. Nisem vedela, kaj naj počnem sama s sabo. Mame, ki je bila središče mojega sveta, ni bilo več. Da bi živela v hiši brez nje, zame ni imelo nobenega smisla," pravi.
Znašla se je sama, brez denarja, zato se je začela ukvarjati z manekenstvom, toda takrat so bile manekenke povsem drugačne, predvsem so bile vse blondinke. Potem pa jo je fotograf Richard Avedon fotografiral za slovito revijo Vogue in nenadoma se je znašla pod okriljem fotografa Boba Richardsona, s katerim je začela štiriletno razmerje. Konec šestdesetih let, med razmerjem z Bobom, očetom še bolj slavnega fotografa Terryja Richardsona, ki je bil kar 23 let starejši od nje, je takrat še mladoletna Anjelica delala kot model. Ta posel je občasno opravljala tudi pozneje, ko je bila že priznana igralka. Takrat je največkrat pozirala slovitima fotografoma Helmutu Newtonu in prej omenjenemu Davidu Baileyju.
Leta 1973 pa se je začela njena burna ljubezenska zgodba s hollywoodskim megazvezdnikom Jackom Nicholsonom. Spoznala sta se na neki hollywoodski zabavi, potem ko je takrat 21-letna Anjelica končala razmerje z Richardsonom in se odpravila v Los Angeles. Njuno divje razmerje je - kljub Nicholsonovim neštetim afericam in njenemu enoletnemu razmerju z Ryanom O'Nealom - preživelo kar 16 let. In ves ta čas si javnost skorajda ni znala predstavljati Anjelice brez Jacka.
Leta 1980 pa je doživela prometno nesrečo in se zavedela, kako nepredvidljivo je življenje in kako veliko še želi doseči. Takrat je sprejela vsako delo, ki ga je lahko dobila, med drugim tudi vlogo statistke v drami Frances in cameo vlogo v uspešni kriminalni drami Poštar zvoni dvakrat, njenem nedvomno najbolj znanem filmu iz tistega obdobja, v katerem ji je družbo delal prav Nicholson. Leta 1987 je zaigrala še v enem očetovem filmu, drami The Dead, ki je bil njegov zadnji projekt, saj je še istega leta umrl za emfizemom, torej kronično boleznijo pljuč.
"Moj oče je delal do zadnjega diha. Bil je star in bolan, a ni dopuščal, da bi to vplivalo nanj. Vsi na snemanju in tudi jaz smo občudovali njegovo moč, mentalno svežino, saj smo vsi dobro vedeli, da umira. Zapleten in težak film je posnet po pripovedki Jamesa Joycea, ki jo je oče oboževal, zato je bilo zame takrat najpomembneje, da odigram dobro, tako, kot bi si on želel, da bi ga osrečila v tistih zadnjih trenutkih. Moj oče je bil drugačen od vseh ljudi, ki sem jih srečala in ki jih še bom srečala v življenju. Ko sva bila s Tonyjem majhna in smo živeli še na Irskem, je delal in bil nenehno odsoten. Za božič pa se je vračal in imel v rokah polno neverjetnih daril, od dragocenega kamenja iz Mehike do pisanih papagajev iz Afrike. Ko sem ga nekoč kot otrok pričakala na pariškem letališču, se je pojavil oblečen v usnje od glave do peta. Škornji, hlače, jakna ... Vse je bilo usnjeno. To je bilo konec petdesetih let in nikoli do takrat nisem videla človeka, ki bi bil ves oblečen v črno usnje. Bil je najlepši in najbolj šarmanten človek, ki sem ga kdaj srečala. Ob njegovi pojavi je vsem zastajal dih. Pogosto se nisva razumela in ujemala, a sva se kmalu pobotala, ker nisem več zdržala, nisem se mu mogla dolgo upirati," se svojega očeta spominja Anjelica, katere knjiga spominov, posvečena tudi njenemu očetu in razmerju z Jackom Nicholsonom, naj bi izšla prav letos:
"Moj oče je nekoč rekel, da je poklic najpomembnejša stvar na svetu. Ni govoril o denarju, ampak o neskončnih možnostih in odločitvah, ki jih lahko sprejmemo v življenju. V tej knjigi se želim ozreti na stvari, ki so me oblikovale, na vrh in dno, skozi katere sem šla."
