Ana Lukner je podjetnica, inspiracijska predavateljica in pobudnica organizacije Anina zvezdica. Je tudi oseba, ob pripovedovanju katere človek le težko ostane ravnodušen. Ana je namreč levinja v pravem pomenu besede.
Revija Story se je po številnih težkih preizkušnjah, vzponih in padcih z velikodušno svetlolasko sestala v enem od ljubljanskih lokalov in pod prvim majskim nebom poklepetala o njenih poslovnih začetkih, dobrodelni misiji in težkih trenutkih, ki jih preživlja ob spremljanju mamine bolezni.
Ano najverjetneje poznaš po dobrodelni organizaciji Anina zvezdica, ki je v šestih letih pomagala že več kot 40 tisoč družinam. "Zbrali smo več kot 1.500 ton hrane, in to brez enega centa," pove Luknerjeva, ki je bila vzgojena v družini, kjer so si od nekdaj pomagali.
"Veliko smo se pogovarjali, si prisluhnili. In prav tega, da bi ljudje znali prisluhniti, je v svetu premalo. Ljudem je težko povedati, da potrebujejo pomoč, kar je v resnici zelo 'brez veze'.
Mislim, da se vsak od nas lahko znajde v položaju, ko mu bo težko. Bodimo to, kar smo, in če si prisluhnemo, si lahko pomagamo. Včasih lahko zelo pomaga že samo kakšna beseda ali pa objem, nasmeh ... "
Pravi, da po hrano še vedno prihaja preveč dužin.
"Veliko, veliko pa je tudi novih, preveč za našo Slovenijo. Z vsemi imamo lep, spoštljiv odnos in od teh družin sem se ogromno naučila. Je pa res, da smo sami vzpostavili svojo bazo. Ker če bi se zanašali samo na podatke iz centra za socialno delo, bi šla pomoč velikokrat žal v napačne roke," pojasni Ana, ki prizna, da so njeni največji vzorniki njeni starši.
"Ampak to verjetno bolj iz pogleda vrednot, ker sta ena velika resnična in brezpogojna ljubezen."
Za družino je bil tako velik šok, ko je Anina mama zbolela za redkim tipom demence.
"Imenuje se frontotemporalna demenca, in to je bil za vso družino velik šok. Tega nihče od nas ni pričakoval, še posebej zato, ker je bila diagnoza postavljena, ko je imela 66 let.
Takrat smo se začeli vsi poglabljati v to, kaj to sploh pomeni, kaj te čaka, kako lahko pomagaš. Poleg tega pa vedno pravijo, da je demenca bolezen svojcev, ker se oseba z demenco počasi odklopi. Takrat sem začela to področje raziskovati, moj oče je doma skrbel za mamo od svojega 80. do 85. leta ...
Kot v filmu Beležnica. Njuna brezpogojna ljubezen in spoštovanje sta neskončna. In brez tega izjemno težko tako skrbiš za ženo, kot je moj oče. Kar sem jaz videla, in ne glede na to, kako grozno je in kako močno pogrešam mamo ... Ko sem videla to med mamo in očetom, kako skrbi zanjo, sem ujela trenutek in ugotovila, kaj me v življenju žene. Njuna ljubezen," je iskrena Ana, ki je priznala, da ji je bilo grozno v trenutku, ko je mama ni prepoznala več.
Več si preberi v enem od najbolj ganjivih intervjujev, ki ga najdeš v najnovejši številki revije Story!
Preberi še, kako se je naša evrovizijska predstavnica Manuella soočila z izjemno težko preizkušnjo - smrtjo očeta
ali pa preizkusi recept za odlične kakavove kroglice, pripravljene iz le štirih sestavin!