Morda je imela, ko je omenila dno, v mislih tudi leto 1989, ko se je razšla z Nicholsonom, ker je ugotovila, da pričakuje otroka s takrat 26-letno natakarico, danes pa igralko Rebecco Broussard. In medtem ko je v zasebnem življenju doživljala krizo, se je njena kariera le še vzpenjala, saj je po koncu razmerja z Nicholsonom začela dobivati čedalje boljše vloge. Med drugim je blestela v komični grozljivki The Witches in v fantazijski komediji Pri Addamsovih. O tem, kako močno je razmerje z Nicholsonom vplivalo nanjo, pa dovolj pove že njena izjava iz leta 2006, torej kar 17 let po koncu njune zveze:
"Jack je še vedno šarmanten, ima neverjeten smisel za humor, njegov nasmeh, ki se mu ne da upreti, pa me je izvlekel iz najhujših situacij v življenju. In priznam, da še vedno deluje name."
Ko je za vlogo Maerose Prizzi, hčerke iz mafijske družine, ki jo je odigrala v komični kriminalni drami Čast Prizzijev, dobila oskarja za najboljšo stransko žensko vlogo, je 'prekosila' glavna igralca, Jacka Nicholsona in Kathleen Turner, in takrat je Nicholson, od katerega se je Anjelica tudi naučila pazljivo izbirati vloge, o njeni igri izjavil:
"Popolnost, bolje od tega ni mogoče!"
Osvojitev oskarja je hkrati pomenila, da se je uspešno podala po stopinjah svoje družine in postavila svojevrsten generacijski rekord. Pred njo sta prestižni zlati kipec namreč osvojila tudi njen oče John in dedek Walter, prav tako igralec.
Tri leta po koncu ljubezenske zgodbe z Nicholsonom se je Anjelica poročila s 13 let starejšim Robertom Grahamom. Zakon s slavnim kiparjem, čigar grandiozne skulpture krasijo številna večja ameriška mesta, je trajal 16 let. Spoznala sta se na neki večerji v Los Angelesu leta 1990, torej kmalu po dokončnem razpadu zveze s kronično nezvestim Nicholsonom. Miren in vase zaprt umetnik pa je moral najprej ustreči svoji slavni srčni izbranki, ki se ni hotela preseliti iz Hollywooda v Venice, kjer je živel in imel atelje, dokler ni zgradil hiše po njenem okusu. Šele ko je v tej losangeleški četrti zrasla ogromna hiša brez oken, prava trdnjava z 12 metrov visoko ograjo, ki ju je skrivala pred radovednimi pogledi in zunanjim svetom, se je Anjelica preselila k njemu. Tam je končno našla svoj mir, Graham, obseden z vsemi aspekti ženskega telesa, pa je nadaljeval izdelovanje kipov, zaradi katerih so mu pravili kalifornijski Michelangelo. 27. decembra 2008, samo 12 dni po tem, ko ga je takratni kalifornijski guverner Arnold Schwarzenegger zaradi umetniških zaslug nagradil s članstvom v dvorani slavnih, pa je Graham umrl.
Anjelica se v svoji bogati karieri ni preizkusila le kot model in igralka, ampak je zaplavala tudi v režiserske vode. Ko se je leta 1996 prvič postavila za kamero, so to potezo številni razumeli kot željo, da bi bila čim bolj podobna očetu. Tako njen režijski prvenec, drama Bastard Out of Carolina, kot pozneje komična romantična drama Agnes Browne in drama Riding the Bus with My Sister so dobili sijajne kritike.
"Potrebujem takšno vrsto kreativnosti, da oblikujem neko delo in mu dam lastni pečat, kar ne pomeni, da bom nehala igrati. Igralstvo potrebujem tudi zato, da bom lažje financirala prihodnje režiserske ideje. Edino, česar nikoli več ne želim ponoviti, je to, da bi hkrati režirala in igrala kot v filmu Agnes Browne. To te strašansko izčrpa, saj nimaš skoraj niti trenutka za oddih. Rada imam vse, kar je povezano s filmom, in ustvarjanje na tem področju me dela srečno," pojasnjuje slavna igralka, ki vedno poudarja, da ljubezen do izpolnjenega, povsem uresničenega življenja, in do filma dolguje prav svojemu očetu.
Napisal Tim Jeras za revijo Story
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
